vestnik

Baligačov Pištek v Avstraliji: Spomini na domovino še privabijo solze v oči   

Peter Novak, 25. 5. 2018
Peter Novak
Štefan Baligač iz Beltincev z obiskovalkama.
Aktualno

Stene sobe krasijo podobe iz Beltinec, župnijske cerkve svetega Ladislava, gostišča Rituper, sinagoge, ki je davno ni več, in Rousove kapelice. Tako se Beltinec spominja Štefan Baligač.

Znaš, kak je Pištek s frečof zavca trofo,« sta mi v mladosti pripovedovala starejša bratranca iz Ljubljane, Vilko in Andrej Novak, že pokojna nekdanja ugledna novinarja, ki sta z družino preživljala počitnice na »Bašekovoj« kmetiji pri babici v Beltincih v povojnih časih. Sosed Štefan Baligač Pištek je živel z materjo na skromni kmetiji. V prostem času so se fantje družili na pašnikih ob igri z žogo in med kopanjem v murskih berekih. Štefana se je prijel vzdevek »roupšicar«, kar ni bilo v tistih časih nič nenavadnega. Spreten je bil s fračo, saj mu je le redko ušel zajec ali fazan, dokopal se je tudi do vojaške puške, ki jih je bilo v tistih časih na pretek, in tako prišel tudi navzkriž z oblastjo. Mogoče je tudi to prispevalo k njegovi odločitvi. Nekega pomladnega dne ga je vzela temna noč in je čez Avstrijo odšel v Italijo, se 5. maja 1960 v genovskem pristanišču vkrcal na potniško ladjo in se odpravil na najdaljše potovanje v življenju. Po mesecu dni nemirne plovbe se je znašel v Melbournu, v zvezni državi Viktorija v Avstraliji.
Dolgo ni bilo o njem ne duha ne sluha. Bodisi ob vaških druženjih bodisi pri zimskih opravilih, kot so bili luščenje semena in koline, ni bilo dogodka, da pogovora ne bi končali pri Baligačevem Pišteku, njegovih pustolovščinah in skrivnostnem izginotju. Zadal sem si cilj, da tega človeka nekoč najdem.

»Si ti Peter iz Beltinec?«

Leta so minevala, rodila se je samostojna Slovenija, Baligačeva mati je že davno umrla, ko je zaokrožila novica, da se je Baligač iz Avstralije oglasil prijateljem. Prišel je celo v Slovenijo, a žal sem za to izvedel prepozno, ko se je že vrnil. Lansko poletje sem se z družino odpravil obiskat Avstralijo. Od njegovih prijateljev sem dobil telefonsko številko in ga poklical. Na drugi strani žice se je oglasil raztegnjen avstralski helooooo..., tako sva se prvič slišala in se dogovorila za prvo srečanje.
Naše potovanje se je začelo v Melbournu. Dolge ure je mogočni airbus prečkal nemiren Indijski ocean in končno smo zagledali skozi raztrgane zimske oblake zeleno deželo na jugozahodu Avstralije. Na letališču je bila pri izhodu gneča nepopisna, prileten možakar v usnjeni jakni in rjavem klobuku je po vrsti spraševal: »Kdo je Peter, si ti Peter iz Beltinec?« Tako sem se prvič srečal z Baligačevim Pištekom na letališču v Melbournu. Čeprav ga prej nikoli nisem videl, sem si ustvaril zelo realno podobo, prav ganljivo pa je bilo srečanje, ko po tako dolgi poti slišiš blagodejno zvenečo beltinsko govorico tam daleč na peti celini.
Drugo jutro smo na železniški postaji Southern Cross kupili vozovnice za Wooden in po slabi uri vožnje proti severozahodu izstopili. Štefan nas je nasmejan pričakal in nas naložil v avto. Po vijugasti cesti skozi valovito pokrajino, čez potočke med evkalipti smo prispeli v njegovo »kraljestvo«. Prijetna avstralska hišica nas je prijazno sprejela, gorkota kamina pa prijala, saj so bile zunaj precej nizke temperature avstralske zime in bril je vlažen ledeni južnjak. Iz kuhinje je zadišal pečen puran z zelenjavo, na mizo pa je gostitelj postavil domače rdeče vino. In potem nam je Štefan povedal: »Tu je zdaj zima, čeravno je julij, in čeprav nikoli ni snega, je ravno toliko hladno, da moramo kuriti. Poglejte skozi okno, tam je ribnik, tu lahko nalovimo ribe po želji, za hišo pa je staja, kjer imam petindvajset ovc, ki mi dajo mleko, pa prodam jih tudi za meso.«

