Pomurje

Anka Suhadolnik: Pojedla veliko zarečenega kruhasobota, 17.06.2017

avtor: Vida Toš
Upokojena učiteljica glasbe in ravnateljica – Vodja številnih pevskih zborov, in to ne le šolskih
S tega lepega, zelenega Pohorja, kot ga kliče in kjer je rojena, je prišla v srednjo šolo na ravnico: »Razumela nisem nobene od tipičnih prekmurskih besed, spomnim se, da mi je enkrat nekdo rekel 'Anka, kam se paščiš?', jaz pa samo 'Ja, ja, ja' (smeh). In imela sem strašno domotožje, domov sem lahko hodila le enkrat na mesec,« se tistega leta 1963, ko je prvič prišla v Mursko Soboto na učiteljišče, stara 15 let, spominja Anka Suhadolnik. »Sem pa sem prišla zato, ker je tukaj že živel moj stric, mamin brat.«

Hitro je vedela, da bo učiteljica


Rojena je v Šmartnem na Pohorju: »Sem najstarejši otrok v družini petih otrok, pisali smo se Frešer; to je znano vino v Ritoznoju, kjer smo imeli en hektar vinograda, drugače pa smo imeli 70- hektarsko kmetijo. Jaz sem bila rojena prva, nato sestra Angelca, ki ima danes znano turistično kmetijo Pri Kovačniku na Planici nad Framom, brat Silvo, rojen tretji po vrsti, je prevzel posestvo, četrta je rojena Jožica, osem let mlajši od mene pa je Jožek. Mama, ki se je pred poroko z mojim očetom pisala Lunežnik, je vseh pet otrok rodila doma.« V Šmartnem na Pohorju je končala osnovno šolo in se želela vpisati na učiteljišče v Mariboru. »V petem razredu osnovne šole sem se odločila, da bom učiteljica (smeh), ker smo imeli prijetne učitelje, ki sem jih zelo občudovala … Ravnatelj na šoli me je sicer hotel usmeriti na zdravstveno šolo, a jaz sem rekla, da se krvi bojim, še bolj pa igle (smeh). Tako da sem vedno govorila, da bom učiteljica, in ko so na učiteljišču v Mariboru povedali, da imajo že vse polno, sem bila zelo žalostna … na srečo pa je bilo še v Murski Soboti nekaj prostora.« Soboško učiteljišče je bilo v stavbi današnje Osnovne šole I. »Bili smo zadnja generacija učiteljiščnikov, mi smo ključ skurili na dvorišču. Vhodna vrata te šole so bila tako težka za odpiranje, ko so bile kontrolne naloge, pa so bila seveda še težja (smeh). In sem rekla 'Ko bom enkrat ta vrata zaprla, nikoli več ne pridem v Mursko Soboto.' A, saj veste, zarečenega kruha se največ poje (smeh).«

Anka je stanovala v dijaškem domu in se teh let rada spominja: »Kakšno horo legalis smo imeli! Bog ne daj, da bi te kak profesor dopoldne srečal v Jelši na kavi ali malinovcu. Profesor Novak te je – če se je to zgodilo – spraševal same zgodovinske letnice (smeh). Drugače pa je bilo – kljub domotožju, saj sem lahko šla domov le enkrat mesečno, in sicer z avtobusom iz Sobote do Polskave, do koder je bilo tri ure vožnje, potem pa seveda še eno uro peš – domsko življenje zelo lepo in zanimivo. Od povsod so stanovali tukaj, od Lendave do Koroške, in še danes imam velik krog teh, ki smo bile skupaj v domu.«

Ne razrednega pouka, ampak glasbo

Po učiteljišču naj bi šla učit v Slovenske gorice. »Jaz pa sem si želela študirati na pedagoški fakulteti. Zato sem šla na občino v Slovenski Bistrici, ker so me oni štipendirali, in povedala, da bi rada študirala. A želela sem si razredni pouk ali zgodovino in zemljepis, oni pa mi rečejo 'Ne, to ne, potrebujemo pa učiteljico glasbe, lahko greš študirat na pedagoško, a glasbo.' Kar določili so mi! Sicer smo bili vsi v družini pevci, to drži, toda spustila sem se v nekaj novega. Dobro, na učiteljišču sem igrala violino, potem sem se učila še klavir.« Po opravljenem študiju je v Občini Slovenska Bistrica delala le dve leti – učila je v Šmartnem na Pohorju – potem pa začela jesti zarečen kruh. Vrnila se je v Mursko Soboto in se tu celo poročila.

