Pred nedavnim je izšel slovenski prevod knjige Znanost ajurvede avtorja Acharye Balkrishne, velikega poznavalca starodavne indijske medicine. Poleg že opisanih metod preiskovanja bolezni (na temelju opazovanja stanja doš) lahko izkušen ajurvedski praktik preverja naravo in ozdravljivost oziroma neozdravljivost bolezni še z osmimi dodatnimi preiskavami. Poznamo jih pod imenom astavidha parikša, so pa naslednje: preiskava utripa, preiskava urina, preiskava blata, očesni pregled, pregled jezika, pregled glasu, pregled otipa, opazovanje splošnega stanja in narave pacienta.
Vse te preiskave izhajajo iz temeljnih načel ajurvede. Tako na primer ajurvedska preiskava srčnega utripa ni enaka merjenju utripa, kot ga pozna sodobna medicinska znanost - tehniki sta si povsem različni. Da bi ajurvedski zdravnik lahko dobil globlji vpogled v informacije, ki jih daje ta starodavni način merjenja utripa, mora vsekakor imeti lastnost sattvika, višjega stanja duha. Razen tega so potrebna znanja in izkušnje, ki jih na učence lahko prenašajo le redki, najbolj izkušeni praktiki. Diagnosticiranje bolezni s pomočjo utripa je znanje, ki si ga kot božji dar iz generacije v generacijo prenašajo ajurvedski modreci. Tole je kratek opis postopka.
Merjenje utripa
Merjenje pulza je ena najpomembnejših metod za spoznavanje bolnika in ugotavljanje narave bolezni, kajti zdravje ali obolelost vplivata na delovanje srca in njegov utrip, to se odraža na utripu arterij. Najprimernejši čas za merjenje utripa je zjutraj, na prazen želodec, saj je pulz pozneje po hrani, masaži in fizični vadbi nestanoviten in ne omogoča natančne diagnoze. Prav tako ne moremo odmeriti natančnega pulza, če je bolnik lačen ali žejen.
Merimo ga na radialni arteriji, dober centimeter nižje od palca, pri moških na desni, pri ženskah pa na levi roki. Včasih pa zaradi natančnosti merjenja opravimo pregled na radialni arteriji obeh rok. Med merjenjem mora biti bolnikova roka iztegnjena, fleksibilna in sproščena. Prsti morajo biti prav tako iztegnjeni in razprti. Zdravnik otipa pulz s tremi prsti desne roke, s kazalcem, sredincem in prstancem. Pomembno je, da vsi trije prsti ležijo na arteriji. Kazalec se dotika korena palca. Z blazinicami prstov blago in enakomerno pritisnemo na žilo, da začutimo njen utrip, potem pa pritisk prstov izmenično povečujemo in zmanjšujemo, dokler ne dobimo natančnega in dokončnega rezultata utripa, hkrati občutka o menjajočem se ritmu. Na temelju pritiska z blazinicami posameznih prstov določamo naravo bolezni. Bitje, ki ga občutimo na konici kazalca, nam kaže utrip vate, sredinec nam govori o utripu pite, prstanec o utripu kaphe.
Identifikacija utripa
Vata: Pod blazinico kazalca čutimo utrip vate. Občutimo ga kot hitro, polzeče gibanje kače. Pulz je hiter, omejen, šibak in nereden.
Pita: Utrip pite čutimo pod blazinico sredinca. Je kot gibanje žabe, živahno, poskakujoče. Utrip je živahen, izrazit, poskakujoč, zmerno močan in ustaljen.
Kapha: Zaznavamo jo na blazinici prstanca kot umirjen let goloba ali plavanje laboda. Utrip je počasen, močan, stabilen, mehak, širok, pravilen in topel.
Kača, žaba, labod
Zdravnik mora poznati različne vrste gibanja utripa, če želi diagnosticirati bolezen. Če je utrip kot gibanje kače (hitro polzeče gibanje), kaže na prevlado vata doše. Če spominja na poskakovanje žabe, predstavlja pito. Če pa je gibanje močno in valujoče, govori o prevladi kafe.
Če namerimo 30 udarcev na minuto, pomeni, da je bolezen ozdravljiva in bo bolnik preživel, toda če se vmes pojavljajo motnje, pomeni, da je nujno takojšnje zdravljenje, sicer lahko pacient izdihne. Pri vročici je utripanje vzburjeno in hitro, podobno kot v primeru strasti ali jeze, ob stiski ali strahu je bitje počasno. Zelo blago občutimo utrip pri prebavnih motnjah (pri šibkem prebavnem ognju) in med izgubljanjem elementov tkiva. Rahel, toda hiter utrip zaznamo pri bolniku z močnim prebavnim ognjem.
Po pregledu utripa dobi zdravnik informacijo o stanju treh doš in lahko sklepa, kakšno je stanje sedmih tkiv, trinajstih ognjev, telesnih kanalov in izločkov. Poleg fizioloških motenj pa stanje doš opozarja tudi na psihično počutje bolnika. Izkušen zdravnik že na podlagi utripa lahko sklepa, ali gre za ozdravljivo bolezen in ali bo bolnik preživel. Utrip, ki je počasen, šibak in nestabilen, je znan kot sanipatka in pomeni, da gre za okvaro vseh treh doš. Bolezen je neozdravljiva in bolnik bo umrl.
