vestnik

»Včasih sem malo melabuš.« To je tisti občutek, ko nisi nesrečen, preveč vesel pa tudi ne, si malo otožen, nostalgičen

A. Nana Rituper Rodež, 4. 9. 2022
Osebni arhiv
Lojze in Bea Logar ter njun sin Marko, ki ga kličejo Boni.
Aktualno

Bea Baboš Logar je pripovedovalka zgodb svoje družine in rojstnega mesta Sobote.

bea-baboš-logar, pisateljica, panonska-melanholija
A. Nana Rituper Rodež
Bea Baboš Logar za svojo pisalno mizo.

Bea Baboš Logar je Sobočanka, ki je večino svojega življenja preživela v Radencih, a se v svoje rojstno mesto pogosto vrača, še posebno s pisanjem in obujanjem spominov. Je profesorica slovenščine, prevajalka iz madžarščine, publicistka in pisateljica, predvsem pa velika ljubiteljica knjig in pripovedovalka. Dolgo so zoreli njeni spomini, preden je napisala prvo zgodbo in knjigo. Pri 52 letih je izšla knjiga kratke proze Grlica s podnaslovom Malomestne novele, zgodbe o Soboti pa je nadaljevala tudi v drugih delih, kot so Mala ulica s podnaslovom Črtice iz soboškega otroštva, Spominke/Spoumenke ter lani izdana avtobiografska družinska pripoved Panonska melanholija s podnaslovom Cvetkovi. Abecedarij nostalgije.

bea-baboš-logar, panonska-melanholija, pisateljica, murska-sobota
A. Nana Rituper Rodež
Panonska melanholija. Cvetkovi. Abecedarij nostalgije pisateljice Bee Baboš Logar

V svojih zgodbah običajno tematizira soboški meščanski milje in hkrati s pripovedovanjem o svoji družini pripoveduje o zanimivih posameznikih in preteklosti tega mesta. Za svoje delo je lani prejela plaketo župana Občine Radenci Romana Leljaka za izjemne dosežke na področju literature in skrb za ohranjanje kulture in kulturne dediščine in letos nagrado Mestne občine Murska Sobota za življenjsko delo na področju kulture.

Dosti drugega kot o Soboti nisem pisala, Sobota je tista snov, ki jo resnično obvladam in me zanima.

»Dosti drugega kot o Soboti nisem pisala, Sobota je tista snov, ki jo resnično obvladam in me zanima. Jaz sem si že od gimnazijskih let želela pisati, pa si nisem upala. Poleg tega sem prebrala veliko dobrih knjig in študirala svetovno književnost, kar me je še bolj prestrašilo. Šele z leti sem dojela, da ti ni treba biti tako dober, ampak le tak, kot si, da se ni treba primerjati in tekmovati z drugimi, ampak da je moje poslanstvo, da napišem, kar vem. To pa je moj spomin, moje življenje, življenje mojih prednikov, zato so to zgodbe, ki sem jih slišala, ki so mi jih pripovedovali ali sem jim prisluškovala.«

bea-baboš-logar, cvetković, sobočanci
Osebni arhiv
Anuš Cvetko, kot so klicali najstarejšo teto Ano, nikoli ni bila poročena, a je bila kot poglavar v družini. Fotografirana je na glavni soboški ulici.

Če je Bog želel, da bo pisateljica

Nikoli ni posebej iskala založnika za svoje knjige. Vse je prišlo samo po sebi. »Grlice so izšle pri Založbi Franc-Franc in urednik Franci Just mi je rekel, da je treba zbrati denar. Pa sem rekla, če Bog želi, da sem pisateljica, mi bo denar tudi poslal. In res, srečala sem umetnostno zgodovinarko, tudi Sobočanko Sonjo Ano Hoyer, ki je organizirala simpozij o Plečniku v Moravskih Toplicah. Denar za dogodek je prispeval tudi Stanko Polanič in omenila sem ji, ali ga lahko vpraša, ali bi prispeval tudi za knjigo Grlica. Omenila mu je in naslednji dan je poklical Justa, da bo pokril izdajo moje knjige v zameno za nekaj knjig za svoje zaposlene.«

