Bodo rejci stvari vzeli v svoje roke?

Prejšnji teden je v mesnopredelovalni industriji zavladal preplah. Začela so se vrstiti sporočila za javnost o nevzdržnih razmerah na trgu s svinjskim mesom. Stvari so šle tako daleč, da je eden večjih slovenskih mesarjev objavil podatek o dnevnih izgubah zaradi svinjskega mesa. Te naj bi znašale okrog 40 tisoč evrov.
Sredi februarja so kmetje in rejci sedeli za skupno mizo in se dogovarjali, kako rešiti panogo pred propadom zaradi nizkih odkupnih cen. Takrat je bil celo dosežen dogovor vseh deležnikov pri ministrici za kmetijstvo Aleksandri Pivec, da bo Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij pripravila strategijo reševanja in razvoja panoge. Ta dogovor bo zdaj verjetno ostal v predalu, saj so se razmere na evropskem trgu s svinjskim mesom močno spremenile. Da se bo to zgodilo, je bilo znano že v času dogovarjanja o reševanju panoge. V najmočnejših prašičerejskih državah (Avstriji, Nemčiji in Danski), ki so prav tako doživljale cenovno krizo in se srečevale s presežki svinjskega mesa, so napovedovali oživitev trga in rast cen. Napovedi so se nanašale na rastoče povpraševanje kitajskega trga. Kitajsko je močno prizadela prašičja kuga. Rast kitajskega povpraševanja je blažila evropsko krizo s svinjskim mesom leta 2017. Takrat se niso uresničile napovedi o dolgotrajnejšem izvozu in konec leta 2017 se je trg začel ohlajati, v drugi polovici lanskega leta pa so odkupne cene začele strmo padati. Zdaj smo že vajeni, da ob visokih odkupnih cenah vpijejo mesarji, ob nizkih pa kmetje. V povprečju pa se stvari nekako izravnavajo. To, da razmere niso idealne, je krivda enih in drugih. Pa pustimo zdaj to. Kitajska povprašuje predvsem po nemških, avstrijskih, španskih in danskih prašičih. Torej na trgih, kjer manjkajoče svinjsko meso kupujejo naši predelovalci. Cena prašičev se dodatno dviguje, ker imajo nekatere države EU omejen dostop do kitajskega trga. Kitajci tokrat ravnajo nekoliko drugače kot med krizo 2017. Njihov uvoz je izredno selektiven in iz držav, v katerih je ugotovljen virus afriške prašičje kuge, mesa ne uvažajo. Na nedavnem evropskem vrhu s kitajskimi voditelji v Bruslju si je Evropa prizadevala doseči načelo regionalizacije. To pomeni, da se v skladu s specifikacijami organizacije za zdravje živali (OIE) v primeru izbruha bolezni ustavi uvoz mesa samo s prizadetih območij in ne iz celotne države.

Razmere v panogi se ne bodo uredile, dokler rejci ne bodo vzeli stvari v svoje roke. Zdaj naj bi imeli odkupne cene vezane na avstrijske borzne cene in posledica tega naj bi bilo zmanjševanje povpraševanja po domačih prašičih. Razmere v panogi zadnjih nekaj let zgolj potrjujejo, da jih ne bo mogoče urediti tudi z ustanovitvijo domače borze. Bi jih pa rejci lahko uredili že zdavnaj, če ne bi vlekli vsak na svojo stran in ne bi iskali pri predelovalcih bonitet vsak zase. Pri teh 25 odstotkih samooskrbe, ki jo prašičerejci zagotavljajo prek organizirane prodaje (neposredno ali prek zadrug) predelovalcem, bi lahko stvari hitro postavili na svoje mesto.

Ker so posamezne države znotraj EU izključene iz prodaje prašičjega mesa Kitajski, so cene znotraj EU zelo različne. Na vseh trgih se cena svinjskega mesa resda dviga. V Nemčiji in Avstriji je konec prejšnjega tedna dosegla 1,80 evra za toplo svinjsko polovico. K tej ceni je treba dodati še pribitek desetih centov. To še vedno ne pomeni preseganja povprečnih odkupnih cen v Avstriji. Te so se v prvih devetih mesecih lanskega leta v posameznih avstrijskih regijah z vsemi dodatki gibale okrog dveh evrov oziroma 2,10 evra na severu Avstrije. So pa zdaj razmere nekoliko drugačne, saj omenjene države usmerjajo svoje presežke na kitajski trg namesto na bližnje evropske. Nabavne cene svinjskega mesa tako niso odletele v nebo. Če naredimo primerjavo z drugimi evropskimi državami, ki jih ni v »kitajskem paketu«, so cene v teh še vedno za 20 do 30 odstotkov nižje od nemških in avstrijskih. Na Poljskem so se prejšnji teden gibale med 1,35 in 1,40 evra. Na Hrvaškem je povprečna cena dosegla 1,43 evra, najvišja pa 1,57 evra za kilogram tople svinjske polovice in v Srbiji 1,35 evra za kilogram. V tem času se je zgodilo še nekaj nerazumnega, mesarji so organiziranim rejcem (zadrugam) napovedali zmanjšanje odkupa prašičev. To glede na trenutno stanje ni razumljivo. Po drugi strani pa je, saj se oskrbujejo z mesom iz držav, kjer je cena še vedno pod 1,50 evra za kilogram tople svinjske polovice. Madžarska, Romunija in Poljska so države, ki zaradi afriške prašičje kuge nimajo možnosti izvoza na kitajski trg. Po drugi strani pa predelovalci še vedno nimajo tako velikega problema z odkupnimi cenami, kar dokazuje »XXL ponudba« narezanega svežega stegna za malo več kot šest evrov.

