Varnost in zdravje pri delu je področje, ki je v zadnjem času postalo življenjskega pomena in glavna novica dneva. Kako pa je pravzaprav s področjem v »normalnih« življenjskih pogojih in okoliščinah? Kakšno pozornost področju v »normalnih« življenjskih pogojih in okoliščinah posveča delodajalec, lokalna skupnost, občina ali država?
Področje, s katerim živimo vsakodnevno, vendar se ga, če se le da, izogibamo ter mu ne posvečamo ravno velikega pomena vse, dokler nismo res primorani, da se ga, predvsem zaradi lastnega preživetja »poslužimo« in ga začnemo vsaj malo upoštevati.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Že stokrat je nekomu rešil življenje
Branko Raj iz Odranec je v Splošni bolnišnici Murska Sobota stotič daroval kri.
Menim, da se v »normalnih« življenjskih pogojih in okoliščinah vsi premalo zavedamo, da sta varnost in zdravje še kako pomembna življenjska faktorja, ki sta tesno vpeta v naše vsakodnevno delovno in bivalno okolje, kljub temu, da ju ne vidimo in ne čutimo. Vendar ali ju sploh poznamo?
S področjem varnosti in zdravja se v večini primerov bolj podrobno seznanimo šele, ko se zaposlimo, predvsem zaradi zakonodaje, ki delodajalcu določa, da moramo na delovnem mestu biti ustrezno poučeni in usposobljeni za varno opravljanje svojega dela. V tem primeru je naša pravica ter tudi odgovornost, da se stalno seznanjamo o tveganjih, ki so prisotna na naših delovnih mestih in kateri so tisti varnostni ukrepi, ki so potrebni, da se ne bomo poškodovali na delovnem mestu.
Pa smo v praksi res seznanjeni z vsemi nevarnostmi in zdravstvenimi tveganji, ki so lahko prisotni pri našem delu? Res zadostno poznamo varnostne ukrepe ter varnostna navodila, ki so potrebna za varno in zdravo opravljanje dela in ali jih tudi upoštevamo? Imamo sploh ustrezne delovne pogoje za varno opravljanje dela? Je naša delovna oprema, s katero delamo, res varna za uporabo? Imamo sploh ustrezno varovalno opremo za delo? Jo uporabljamo ali jo sploh znamo pravilno in varno uporabljati? Konec koncev: ali sploh imamo ustrezne strokovne službe za varnost in zdravje v svojih delovnih organizacijah? Ali sploh poznamo (strokovne) osebe (za varnost in zdravje pri delu), ki se profesionalno ukvarjajo s področjem varnosti in zdravja pri delu z namenom, da bi bilo naše delo čim bolj varno in zdravo? Upoštevamo njihove nasvete, predloge in ukrepe, da bomo svoje delo opravljali čim bolj varno in zdravo ali so ukrepi samo na papirju zaradi zakonskih določil? Kako pa je s področjem varnosti in zdravja v bivalnem okolju in na koga se sploh lahko kot občani obrnemo s vprašanji v zvezi z nastalimi varnostnimi problemi s katerimi se srečujemo doma in v svojem bivalnem okolju?
Upoštevanje pravil iz področja varnosti in zdravja pri delu se iz delovnega okolja redko prenese tudi v bivalno okolje, saj se po našem splošnem razmišljanju teh nevarnosti in škodljivosti ter potrebnih varnostnih ukrepov pri delu doma, ko zapustimo delovno okolje, v večini primerov več ne upošteva, kljub temu, da je delo v bivalnem okolju lahko celo enako kot delo v delovnem okolju, kjer ga vsakodnevno opravljamo in v določenih primerih pa celo bolj nevarno.
Na koga se pa lahko doma oziroma v svojih bivalnih okoljih obrnemo, da nas usposobi za varno opravljanje nevarnih del doma? Kako je v tem primeru z varnostjo naše delovne opreme in osebne varovalne opreme? Ali je sploh to pomembno ali je to prepuščeno vsakemu posamezniku, kakor se pač znajde? Ali lahko ustrezne odgovore na naša zastavljanja vprašanja, ki se nam porajajo s področja varnosti in zdravja pri delu v bivalnem okolju, utemeljeno pričakujemo od oseb, kot so policisti, reševalci, zdravniki, gasilci, civilna zaščita in zaposlenih v ostalih javnih službah, ki so že zaradi njihovega poslanstva na širokem področju varnosti vsakodnevno prisotni v našem bivalnem okolju, saj ostalih strokovnih ter kompetentnih oseb s področja varnosti in zdravja verjetno niti ne poznamo in niti ne vemo kje naj jih naj poiščemo. Če razmišljamo še bolj poglobljeno, se lahko celo vprašamo, ali je področje varnosti in zdravja sploh del našega vsesplošnega izobraževanja in konec koncev naše varnostne kulture in kulture bivanja?
Ali pa obstaja sistem varnosti in zdravja pri delu samo zaradi zakonodaje in živi predvsem na papirju? Menim, da so trenutne »spremenjene« življenjskih pogojih in okoliščinah prinesle tudi pravi čas za tehten premislek vsakega posameznika na vsa vprašanja, ki sem si v teh časih najprej v prvi fazi sam zastavil z namenom zagotavljanja čim večje lastne varnosti in zdravja. Mogoče je pa sedaj res pravi čas in trenutek da si, zaradi nas samih, celotno področje analiziramo in razmislimo. kje sploh smo ter si tudi na osnovi zatečenega stanja sami postavimo cilje kako hočemo živeti in kako hočemo svoje vsakdanje delo opravljati naprej. Smiselno bi bilo, da si vsak sam, po vseh teh »zmedenih« ukrepih, katere doživljamo v zadnjem času, temeljito razmisli, kako dobro pozna sploh področje varnosti in zdravja, tveganja s katerimi se (lahko) srečuje v delovnem in bivalnem okolju, poznavanje (potrebnih) varnostnih ukrepov in koliko pozornosti se mu pravzaprav posveča v okolju, kjer dela in živi.
Menim, da se na splošno premalo zavedamo, da je področje varnosti in zdravja temelj našega vsakodnevnega biti in se le tega poskušajmo zavedati vsakodnevno, ne pa samo takrat, ko smo v to res primorani, kajti takrat je, kot vidimo v velikokrat primerih tudi že rahlo prepozno za ustrezno »varno in zdravo« ukrepanje. Z nekaj besedami sem glede trenutnih »spremenjenih« življenjskih pogojih in okoliščinah v katerih smo se nenapovedano znašli, poskušal strniti svoja razmišljanja – ki pa jih nobenemu ne vsiljujem –, z namenom, da poskušamo razmišljati še širše s svojimi glavami, da se tudi v »normalnih« razmerah poskušamo zavedati nevarnosti in škodljivosti ki nas (lahko) ogrožajo in pomembnosti vsakodnevne lastne varnosti in zdravja tako v delovnem kot tudi v bivalnem okolju.
V vsakem primeru pa bi bilo za vse nas zelo koristno, da razmišljamo v tej smeri, da moramo v prvi fazi za svojo vsakodnevno varnost in zdravje predvsem sami poskrbeti, vse to z samozavedanjem, da prvega koraka za našo varnost in zdravje ne bo namesto nas nihče naredil, če ga ne bomo naredili sami.