Zadnja knjiga Panonska melanholija je družinska saga, z zgodbami in spomini na znane osebnosti, Sobočane, pa tudi del spomina na to mesto. S tem se ohranja spomin na ljudi, ki smo jih poznali, če ne osebno, pa skozi zgodbe ali mite. »Že Cvetka Toth mi je pred dolgimi leti govorila, da bi morala pisati o svoji družini, ker je toliko zanimivih, tudi tragičnih zgodb in usod. Premišljevala sem, kako naj se lotim tega. Ali naj bo napisano kronološko, od poroke omame in opape, Luise Alojzije Züger in Ludvika Cvetka naprej, pa sem se spomnila abecednega sistema. Začela sem sestavljati zgodbe oseb in pojmov, in ko sem končala, se je sestavila slika moje družine.« V to pa je vtkana tudi zgodba mesta.

bea-baboš-logar, cvetković, sobočanci
Osebni arhiv
Mladi študent prava Štefan Cvetko okrog leta 1940, Beiin stric, ki so ga na dvorišču soboškega gradu poleg Evgena Kardoša obesili okupatorji.

Del zgodbe je stric Štefan Cvetko, študent prava, aktiven pri NOB, ki so ga ujeli okupatorji in ga pri 22 letih obesili na dvorišču soboškega gradu. »Čeprav ga nisem poznala, ker je tragično umrl pred mojim rojstvom, leta 1941, je bil pomemben del družinskih spominov. Pogosto sva se ga spominjali z omamo. Ko sem bila še zelo majhna, sva ob nedeljah hodili na 'cintor', na Pištekov grob. Sedli sva pod vrbo žalujko in takrat mi je pripovedovala o njem. Vedno sva šli še malo po cintorju, pri tem mi je razlagala, kdo je kje pokopan, in se pogovarjala z znanci. Preden sva se vrnili domov, sva se ustavili še pri Paurič neni ali Pozvek neni,« se spominja Bea in doda, da je soboško pokopališče zanimivo in prostor, kjer vedno srečaš kakšnega Sobočana in lahko s kom poklepetaš.

bea-baboš-logar, cvetković, sobočanci
Osebni arhiv
Beina mama Elvira v naročju Jožefa Hajdinjaka, omama Alojzija in opapa Ludvik, teti Olga in Mojca, stojijo tete in stric: Gaby, Anuš, Štefan in Böži, okrog leta 1935.

Temne sence njihove družine

Pištek je bil temna senca, tragičen lik v Cvetkovi družini. »Njegova smrt je bila grozna. Nihče doma ni govoril, kako je bilo tisti dan, ko so ga obesili. Govorilo se je samo o tem, kakšen je bil. Nikoli pa niso govorili o svojih čustvih. Šele od drugih sem kasneje izvedela, kako je omama jokala, ko se je prišla poslovit od Pišteka. Pravili so, da je vsa ulica slišala njen jok, mama, takrat stara 16 let, je bila v šoli in je od stiske lomila svinčnike. Grozni trenutki so morali biti. Ker smo živeli ob cesti, je omama morala poslušati, kako so ljudje, tudi znanci in sosedje, hodili mimo našega okna v cerkev in se pogovarjali, da bodo šli gledat, 'kako bodo vesili Cvetka'. Takrat se je odločila, da v cerkev ne gre več, da je z njo opravila. Bogu je zamerila, da ji je vzel sina, s tistimi ljudmi pa ni mogla biti več skupaj.«

Cvetkovi so bili Sobota v malem

Medtem je bil starejši Cvetkov sin Oto zagrizen Madžaron. Sicer pa je bilo pri Cvetkovih, ki so živeli v hiši v zdajšnji Gregorčičevi ulici, devet otrok, ki so se rodili v različnih obdobjih in pod različnimi oblastmi. Bea pove, da so se starejši imeli za Madžare, mlajši pa za Slovence. Doma pa se je govorilo madžarsko.

