Veliko se posveča tudi kulturi, napisal je številne skladbe, prevaja in pesni. Lani je izšla njegova prva pesniška zbirka Babjeverni pisani pes, s katero je pokazal, kako pronicljiv opazovalec sveta je. Pri tem ga navdihuje tudi Prekmurje.
V svoji poeziji bralca spustite v svoj intimni svet in prikažete svoj pogled na svet.
»Že dolgo se je 'kuhalo' v meni, saj sem ob strokovni literaturi ves čas po malem pisal prozo in poezijo. Z leti so moja dela dozorela, in če sem se v začetku bal, kakšni bodo odzivi, zdaj vidim, da jih pesniki prevajajo, zaljubljeni pošiljajo drug drugemu, prebirajo na javnih krajih, mislim, da mi je uspelo iz sebe dati nekaj, kar je globoko v meni. Zame enako šteje mnenje preprostega človeka in najboljšega kritika, ko pa tvoje pesmi sebi ob bok postavi Lajos Bence, ki je moj prijatelj in zame eden najboljših pesnikov v Sloveniji, veš, da si naredil mali čudež.«
Pesmi imajo raznoliko tematiko, so ljubezenske, hudomušne, tudi družbenokritične.
»Pesnik se v svojih pesmih razgali. Jaz sem se skoraj do obisti. Najlepše ljubezenske pesmi ne nastanejo tedaj, ko slavčki prepevajo, tvoja ljuba pa ti šepeta na uho, temveč tedaj, ko je ni ob tebi, ko se spreta in obrneta hrbet drug drugemu, ko misliš, da ne boš preživel brez 'njene' ljubezni. Kar malo nerodno mi je bilo, ko je po branju mojih pesmi veliko žensk začelo name gledati kot na zelo emotivnega človeka, ki ima del 'ženske' duše, ki začuti globoke emocije nežnejšega spola. Moški na mojo ljubezensko poezijo gledajo kot na strasten izziv, ženske pa jo doživljajo kot lastna čustva. Pri pisanju ne morem tudi mimo smešnih dogodkov, ki so del vsakdanjega življenja, ter socialne tematike, kajti krivice so na vsakem koraku.«
V nekaterih, kot je Jutro v Prekmurju, prepoznamo poteze naše pokrajine.
»Da, tudi ta se je znašla v zbirki, saj je bila uglasbena že leta 2008, ko je vrelo v meni zaradi delavcev v Muri, prav njim sem posvetil zadnjo kitico. Nastala je, ko sem neko jutro po koncertu v Prekmurju potoval med pšeničnimi polji do Lendave in se ustavil nekje pred Beltinci, očaran od jutranje rdeče zarje. V moji zbirki je lepo število družbenokritičnih pesmi, in kot pravi Bence, bi morali biti pesniki večkrat v prvih bojnih vrstah in opozarjati na krivice, ki se zgodijo 'malemu' človeku.«
Kako vi doživljate Prekmurje in kakšen pečat je pri vas pustila pokrajina?
»Najraje sem v Prekmurju, na svoji parceli v Šalovcih, kjer je neokrnjena narava, v navidezni samoti te zbuja orkester ptičev in damjakov. Velikokrat tja odpeljem tudi svoje učence in mladino izobražujem in jih navdušujem za naravo in astronomijo. Tudi z domačini se dobro razumem, sploh s sosedi, družino Vuzem, ki mi, kot je to v navadi v Prekmurju, vedno priskočijo na pomoč. Tu sem spletel ogromno novih prijateljstev. Na tem 'prekmurskem grebenu' živi nekaj priznanih kulturnikov, strokovnjakov, kot je Walter Fammler, direktor kulturnega centra Alte Schmiede na Dunaju, ali Boris Čibej, novinar Dela. V Prekmurju, sploh pa na Goričkem, je tako lepa pokrajina in tako dobri, preprosti ljudje, da to začuti skoraj vsakdo, ki vstopi v ta svet.«
Ste učitelj fizike in matematike, veliko pa se posvečate tudi kulturi. Pravite, da mora biti kultura tudi družbenokritična, ne le hvalospev.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Si predstavljate, da nenadoma prejmete 60 milijonov evrov? Slovencu se je to zgodilo
Sinoči je bil opravljen žreb igre na srečo Eurojackpot.
»Širino pridobivamo tudi s partnerjem in jaz imam srečo, da je moja žena iz mene izkoreninila še zadnjo senco nestrpnosti. Vesel sem, da imam tako različne prijatelje, ki so prav tako izoblikovali moje nazore. V mojih pesmih se zrcalijo tudi razgovori z mojimi prijatelji. Pozoren sem na njihove besede, veliko krivic si vzamem k srcu, s pisanjem in glasbo, ki sta moji močni orožji, skušam svet spremeniti, premakniti za majhno ped.«
Kdaj pa komu napišete kakšen hvalospev?
»Pred kratkim sem napisal tudi pesem o domoljubu iz Puconec Jožefu Časarju, ki je bil, kljub temu da se je v to vas priselil v mladih letih, več desetletij gonilna sila te vasi, dvigoval je raven kulture, razvoj kraja in vešče krmaril med zublji politike. Ampak žal se danes dobra dela veliko hitreje pozabijo kot slaba. Zame je Jožef simbol poštenja, radodarnosti, ljubezni do domače grude in predvsem človek zelo visokih moralnih načel, ki je ohranil svojo preprosto otroško dušo. S pesmijo sem hotel opozoriti, da takih ljudi ne smemo spregledati, zaradi starosti izključiti iz družbenega življenja okolice, ker se lahko od njih veliko naučimo. Upam, da bodo Prekmurci prepoznali še kakšnega 'Jožefa' v svoji bližini in se mu poklonili.«
Jože udarnik
(vrlemu domoljubu iz Puconec, Jožefu Časarju)
Naš Jože je bil udarnik, ki imel je železno roko,
so sumili da je stvarnik, saj spreminjal je usodo.
Politiki so se ga bali, ker bil je kristalno »čist«,
ob celotni KP larmi edini pravi komunist.
Si ni zgradil palače, ni kradel kot so mnogi
in ni delal le zase ta kujon uporni.
Ga ni neslo ne levo, sploh pa ne na desno,
ni čudo da Irinko poročil je prelestno.
Poznali so ga prav vsi, sam predsednik države
mu ponujal je dlani in obljube prazne.
Bilo je še več takih, ki so se mu prilizovali
sovražniki pregnani in goljufivci za vogali.
A Jože je le delal od pričetka do kraja,
ni sedel v pisarni in se ni šel policaja.
Zgradil je vse v vasi in še sebi malo,
a zdaj so drugi časi, morale »ni za kavo«,
naš Jože se še vedno vsem svojim razdaja,
ne šepeta oprezno, ampak glasno graja
vse politikante, ki so se prodali
in od »bouge raje vsepovprejk nakradli«.
Četudi hodi po levi, z desno pa šanta,
samotar zavedni visoko z berglo maha.
Ponudi šnops in vodo in špricer iz jurke,
tako deli svobodo med prijatelje in tujce.
Zrna, ki so jih svojčas dobro zasejali,
kmalu vzel bo vrag, saj vse manj jih je med nami,
Jožetov, ki bi srce razprli kot harmonʻko
bog mu daj sto let, če ne pa najmanj tolʻko.