Sprva mu zdravniki niso verjeli, da ni alkoholik. »V enem tednu sem moral trikrat dati kri, pa mi še kar niso verjeli, da nisem pijanec. Šele ko so prišli tretji izvidi, so začeli sumiti, da je z mojim zdravjem nekaj hudo narobe,« razloži Andrej. Sprva so sumili, da ima raka na jetrih, potem so ga iz murskosoboške bolnišnice poslali še v ljubljanski klinični center, kjer so po treh mesecih preiskav diagnozo izredno redke bolezni vendarle potrdili. Takrat je bil eden od sedmih ljudi v Sloveniji, ki so zboleli za to boleznijo. Na jetrih ima maligne tvorbe, zato ima visoke tumorske markerje in ga vsa ta leta zdravijo z zdravili. A so mu že takrat povedali, da to dolgoročno ne bo vzdržalo in da se bo prej ali slej moral sprijazniti s presaditvijo jeter. »To je bil zame dodaten šok. Že to, da sem eden od sedmih 'srečnežev', je bilo hudo sprejeti, potem pa še dejstvo, da je edina rešitev, da preživim, presaditev organa,« prizna Andrej.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Helena Sever praznovala stoti rojstni dan
Obiskal jo je tudi puconski župan.
A po prvem šoku se je pobral, ni se hotel vdati. Spremenil je prehrano in način življenja ter se držal vseh zdravniških navodil. »Ko so mi postavili diagnozo, sem tehtal 77 kilogramov, kmalu sem shujšal na 58 kilogramov,« se spominja Andrej, ki predvsem z nogometom vzdržuje telesno pripravljenost in navzven ne kaže znakov sicer hude bolezni. Lani jeseni, torej enajst let po postavitvi diagnoze, je njegovo zdravstveno stanje prišlo do točke, ko je postala presaditev jeter neizogiben korak. »To je neverjetno, koliko pregledov in posegov moraš opraviti, preden zares pristaneš na seznamu za presaditev. Približno 25 pregledov čisto vsega,« razloži Andrej. »Med drugim so mi izpulili dva zoba – enega, ki še niti ni bil 'bolan', ampak je nakazoval, da bi lahko povzročal težave, in enega, ki je bil plombo. Sem imel še kar srečo, bolnišnični sostanovalec je izgubil 22 zob,« se pošali Andrej.
Pokličejo lahko kadar koli
»Ni tkiva v telesu, ki ti ga ne bi pregledali in 'popravili' pred posegom. Ne smeš imeti tujkov v telesu. Pri meni je šlo kar hitro, ker sem k sreči fizično dobro pripravljen.« Med »pripravami«, da ga uvrstijo na seznam za presaditev, je v bolnišnici preživel dober mesec dni. »Tega ne privoščim nikomur, tako me je vse bolelo.« Potem je sledila seznanitev s celotnim postopkom, z zdravnikom, psihiatrom, v pogovore je vključena tudi žena. »Razložili so nama celoten postopek, pred presaditvijo, med njo in po njej. In koliko truda bom moral vložiti tudi v okrevanje po operaciji, da se bo tuj organ v mojem telesu 'prijel'. Razložili so mi, da mi bodo ubili imunski sistem, da bo potem telo sprejelo tujek v telesu,« pojasni Andrej.Ko so ga v celoti pregledali, pozdravili, kar je bilo treba pozdraviti, in odstranili morebitne povzročitelje težav, so ga uvrstili na seznam. In začelo se je čakanje. »Ne veš, kateri si na vrsti, koliko jih je pred tabo. Povedali so mi, da me lahko pokličejo kadar koli, ko se bo pojavil ustrezen organ, in da moram v dveh urah priti v ljubljanski klinični center. Torej 24 ur na dan, vse dni v tednu, vse leto,« pojasni Andrej. »Imeli smo že dve generalki,« napol v smehu pove Andrej in potem razloži. »Prvič so me poklicali pred slabima dvema mesecema malo pred 23. uro, da moram biti v dveh urah v UKC Ljubljana. Peljala sta me žena in brat. Oglasil sem se v sobi 35, kot so mi prej razložili. Na tej točki se posloviš od svojih in od tam se vse odvija kot v filmu,« razloži Andrej. Potem ko je enkrat izoliran, nihče več ne sme k njemu, razen osebja. »Ves čas hodijo okrog tebe, te oprhajo, obrijejo in čakaš. Ko se bliža ura operacije, ti dajo pomirjevala,« pojasni Andrej.