Družina Cvetko je bila Sobota v malem, saj so imeli predniki madžarske, slovenske in nemške korenine. Ne le v mestu, tudi v marsikateri družini so se prepletale različne identitete. »Seveda tudi po verski plati, teta Anuš je imela večino prijateljic luterank. Mladi ljudje so se družili in nihče ni gledal na to. Naša družina se je zelo dobro razumela s Hahnovimi, ki so jim ob judovskih praznikih prinesli kruh maces in prekajen gosji vrat.«

bea-baboš-logar, cvetković, sobočanci
Osebni arhiv
Baboši, Ida in Kalman, vnuk in snaha, sinova Balint in bejin oče Tibor, okrog 1920.

Danes imamo občutek, da je bila Sobota majhno podeželsko mestece, ampak če gledamo fotografije in prisluhnemo zgodbam, vidimo, da je bilo živahno mesto, polno dogajanja, kavarn, slaščičarn, trgovinic in obrtnih dejavnosti, lepih meščanskih hiš z meščanskim miljejem in ljudmi, ki so mislili napredno. »Ni prav, ko pravijo, da je Sobota na robu in 'Bogu za hrbtom', Sobota je bila v sredini, povezana z velikimi središči, kot so Dunaj, Zagreb in Budimpešta, kjer so naši ljudje študirali. Mi smo bili vedno v Evropi in od tam so domov prinašali nove in moderne ideje. Smo pa bili toliko drugačni od preostale Slovenije, ker je bilo to območje nacionalno in versko mešano. Ampak to je bila tista dragocenost Sobote in to jo je delalo zanimivo,« poudari.  

Spomenik močni prekmurski ženski

Pomembno vlogo v njihovi družini so odigrale ženske in Beina knjiga je tudi spomenik močni prekmurski ženski. Ni prav veliko prepoznavnih Prekmurk, so pa, ob pogosto odsotnih moških, odigrale pomembno in ključno vlogo v družinah. Bea pripoveduje: »Morale so biti močne, to je bila njihova usoda, značaj in dolžnost, saj je bilo treba družino prehraniti in 'deco gor spraviti'. Tudi naš opapa se ni dosti brigal, prišel je domov, nekaj prigriznil in šel naprej, v gostilno na večerjo.«

bea-baboš-logar, cvetković, sobočanci
Osebni arhiv
Cvetkova dekleta pred hišo v današnji Gregorčičevi ulici: Olga, Anuš in Böži.

In nadaljuje: »Moških sorodnikov nisem imela, opapa je umrl pred vojno, strica so ubili med vojno, oče, ki je prišel z madžarsko vojsko kot davčni uradnik, je kmalu po vojni šel, saj z mamo nista bila zaželena. Nekaj časa so njegova pisma še prihajala, potem ne več. Za njim je izginila vsaka sled in domnevali smo, da ga je 'spakiral' Informbiro. Tako smo ostale štiri ženske, jaz, moja mama, teta Anuš, ki ni bila nikdar poročena, in omama. Prihajale so druge tete domov na počitnice ali jaz k njim, Mojca, Gaby, ki je z družino bivala v Rakičanu pri moževih starših Čačinovičevih, in Böži. Ta moja ženska družina in vse tete, bratranci in sestrične so mi vedno dajali občutek, da imam družino. Posebno sva bili navezani z Nado Čačinovič, njeni sestri Gabi in Maša sta bili malo starejši in sta imeli druge interese. 

Tako smo ostale štiri ženske, jaz, moja mama, teta Anuš, ki ni bila nikdar poročena, in omama.

Kako se je v povojni Soboti čutila trpka izkušnja vojne? »Kot otroci je nismo kaj občutili. Jaz imam na mladost lepe spomine. Sama, čeprav očeta nisem imela, nisem imela občutka, da bi bila za kar koli prikrajšana. Dobro sem se učila, v šoli so me imeli radi, imela sem prijateljice, ljubečo družino.

