Doslej sta izšli dve knjigi. »Še precej neobjavljenih pa je ostalo v moji glavi in na papirju. Vedno znova se pojavljajo nove, saj jih v družbi veliko slišim in si tudi vse zapomnim,« razlaga Car, ki je že od mladih nog sodeloval na kulturnih prireditvah v vasi in pri kulturnih društvih. Po upokojitvi pred sedmimi leti je napisal še dve dramski deli, komediji. Obe so že uprizorili lendavski in dobrovniški gledališčniki. »Za gledališče me je vedno navduševal tudi brat Evgen, ki je gledališki in filmski igralec,« pravi.
Navezan na domači kraj
Preberite še
Odpri v novem zavihku
2. SNL: Tokrat velik spodrsljaj Beltinčanov, ki so izgubili s Krko
Beltinčani, ki so v prejšnjem krogu izkoristili spodrsljaje svojih konkurentov, so si v 26. krogu druge lige tokrat sami privoščili zares velikega na domačem igrišču in zapravili priložnost, da se vsaj začasno zavihtijo na prvo mesto. Z 0 : 1 so izgubili s Krko, ki se bori za obstanek, in ki ni zmagala na prejšnjih šestih zaporednih tekmah.
Letošnji prejemnik plakete Občine Dobrovnik je več kot štirideset let opravljal različne politične funkcije v Pomurju, ob tem pa ga je veselilo še delo na kmetiji, še posebej med vinogradi. »Otroštvo in mladost sta mi ostala v zelo lepem spominu. Imeli smo večjo kmetijo in živino. Dela je bilo veliko, vendar tudi kruha in domačih dobrot ni nikoli manjkalo. Pri delu sta pomagala še stara starša, tako da nas je bilo za mizo osem.« Enajst let starejša sestra je šla študirat v Zagreb, tam ostala in si ustvarila družino. Za naslednika na kmetiji so najprej predvideli brata Evgena, a je ta odšel študirat gledališko igro v Ljubljano. »Sam sem končal srednjo kmetijsko šolo in se po vojski tudi zaposlil v kmetijski zadrugi v Dobrovniku. Vedno sem bil zelo močno navezan na domači kraj, tudi ko sem bil pri vojakih, sem imel zelo močno domotožje, tako da nisem želel oditi drugam kot brat in sestra Etelka, ki jo kličemo Etus.« Tudi brat in sestra sta se vedno rada vračala v domači kraj. Evgen ima vinograd v Dobrovniških goricah, kjer vsako poletje preživi en mesec. »Pa tudi sestra je Dobrovnik in Prekmurje vedno zelo pogrešala in se je rada vračala. Sedaj ne more, ker je njen mož bolan, zato pa mi večkrat gremo v Zagreb in ji prinesemo s sabo del Dobrovnika.«
Dve anekdoti iz knjig
Na nedeljskem nogometnem derbiju med Bogojino in Dobrovnikom je napadalec gostov močno streljal v zgornjo prečko gola. Žoga se je odbila in udarila v glavo vratarja domačinov, tako da je izgubil zavest. Po daljši oskrbi je na igrišče v gumijastih škornjih prišla mama ponesrečenega vratarja in rekla: »Lajči, odi dol, Vogri te bodo ubili.« Pišta je bil najspretnejši odkupovalec v zadrugi, imel pa je tudi lastna pravila za vse, na primer: »Pri odkupu najprej poglej bika, potem gospodarja in šele takrat določi ceno za žival. Dokler sem lagal le jaz, je nekako še šlo. Zdaj, ko lažejo vsi, pa ne gre več.«
Kakovostna vina iz njegove vinske kleti
Jožef je bil zaposlen v kmetijski zadrugi v Dobrovniku in Lendavi, ves čas si je prizadeval tudi za razvoj domačega kraja in da bi imelo čim več ljudi zaposlitev. »Tako sem se tudi dogovoril za odprtje obrata podjetja iz Otiškega Vrha za proizvodnjo nogavic v Dobrovniku. Obrat sem štiri leta tudi vodil, a je šlo potem matično podjetje z 1200 zaposlenimi v stečaj. V Dobrovniku nas je bilo zaposlenih 57.« Po stečaju podjetja se je kot komercialist zaposlil najprej v lendavski kmetijski zadrugi, potem pa v podjetju Nograd, kjer je dočakal upokojitev. Zdaj je vinogradnik, vino, ki ga pridela iz grozdja na 1300 trsih, brez težav proda, pravi, pomaga pa tudi obdelovati bratov vinograd. »Dobil sem tudi že več priznanj za kakovost svojega vina na različnih ocenjevanjih. Kakovostnega vina ni težko prodati, če imaš stalne kupce, ki vedo, da bodo od tebe dobili dobro vino.« Vrsto let je predsedoval Društvu vinogradnikov Dobrovnik, krajevni skupnosti, dobrovniškemu nogometnemu klubu, tudi po upokojitvi pa očitno ne gre brez predsedniške funkcije, saj sedaj predseduje Društvu upokojencev Dobrovnik.