Čaka na tretji klic
Operacija traja od šest do dvajset ur. Svojci lahko samo čakajo na klic zdravnikov, zato sta se žena in brat odpeljala domov. A še preden sta zares dojela, kaj se je zgodilo, je poklical Andrej in rekel, da operacija odpade, ker jetra niso primerna, saj so prevelika. Svojci so se ponovno odpeljali v Ljubljano in ga še isti dan pripeljali domov. »Ker nisem pijanec in v dobri fizični kondiciji, zdravniki pravijo, da z mano ne želijo tvegati. Če se vse ujema, začnejo presaditev, sicer ne,« pojasni Andrej. V začetku meseca je opolnoči spet zazvonil telefon. Tokrat je moral v bolnišnico priti v štirih urah. In ponovno bolnišnico zapustil neoperiran. Jetra so bila v slabem stanju. »Želijo mi dati jetra, za katera bodo prepričani, da mi bodo popolnoma ustrezala. Zadnja jetra so, kot so mi razložili, imela 40 odstotkov moči,« pravi Andrej. »To je neverjetno stresno, ne samo zame, ampak za vso družino.«Andrej zdaj čaka, da ga pokličejo tretjič. Kljub temu da je neprenehoma na trnih, je hkrati nekako pomirjen, da se zdravniki trudijo najti zanj najprimernejšega darovalca. Pravi, da je težko povedati svojo zgodbo in se razgaliti, a če s tem člankom prepričamo samo enega človeka, da postane darovalec, lahko rešimo življenje kar sedmim ljudem.
Register je anonimen
Darovanje organov po smrti je poleg krvodajalstva najvišja oblika pomoči, ki jo človek lahko ponudi drugemu človeku. Zavest o tem, da lahko z darovanjem organov tudi po smrti nekomu rešimo življenje, je sicer živa, vendar je še vedno malo tistih, ki se za ta korak odločijo še v času življenja. Kot je povedala Albina Knapp, sekretarka murskosoboškega območnega združenja Rdečega križa Slovenije, se za darovalca organov v soboški enoti letno opredeli povprečno 20 ljudi.
Število čakajočih na presaditev (januar 2018)
- ledvice 110 bolnikov
- srce 56 bolnikov
- jetra 35 bolnikov
- jetra in ledvica en bolnik
- trebušna slinavka osem bolnikov, od tega sedem v kombinaciji z ledvico
vir: Slovenija Transplant
Število presaditev v Sloveniji (leta 2017)
24 src
46 ledvic mrtvega darovalca
2 ledvici živega darovalca
23 jeter
vir: Slovenija Transplant
Organi za znanega prejemnika
Letos so v Splošni bolnišnici Murska Sobota odkrili že pet možnih darovalcev, v dveh primerih jim je uspelo organe odvzeti. »Zmeraj, ko organe odvzamemo, to storimo za že znanega prejemnika. Če ni ustreznega prejemnika, organi ne ostanejo v Sloveniji. V tem primeru jih dajemo Eurotransplantu. Gre za širšo mrežo držav članic, v katero je vključena tudi Slovenija, na ta način pa poteka tudi izmenjava organov,« pojasni strokovni direktor Daniel Grabar.Kot je Grabar, se na organe čaka približno eno leto. »Nekateri bolniki na čakalnem seznamu včasih tudi koga prehitijo, zgolj zato, ker organ nekomu ustreza, drugemu pa ne. Najhuje pa se nam še vedno zdi to, da ljudje med čakanjem umirajo.« Takih primerov je sicer kar nekaj, največji problem je srce. »Tukaj poskušamo res zelo intenzivno delati, da bi omogočili organ vsem, ki ga potrebujejo. Pri ledvicah se z dializo še da pridobiti nekaj časa, srce pa je še vedno problem,« je stanje opisal Grabar in dodal, da je zelo pomembno organ čim prej presaditi. Srce namreč zunaj telesa preživi štiri ure, ledvica pa 48 ur, zato je časovna stiska precejšnja.