Nismo imeli vsega na pretek in živeli smo skromno, manjkalo pa nam ni nič. Mi je pa mama privzgojila neko samozavest. Spomnim se, da sem si morala dati 'papndekl', karton, v čevlje, da sem si zakrpala luknjo v podplatu. Ni pa se zgodilo, da ne bi dobila knjige.Prihajale so druge tete domov na počitnice ali jaz k njim, Mojca, Gaby, ki je z družino bivala v Rakičanu pri moževih starših Čačinovičevih, in Böži. Ta moja ženska družina in vse tete, bratranci in sestrične so mi vedno dajali občutek, da imam družino. Posebno sva bili navezani z Nado Čačinovič, njeni sestri Gabi in Maša sta bili malo starejši in sta imeli druge interese. 

Nismo imeli vsega na pretek in živeli smo skromno, manjkalo pa nam ni nič. Mi je pa mama privzgojila neko samozavest. Spomnim se, da sem si morala dati 'papndekl', karton, v čevlje, da sem si zakrpala luknjo v podplatu. Ni pa se zgodilo, da ne bi dobila knjige.

Kako se je v povojni Soboti čutila trpka izkušnja vojne? »Kot otroci je nismo kaj občutili. Jaz imam na mladost lepe spomine. Sama, čeprav očeta nisem imela, nisem imela občutka, da bi bila za kar koli prikrajšana. Dobro sem se učila, v šoli so me imeli radi, imela sem prijateljice, ljubečo družino. Nismo imeli vsega na pretek in živeli smo skromno, manjkalo pa nam ni nič. Mi je pa mama privzgojila neko samozavest. Spomnim se, da sem si morala dati 'papndekl', karton, v čevlje, da sem si zakrpala luknjo v podplatu. Ni pa se zgodilo, da ne bi dobila knjige. To mi je dalo občutek zadovoljstva v življenju. Ni mi bilo pomembno, ali imam luknjaste čevlje, ker smo živeli v nekem duhovnem svetu.«

Knjige spremljevalke večerov

Knjige so bile pri Cvetkovih vedno doma, vse štiri so bile vnete bralke, mnogi literarni junaki pa so živeli z njimi ali bili ob večerih pogosto predmet pogovora. »Omama je brala madžarsko, jaz samo slovensko, Anuš in mama pa oboje. Vsaka je brala svojo knjigo in tako so bili naši dnevi zapolnjeni. Od prvega razreda sem hodila v knjižnico in ob branju spoznala, da brez knjig ne morem živeti.«

bea-baboš-logar, cvetković, sobočanci
Osebni arhiv
Josef Züger z otroki Luise Züger, leta 1898.

»Tudi lačni nismo bili nikoli. Omama je znala iz nič, kot bi rekli, vedno nekaj skuhati, Anuš pa dobro 'vö talati', porazdeliti. Bile smo štiri in ko smo jedle meso, je Anuš pri mesarju kupila natančno 40 dag mesa. Strogo mu je gledala pod prste, in če je bil kakšen gram čez, je moral celo košček odrezati. Pove še, da si tudi denarja nikoli niso izposojali. V tistih časih so si mnogi dali pisati v zvezek in ob plači šli poravnat dolg v trgovino. »Me smo plačevale sproti. Pravzaprav nismo potrebovali veliko denarja, imeli smo velik vrt, kdaj smo tudi kaj dobili. Obleke pa mi je pošiljala teta Gaby, zato sem bila vedno lepo oblečena.«

Če so hotele biti lepe, so si trepalnice mazale z »boksom«. Za obleke pa so skrbele šivilje. »Meni je šivala gospa Petkovič, ki je bila prava umetnica in je šivala za soboške gospe. Teta Gaby mi jo je uredila. Včasih je komu sredi noči, ko je šel na vlak, prinesla novo obleko, če kdaj ni uspela končati do roka, pa je legla v posteljo in rekla, da je bolna. Izjemno zanimiva gospa. Ko sem prišla k njej pomerit obleko, je šele začela krojiti in si ji moral delati družbo. Pridružila pa se nama je tudi njena hčerka Ditka, žal že pokojna akademska slikarka. V Ljubljani pa smo se študentke vozile v Trst nakupovat. Raje nismo jedle, samo da smo bile modno oblečene.«

Tudi na gimnazijska leta in mnoga prijateljstva ima Bea lepe spomine. Zagovor na maturi, ki ga je opravila z odliko, je poslušal slovenist Franc Zadravec in bil tako navdušen, da ji je predlagal, naj zaprosi za republiško štipendijo, ki jo je tudi dobila. 