Tako kot brat Evgen je tudi sam rad nastopal na odru in užival ob gledanju gledaliških in drugih predstav. Že kot srednješolec je v Dobrovniku pripravil in režiral proslavo ob kulturnem prazniku. Ves čas se je veliko družil s prekmurskimi kulturnimi ustvarjalci. »Tudi v njihovi družbi sem slišal veliko zanimivih anekdot. Vso noč sem jih poslušal tudi, ko smo doma in pri sosedovih kuhali žganje. Na porokah in veselicah pa so me karali, naj grem rajši plesat, ne da samo poslušam, kaj pripovedujejo starejši.« Da anekdote objavi v knjigi, ga je nagovoril prijatelj, pesnik in novinar Lajos Bence, ilustracije pa je narisal Endre Gönter. Anekdote so zapisane tako v madžarskem kakor tudi slovenskem jeziku, pri prevodih mu je pomagala hčerka Edita. »Kakor nekateri znajo zelo dobro pripovedovati šale, drugi pa ne, tako tudi nekateri znajo zelo dobro povedati anekdote, drugi pa ne. Res pa je tudi, da nekatere anekdote v enem jeziku zvenijo dosti bolje kot v drugem, zato jih je težko dobro prevesti. Potrudili smo se, da so v obeh jezikih zanimive.«
Drugi pretok in Čakajoč na ministrico
Naslov prve knjige je Mari, tega tudi meni niso povedali, druge pa Drugi pretok. Običajno je uporabljal imena ljudi, ki so bili udeleženi v opisanih dogodkih, le v nekaj bolj občutljivih primerih je spremenil imena. »Veliko teh anekdot je že skoraj šlo v pozabo, pa so se jih mnogi spet spomnili. Marsikdo mi je rekel, da se je to zgodilo njihovemu sorodniku. Veliko zgodb je tudi o vaških posebnežih, ki so jih imeli vsi radi. Večkrat sem tudi vprašal njihove potomce, ali lahko napišem anekdote o njih, in so se strinjali.«
Da bi napisal komedijo za gledališče in vanjo vključil svoje anekdote, so ga nagovorile članice gledališke skupine Kofetarji, ki deluje pri Društvu upokojencev Lendava. »Napisal sem komedijo o življenju v domu za ostarele z naslovom Oporoka, ki sem jo potem tudi režiral. Predstava je v slovenskem jeziku. Potem pa so mi sovaščani rekli, da bi bilo lepo, če bi napisal še kako komedijo za njihovo gledališko skupino, in tako je nastala komedija Čakajoč na ministrico, ki se prav tako dogaja v domu za ostarele in je pravzaprav nadaljevanje prve komedije.« Z drugo predstavo, ki je v madžarskem jeziku, sedaj nastopajo po pomurskih odrih, nastopili bodo tudi v Redicsu na Madžarskem. Povabili so jih še na Slovaško, tam bodo marca nastopali za madžarsko manjšino. Jožef sedaj piše tretjo gledališko igro, v katero prav tako vključuje anekdote, ki jih je slišal. Zelo rad ima tudi glasbo in prepeva v družbi prijateljev. Najraje pa je v družbi vnukov Ize in Vida ter drugih svojih najbližjih.