Na neozdravljivo bolezen opozarjata tudi hiter, podivjan utrip, ki potem nenadoma pade in se upočasni, ali pa slaboten in hiter utrip. Zdrav utrip je kot valujoče in živahno gibanje laboda.
Vse te preiskave izhajajo iz temeljnih načel ajurvede. Tako na primer ajurvedska preiskava srčnega utripa ni enaka merjenju utripa, kot ga pozna sodobna medicinska znanost - tehniki sta si povsem različni. Da bi ajurvedski zdravnik lahko dobil globlji vpogled v informacije, ki jih daje ta starodavni način merjenja utripa, mora vsekakor imeti lastnost sattvika, višjega stanja duha. Razen tega so potrebna znanja in izkušnje, ki jih na učence lahko prenašajo le redki, najbolj izkušeni praktiki. Diagnosticiranje bolezni s pomočjo utripa je znanje, ki si ga kot božji dar iz generacije v generacijo prenašajo ajurvedski modreci. Tole je kratek opis postopka.
Merjenje utripa
Merjenje pulza je ena najpomembnejših metod za spoznavanje bolnika in ugotavljanje narave bolezni, kajti zdravje ali obolelost vplivata na delovanje srca in njegov utrip, to se odraža na utripu arterij. Najprimernejši čas za merjenje utripa je zjutraj, na prazen želodec, saj je pulz pozneje po hrani, masaži in fizični vadbi nestanoviten in ne omogoča natančne diagnoze. Prav tako ne moremo odmeriti natančnega pulza, če je bolnik lačen ali žejen.
Merimo ga na radialni arteriji, dober centimeter nižje od palca, pri moških na desni, pri ženskah pa na levi roki. Včasih pa zaradi natančnosti merjenja opravimo pregled na radialni arteriji obeh rok. Med merjenjem mora biti bolnikova roka iztegnjena, fleksibilna in sproščena. Prsti morajo biti prav tako iztegnjeni in razprti. Zdravnik otipa pulz s tremi prsti desne roke, s kazalcem, sredincem in prstancem. Pomembno je, da vsi trije prsti ležijo na arteriji. Kazalec se dotika korena palca. Z blazinicami prstov blago in enakomerno pritisnemo na žilo, da začutimo njen utrip, potem pa pritisk prstov izmenično povečujemo in zmanjšujemo, dokler ne dobimo natančnega in dokončnega rezultata utripa, hkrati občutka o menjajočem se ritmu. Na temelju pritiska z blazinicami posameznih prstov določamo naravo bolezni. Bitje, ki ga občutimo na konici kazalca, nam kaže utrip vate, sredinec nam govori o utripu pite, prstanec o utripu kaphe.
Identifikacija utripa
Vata: Pod blazinico kazalca čutimo utrip vate. Občutimo ga kot hitro, polzeče gibanje kače. Pulz je hiter, omejen, šibak in nereden.
Pita: Utrip pite čutimo pod blazinico sredinca. Je kot gibanje žabe, živahno, poskakujoče. Utrip je živahen, izrazit, poskakujoč, zmerno močan in ustaljen.
Kapha: Zaznavamo jo na blazinici prstanca kot umirjen let goloba ali plavanje laboda. Utrip je počasen, močan, stabilen, mehak, širok, pravilen in topel.
Kača, žaba, labod
Zdravnik mora poznati različne vrste gibanja utripa, če želi diagnosticirati bolezen. Če je utrip kot gibanje kače (hitro polzeče gibanje), kaže na prevlado vata doše. Če spominja na poskakovanje žabe, predstavlja pito. Če pa je gibanje močno in valujoče, govori o prevladi kafe.
Če namerimo 30 udarcev na minuto, pomeni, da je bolezen ozdravljiva in bo bolnik preživel, toda če se vmes pojavljajo motnje, pomeni, da je nujno takojšnje zdravljenje, sicer lahko pacient izdihne. Pri vročici je utripanje vzburjeno in hitro, podobno kot v primeru strasti ali jeze, ob stiski ali strahu je bitje počasno. Zelo blago občutimo utrip pri prebavnih motnjah (pri šibkem prebavnem ognju) in med izgubljanjem elementov tkiva. Rahel, toda hiter utrip zaznamo pri bolniku z močnim prebavnim ognjem.
Po pregledu utripa dobi zdravnik informacijo o stanju treh doš in lahko sklepa, kakšno je stanje sedmih tkiv, trinajstih ognjev, telesnih kanalov in izločkov. Poleg fizioloških motenj pa stanje doš opozarja tudi na psihično počutje bolnika. Izkušen zdravnik že na podlagi utripa lahko sklepa, ali gre za ozdravljivo bolezen in ali bo bolnik preživel. Utrip, ki je počasen, šibak in nestabilen, je znan kot sanipatka in pomeni, da gre za okvaro vseh treh doš. Bolezen je neozdravljiva in bolnik bo umrl.
Na neozdravljivo bolezen opozarjata tudi hiter, podivjan utrip, ki potem nenadoma pade in se upočasni, ali pa slaboten in hiter utrip. Zdrav utrip je kot valujoče in živahno gibanje laboda.
