vestnik

Alkohol ni vzrok, ampak posledica tega, da se imaš premalo rad

Vida Toš, 15. 11. 2019
Nataša Juhnov
Zvonko Žekš: »Zakaj bi me bilo zdaj sram, ko sem trezen? Takrat bi me moralo biti, ko sem bil pijan.«
Aktualno

Pet let in pol je od takrat, ko je bil Zvonko Žekš na zdravljenju zaradi alkoholizma. Alkoholik je za vedno alkoholik in vsak dan posebej se mora boriti s tem.

Ko sva se dogovarjala, kje se bova srečala, je rekel: »Tja ne grem, kjer sem včasih pil, ker je to še vedno v meni.« Takrat sem vedela, da bo pogovor z Zvonkom Žekšem res odkrit in iskren. Kot mora biti tisti, ki se hoče rešiti iz objema alkoholizma. Objela sem ga, ko sva se sestala, ko sva se razšla, pa sem mu podala roko. Iz globokega spoštovanja, da mu je uspelo, ker vem, da ni preprosto. Vmes sva se smejala, tekle pa so tudi solze. Vse to in še veliko več je Zvonko Žekš, star nekaj čez štirideset let, ki je najprej sebi, nato pa še drugim priznal, da ima probleme z alkoholom, in šel na zdravljenje. Pet let in pol je minilo od takrat, ko ne pije več alkohola.

murska-sobota, zvonko-žekš
Nataša Juhnov
Zvonko Žekš: »Zakaj bi me bilo zdaj sram, ko sem trezen? Takrat bi me moralo biti, ko sem bil pijan.«

Ko ne moreš več brez

Kako se pravzaprav začne, me je zanimalo. Zvonko je bil iskren: »Poskusiš že v srednji šoli, ampak to pride, kako bi rekel, spotoma. In tako, da se tega sploh ne zavedaš. Vsi smo začeli z enim špricarjem, nihče ni začel z desetimi. Nato pa sploh ne veš, kdaj pride dan, ko ne moreš več brez alkohola, ga potrebuješ vsak dan. Ko greš iz službe, se moraš nekje ustaviti, zvečer ne moreš pogledati filma in tekme, ne da bi kaj spil. Potem pa moraš že zjutraj, preden greš v službo, spiti enega kratkega … Tako se začne. Bistveno pa je, da pri tebi raste toleranca, ne greš več na eno, pač pa na štiri piva, s tem pa raste tudi obrambni mehanizem. Vse drugo je krivo za to. Tašča je kriva, žena je kriva, direktor, prijatelji, vsi drugi, samo ti ne. Na začetku ti verjamejo in ko ti nekdo verjame, ti to da še več moči.« Obrambni mehanizem je tako močan, razlaga Zvonko, da če ti hoče dobro in reče, da preveč piješ, mu tega ne verjameš. Imaš občutek, da so vsi proti tebi, in začneš se smiliti sam sebi. »Kako rešiš to, da si ubog in te nihče ne razume? Tako da naročiš še dva špricarja. Tako rešuješ vse probleme.« Vsaj misliš, da jih, pove Zvonko, v resnici pa jih kopičiš in ustvarjaš nove.

Pred štiridesetim letom na zdravljenje

»Problemi so bili vedno večji. Žena je sitnarila, več sem spal na kavču kot pri njej, otrok nima nič od tebe, v službi gre navzdol. Mene bi lahko moj šef  davno odpustil. Potem težave z zdravjem, problemi na cesti in s policijo, imel sem toliko kazenskih točk, da bi lahko izgubil izpit. Danes, ko sem trezen, pravim, da bi jih v resnici moral imeti 1800. (smeh) Potem denarni problemi … Sam sem se odločil za zdravljenje, ni me v Ormož poslalo sodstvo, ne pod prisilo peljala policija. Želel sem, da se neha, k temu pa so pripomogli vsi problemi, ki mi jih je nakopal alkoholizem,« je pripovedoval sogovornik. Najhuje je bilo zadnja tri leta, ko je moral že zjutraj piti, da je sploh lahko deloval. Noč, preden je odšel na zdravljenje, sta se zelo sprla z ženo. »Spakiral sem kovček in šel. Naslednji dan so me iskali, ker so me prijavili kot pogrešano osebo. Grozil sem s samomorom, zdravnik pa mi je rekel: 'Vi ne boste naredili samomora. Vi imate probleme z alkoholom.' Priznal sem, da jih imam. A ko mi je rekel, naj grem zjutraj k svojemu zdravniku po napotnico za zdravljenje v Ormožu, sem mu dejal: 'Če mi jo vi zdaj daste, bom šel. Zjutraj ne bom šel več nikamor.' Tako sem se znašel na zdravljenju,« je Zvonko opisal tiste prelomne trenutke. Star je bil 39 let.