»Na valeti na učiteljišču – bili smo pri Lovenjaku – sem spoznala svojega bodočega moža Marjana Suhadolnika. Učiteljiščnice, bile smo namreč v glavnem ženske, smo imele tam valeto, študenti pa so si rekli 'Gremo jih pogledat' (smeh). No, in ker smo imeli v razredu le štiri fante, sva skupaj plesali dve dekleti in prišla sta dva, naju ločila in eden od njiju, tisti, ki je zaplesal z mano, je danes moj mož (smeh).« Suhadolnik je imel v Šmartnem celo neke sorodnike in je hodil tja na poletne počitnice – ampak Anka in Marjan se tam nikoli nista srečala. »Ta ljubezen se je potem razvijala in jaz bi bila v Mariboru dobila zaposlitev, a mojega Prekmurca iz Prekmurja ni bilo mogoče dobiti. Tako sem morala popustiti, pojesti tisti zarečeni kruh in se vrniti v Mursko Soboto. In tudi tisti kos kruha, ko sem govorila o tem, da tistih vrat na prvi osnovni šoli nikoli več ne odprem, sem tudi pošteno pojedla – saj sem iz te šole šla v pokoj (smeh).«

Leta 1972 sta se Anka in Marjan poročila, dve leti pozneje dobila prvega sina Boruta, čez tri leta pa še drugega, Simona. Borut je magister strojništva in danes z družino – ima dve hčerki – živi v Mariboru, Simon pa je inženir strojništva in ekonomije, živi na Vaneči in ima dva sinova.

»Tri ure smo peli in se jokali«

Prvo službo je sicer dobila na Osnovni šoli II v Murski Soboti: »Prišla sem kot mlada učiteljica v starejši kolektiv in zelo lepo so me sprejeli. Na drugo šolo imam res najlepše spomine, a ker sem imela tukaj vedno premalo ur, sem se – ko se je na prvi šoli sprostilo mesto učitelja glasbe – prijavila tja. Otroci zbora na drugi osnovni šoli pa so mi, ko sem odhajala na drugo šolo, naredili tak koncert. Tri ure smo peli in se jokali v učilnici … in če bi takrat lahko svojo odločitev preklicala in rekla, da ne odhajam, bi to naredila (smeh). Tisto je bilo res hudo in dolgo nisem mogla iti tja, potem pa sem še dolgo govorila 'naša druga šola'. Na prvi osemletki sem potem vodila tri šolske zbore in v vsakem po 60 otrok.«

Leta 1990 je Anka Suhadolnik postala pomočnica ravnatelja, ko pa se je sprostil ravnateljski položaj, je spet sprejela nov izziv in postala ravnateljica; to funkcijo je opravljala šest let, nato je odšla v pokoj. Že prej, še med službo, v kateri je glasbo učila v petih oddelkih in na šoli vodila tri zbore, pa brez zborovskega petja ni mogla niti v prostem času: »Ljubiteljsko sem korepetirala zbor Štefana Kovača – v zboru sva oba z možem tudi pela –, potem sem vmes v tovarni Agromerkur vodila ženski zbor, ker so želeli, da bi njihove pevke pele ob odprtju novega dela mesnice. Skupaj so na koncu ostale pet let, bile smo celo na pevski reviji.« Na nekem kolesarskem maratonu – Anka in njen mož sta tudi navdušena kolesarja, ki sta prevozila številne maratone – pa jo je Milka Kavaš, medicinska sestra v soboški bolnišnici, nagovorila, da je prevzela vodenje ženskega pevskega zbora medicinskih sester; Žarek je Anka vodila 20 let. Medtem pa je dobila povabilo iz Kroga, ker so si tamkajšnje pevke želele iti v Stično; a njihovo sodelovanje – gre prav tako za ženski pevski zbor, ki si je nadel ime Püngrad – se je raztegnilo na deset let. Püngrad vodi Anka še danes, ko je v pokoju že deset let. Največ časa najraje, pravi, posveča vnukom, potem vrtu, kolesarjenju, hoji, pohodom, z možem pa sta že od nekdaj rada tudi potovala.
oglasno sporočilo
Ocena
Ocena
Komentiraj
Ni komentarjev.
Ko imaš kupce, lahko večaš proizvodnjo - V vinski kleti Kelenc v Lendavskih go... » več
Lendavčanom podaril stolp Vinarium Lendava - Emila Magyarja iz Madžarske je ob ... » več
Afriška prašičja kuga - Bolezen se nevarno širi v Vzhodni Evropi » več
Prodaja premoženja TMK Črnci delno uspešna - Tovarno močnih krmil (TMK) Črnc... » več
E-NOVICE
Prijavite se na pomurske elektronske novice.
POŠLJI
VESTNIK
oglasno sporočilo
NAJBOLJ KOMENTIRANO
Pričakujejo Slovence z vseh celin Prihodnji petek, 7.7.2017, se bo v Dvorcu Rakičan začelo s... » več
Praznik evropske Amazonke V kraju Letenye na Madžarskem so se zbrali predstavniki iz ... » več
Dobrodošli doma: V Rakičanu so se zbrali Slovenci iz vseh celin Še danes bo v Dvorcu Rakičan potekalo srečanje Slovencev ... » več