Že Beina mama Elvira je končala gimnazijo in bila ena prvih novinark, če ne prva, v Prekmurju. »Novinarka je postala po sili razmer, ker druge službe ni dobila, znala je madžarsko, in je najprej delala pri časopisu Nepujsag, pri madžarskem radiu, v madžarščino je prevedla Cankarjevo Skodelico kave in bila dopisnica novosadskega časopisa za Madžare, na koncu je bila še novinarka pri Vestniku.«

Usoda je nanesla, da je tudi Bea začela pisati za Vestnik, za kulturno stran, na pobudo tudi že pokojnega Jožeta Rituperja - Dodoja pa tudi za Penovo rubriko Legende. »Oba sva bila stara Sobočana, veliko ljudi sva poznala in o tem z velikim veseljem pisala ter še marsikaj novega spoznala.« Pravi, da si nikoli ni mislila, da bo pri svojih 55 letih postala novinarka. Na Vestniku je zamenjala Milana Vincetiča, tudi pokojnega pesnika, in ko so jo poklicali, ni bila prepričana, da bo znala. Pa ji je Irma Benko rekla, naj kar poskusi, in ko se je sestrični Gabi (Čačinovič Vogrinčič) potožila o svojih dvomih, ji je ta odgovorila, da ne zna nič bolje kot pisati. In res, za Vestnik je v desetih letih napisala kakšnih 400 zgodb.

Potem bi šle zgodbe v pozabo

Če se tega ne bi nihče lotil, bi zgodbe mnogih pomembnih in zanimivih Sobočanov izginile v pozabo. Kakor mnoge, nezapisane, tudi so. Tudi te zgodbe so priča, da je bila Sobota živahno mesto z zanimivimi ljudmi. »Ko sem bila v gimnaziji, v 60. letih in že prej, je bil kulturni razcvet, nastopale so gledališke skupine, pripravljale so se operete, igrali so orkestri, bili so koncerti, veliko je bilo soboških izobražencev, ki so se posvečali kulturi in bili aktivni v družbi na različnih področjih. Niso bili anonimni, kot so žal danes mnogi, nekoč pa so se prosvetni delavci aktivno vključevali in soustvarjali dogajanje.« Podobno je bilo tudi v Radencih.

Z možem Lojzetom Logarjem, priznanim akademskim slikarjem, se iz Ljubljane nista vrnila v Soboto, ampak sta se ustalila v Radencih. »Želela sva ostati v Ljubljani, jaz sem si že urejala službo, potem pa se je pojavil Boni, sin Marko, in sem se prestrašila, da bi ostali brez strehe nad glavo. Lojzetova teta iz Radenec, kjer je Lojze odraščal, nama je ponudila, da lahko prideva k njej, in tako smo najprej stanovali v Voglerjevi vili. Sprva sem mislila, da bomo ostali le nekaj časa, saj takrat ni bilo težko dobiti stanovanja. Ampak ko je imel Boni 6, 7 let, se ni hotel preseliti, prav tako ne Lojze, in smo ostali.«

Knjiga Panonska melanholija se konca s črko Ž ter pojmoma življenje ter žalost in madžarsko besedo »melabuš«, ki lepo ponazori panonsko melanholijo. »Moja omama je govorila, da je malo 'melabuš'. Proti večeru si ni takoj prižgala luči, kar nekaj časa je še sedela v polmraku v naši kuhinji in sem jo vprašala 'Kaj je omama?', pa mi je odgovorila 'Ah, malo sem melabuš.' To je pomenil tisti občutek, ko nisi nesrečen, preveč vesel pa tudi ne, si malo otožen, nostalgičen. Tudi jaz zdaj opažam, da v tem času, nekje med 17. uro in pred večerom, ko gre dan h kraju, občutim melabuš. Z leti pride ta občutek, ki ni neprijeten, ampak je v njem nekaj panonskega, rahla otožnost, ko se ne zgodi nič vznemirljivega, a je občutek poln miru in sprijaznjenosti,« sklene svojo pripoved Bea Baboš Logar.