Alkoholiki so prvi med manipulanti

Tri mesece je bil na zdravljenju v ustanovi, kar je dobro, pravi Zvonko, če bi namreč vedel, da obstaja tudi ambulantno zdravljenje, bi gotovo sprejel to. »Vedeti je treba, da če bi bilo manipuliranje olimpijska disciplina, bi alkoholiki gotovo zasedli prva tri mesta,« se zasmeje. Če bi se zdravil ambulantno, dan pred kontrolo ne bi pil, bi pa že imel načrt, kako bo po pregledu šel na drugo stran ceste na pivo, prizna. »Alkoholiki smo taki manipulanti, da se ne da povedati. Manipuliramo z vsemi okrog sebe, najprej pa s samim seboj.«

murska-sobota, zvonko-žekš
Nataša Juhnov
Zvonko Žekš: »Zakaj bi me bilo zdaj sram, ko sem trezen? Takrat bi me moralo biti, ko sem bil pijan.«

Zvonko pripoveduje tudi o tem, kako je bilo na začetku zdravljenja: »Mislil sem si, zdaj malo potrpim, tri tedne bom tukaj, potem se bom malo pazil, ko pa bom gledal tekmo, seveda lahko spijem kakšno pivo. Dokler imaš kot zdravljen alkoholik tako mišljenje, se boš vrnil. Samo vprašanje časa je, kdaj, ali čez dva meseca, dve leti ali kasneje. Tako sem tudi jaz mislil, dokler me v Ormožu niso 'slekli'. Sovražil sem jih, sovražil, pa nisem nikoli nikogar prej sovražil. Potem pa sem to prebrodil in ugotovil, da je to prava pot.«

Pred sabo je imel lučko na koncu predora, ki ga je silila, da mora zdržati in se držati stran od alkohola. To je bila njegova družina, žena in hčerka. »Ko sem se šel zdravit, je bila hčerka stara sedem let. Prej se nisem veliko ukvarjal z njo. Sprehod, kakšna knjiga, igra? Prej tega z mano ni poznala. Potem pa sem med zdravljenjem dobil za konec tedna izhod. S hčerko sva zvečer sedela skupaj na kavču in brala knjigo. Vprašal sem jo, ali je kakšna razlika od tistega, kot je bil ati prej. Rekla je, da ja. 'Na tistem šanku ni piv.' Veste, kako to boli!«

Včasih še zadiši

Že v treh mesecih zdravljenja je Zvonko hodil domov na obisk, a ga ni prijelo, da bi spet poskusil pijačo. »Prva želja se mi je pojavila po zdravljenju, ko so me v službi poslali snemat martinovanje. Poslušal sem, kako dobra sta mošt in vino in ne vem kaj še vse. To v meni ni vzbudilo želje po alkoholu. A videl sem, da se isto obnašam, kot sem se prej, samo po kozarcu še nisem segel. Rešil sem se tako, da sem šel k terapevtki in povedal, kaj se mi dogaja, in poslala me je za dva tedna na bolniški dopust. Da sem lahko sestopil s tega tira.« Zdaj mu vino, pravi Zvonko, smrdi. So pa enkrat šli na team building, druženje sodelavcev na vinotoč in v klet. »Šel sem v klet, tam pa mi je zadišalo. Rekel sem jim, vi samo bodite, jaz grem gor. Ko pa so prišli gor, nisem tvegal. Šel sem domov,« pravi Zvonko. Tega mu nobeden od sodelavcev ni zameril, čeprav zna biti okolje pogosto oteževalno. »Moji pravi prijatelji se še vedno družijo z mano. Razumejo me in ne silijo ali spodbujajo k alkoholu. So pa tudi takšni, s katerimi se več ne slišimo, saj me, odkar ne pijem, ne potrebujejo več.«

murska-sobota, zvonko-žekš
Nataša Juhnov
Zvonko Žekš: »Zakaj bi me bilo zdaj sram, ko sem trezen? Takrat bi me moralo biti, ko sem bil pijan.«

Naenkrat preveč časa
In kaj zdaj počne v tistem času, ki ga je prej namenil alkoholu? Nasmeje se in pove: »To pa je največja past, kajti ostaja ti ogromno časa. Vedno sem rekel, jaz sem imel dve službi, ena je ta, s katero služim kruh, druga pa je bil alkoholizem. Vedno si moral imeti logistično razdelano, ali imaš dovolj doma, kje se boš lahko ustavil, ali imaš dovolj denarja, koliko lahko spiješ. Brez problema bi lahko vodil Luko Koper (smeh), ker obvladam logistiko. Potem pa moraš sam sebe dobro poznati in ugotoviti, kaj boš počel. Ali bodo to ročna dela, torej kaka mizarska dela, ali je to šport, knjige, ali več časa nameniš družini … Jaz imam zdaj več časa za svojo ženo in hčerko. Usedemo se v avto in gremo na izlet. Če ni toliko časa, z ženo skupaj popijeva kavo in si kaj poveva. Prej ni bilo časa za to.«
Bistveno spoznanje
Zvonka ni sram, da se je zdravil zaradi alkoholizma. »Zakaj naj bi me bilo zdaj sram, ko sem trezen? Takrat bi me moralo biti, ko sem bil pijan.« A v naši družbi je pogosto obratno. »Alkoholizem je bolezen, alkoholiki pa smo to vse življenje. Alkoholike lahko primerjamo na primer s sladkornimi bolniki – tudi oni morajo vsak dan paziti, kaj jejo, alkoholiki pa na to, da ne pijejo. A za njimi nihče ne šepeta za hrbtom Ta je pa sladkorni bolnik.«
V lokale, kamor je prej zahajal, zdaj ne gre več tako pogosto. »To ostane v tebi, človek, ki je zdravljen alkoholik, je vse življenje alkoholik. In čisto vsak dan se je treba tega zavedati in se s tem vsak dan posebej soočati, včasih tudi boriti. Predvsem pa – in v tem je bistvo – ni kriv alkohol. Alkohol ni vzrok, alkohol je posledica, vzrok je vedno v tem, da se imaš premalo rad. To je bistveno spoznanje,« pove Zvonko. 
Zdaj je srečnejši, odgovori na moje zadnje vprašanje, in življenje se mu zdi lepo. »Imam sto problemov, a jih upam reševati.« Prej je imel enega ali dva, a je bežal od njih.