Iz podatkov je razvidno, da aktualna zgodba le ni tako enoznačna, kot trdijo mesarji. Če ne mesarji, pa so trgovci neposredni uvozniki hrvaškega mesa po ugodnih cenah. Kljub vpitju tako kmetov kot predelovalcev na račun »dampinškega« uvoza hrvaškega mesa to ne bo ravno držalo. Slavonija ni toliko oddaljena od Slovenije, da bi na račun transportnih poti trpela kakovost mesa. Tudi kakovost ne zaostaja za našim mesom. Po nam dostopnih strokovnih člankih in tudi uveljavljenih praksah v rejah nekateri rejci že prehitevajo naše, ne samo po tehnologiji, ampak tudi po kakovosti krme. Resni hrvaški rejci so samooskrbni z vsemi komponentami krmnega obroka in nimajo zakupljene soje v npr. reškem pristanišču iz Argentine ali Brazilije. Ne nazadnje pršutarne v Dalmaciji konfekcionirana stegna za pršute uvažajo iz madžarskih klavnic – delno zaradi konkurenčnih cen, najpomembneje pa je, da jim Madžari zagotavljajo dostavo v manj kot 76 urah. Najpozneje v 76 urah je meso za kakovosten pršut treba nasoliti.
In zakaj zdaj pri nas tak kraval? Mesarji so v času nizkih odkupnih cen verjetno ustvarjali dnevno 40 tisoč evrov dobička, če ostanemo pri navedenem primeru. Zato zdaj ni treba zganjati panike. To razburjenje bi bilo upravičeno, če se v ozadju ne bi odvijala igra s potrošnikom oziroma davkoplačevalcem. Razmere, ki niso alarmantne, se skuša izkoristiti za dvig maloprodajnih cen v trgovinah, v kar pa trgovina očitno ni privolila, in tako je tudi prav. Pri nas je zanimivo, da je trgovina večni krivec za vse. Če je tako, potem bi bilo normalno, da enkrat sedejo za skupno mizo kmetje, mesarji in trgovci ter pred javnostjo razgrnejo karte.

Razmere v panogi se ne bodo uredile, dokler rejci ne bodo vzeli stvari v svoje roke. Zdaj naj bi imeli odkupne cene vezane na avstrijske borzne cene in posledica tega naj bi bilo zmanjševanje povpraševanja po domačih prašičih. Razmere v panogi zadnjih nekaj let zgolj potrjujejo, da jih ne bo mogoče urediti tudi z ustanovitvijo domače borze. Bi jih pa rejci lahko uredili že zdavnaj, če ne bi vlekli vsak na svojo stran in ne bi iskali pri predelovalcih bonitet vsak zase. Pri teh 25 odstotkih samooskrbe, ki jo prašičerejci zagotavljajo prek organizirane prodaje (neposredno ali prek zadrug) predelovalcem, bi lahko stvari hitro postavili na svoje mesto. Če bi se organizirali in povezali v združenje ali zadrugo, ampak v pravo zadrugo s spoštovanjem zadružnih pravil in enakopravnosti vseh članov zadruge, bi brez večjega problema lahko sami tržili meso prašičev neposredno pri trgovcih. Če jim domače klavnice ne bi opravile storitev klanja, bi to brez problema lahko opravili v eni od klavnic na Madžarskem ali v Avstriji in ponudili sveže meso naravnost na trgovsko polico. S takim pristopom bi enostavno rešili »Izbrano kakovost« in zdaj ponovno aktualno prerekanje o masnih bilancah. Glede na prakse, ki jih uveljavljajo diskontni trgovci v zahodnoevropskih državah, ki sklepajo neposredne pogodbe z rejci, ki so v programu dobrobit živali, se bo to dogajalo prej ali slej pri nas in rejci bodo spet nepripravljeni in bodo žrtev manipulacij. Očitno pa v panogi še vedno ni take krize, kot jo skušajo pokazati, prej rejci in zdaj mesarji. Kot kaže, vsem ustreza ribarjenje v kalnem. Ne nazadnje se to vidi v voznem parku na zborih ali srečanjih prašičerejcev.