Begunski center, nato gradbeništvo

Štefan se je razgovoril in nam povedal o pokojni ženi Mariji, ki se je tudi pisala Baligač, bila je iz Drakovec, njen oče pa iz Lipovec. Dve hčerki Slavica in Štefka živita v Melbournu, najmlajša Suzana pa je umrla pred dvema letoma. Prva zaposlitev je bila za nekaj let v begunskem centru v Melbournu, kjer se je srečeval z izseljenci iz vsega sveta, nato pa je dočakal pokojnino v gradbenem podjetju, kjer so izdelovali kritine. Prvi sosed na drugem hribu je Nađ iz Dobrovnika, a ga žal ni bilo doma.
Stene dnevne sobe krasijo podobe iz Beltinec, župnijske cerkve svetega Ladislava, gostišča Rituper, stare sinagoge, ki je davno ni več, in Rousove kapelice, kjer je bilo prvo nedeljo v oktobru proščenje. Tako se Beltinec spominja Štefan. Na steni so tako rekoč Beltinci v malem. Potem začne spraševati po znancih, tudi po Vilku in Andreju, spominja se nogometnega izleta v takratno Dolnjo Lendavo, ko so šli peš na tekmo in zmagali. Nato postavi na mizo albume, spomini na nekdanje prijatelje in znance privabijo solze v oči. Štefanova govorica teče živo, domače, brez zapletanja in zadreg.
Vprašal sem ga tudi, ali je s seboj vzel fračo. »Ne, ostala je doma,« se je zasmejal in nadaljeval, da si je tu ni mogel narediti, ker ni ustreznega lesa za gare, tu je namreč popolnoma drugačno drevje kot doma. Po kratkem molku me je vprašal, kako vem za njegovo fračo, potem pa sva se oba od srca nasmejala.
»Peter, odi, ka ti nikaj pokažen.« V kotu dnevne sobe odpre ognjevarno omaro, pravi arzenal lovskih pušk, naštejeva jih 32. Znamke lovskega orožja Mauser, Wichester in Merkel so kar poplesavale pred mojimi očmi, podajal mi jih je v roke drugo za drugo in mi navajal karakteristike. Lovska strast je v njem še zmeraj močno živa. »Lovskih družin in lova, kot ga poznate doma, tukaj ni. Če imaš farmo, dobiš dovoljenje za lovsko orožje. Nekatere vrste divjadi lahko loviš vse leto, za posamezne populacije, kot je kenguru, pa dovoljenje izda pristojno ministrstvo,« je povedal.
Skozi okno se zasliši vreščanje. »Poglejte, koliko problemov imamo s kakaduji,« pokaže na velike bele papige, ki priletijo v jatah in uničujejo pridelek. »Če želimo jesti domače sadje, moramo vse zaščititi z mrežo, kajti drugače smo v nekaj minutah ob pridelek. Zajcev je veliko, zato je puška moj spremljevalec v avtu, če namreč ni policije, si lahko kar iz avta priskrbiš kosilo. Tudi divje race mi nagajajo, ko hranim ovce, prileti jata in jim pobere vso hrano. Kokoši pa nimam več, ker so puščale jajca po vseh kotih, to pa je privabljalo kače, tako da sem tudi takrat že moral uporabiti puško, če ni šlo drugače. Zdaj se jih ne bojte, zdaj jih ni, ker spijo.«
Potem sva šla sama v garažo, kjer ni bilo avta, temveč namesto njega med orodjem in ročnimi stroji barik, sod, napolnjen z moštom izpred dveh mesecev. »Zdaj bova poskusila, ali je kaj prida, lanski Martin je mimo, letošnji pa je še daleč.« Z natego sva napolnila vrček cabernet souvignona iz okoliških goric. Vrhunsko vino, ki je bilo nedavno še mošt, se je odlično prilegalo k pečenemu puranu.
Popoldne je neizmerno hitro minilo, pogovorov ni hotelo biti konca, slovo pa kot zmeraj najtežji del obiska. Štefan nas je odpeljal na postajo in nam želel srečno pot, orosile so se nam oči, vrnili smo se v velemesto, Štefan, ki korajžno stopa proti osemdesetim, pa nazaj v svoje kraljestvo. Od takrat se pogosto slišiva po telefonu in se pogovarjava o letini, vremenu in ponovnem srečanju.