Ne premišlja veliko, kaj veliko, sploh ne premišlja, ko ga vprašam, kaj najraje kuha: »Vse na žlico.« Odgovor je identičen, ko me zanima, kaj najraje je. »Prav tako vse na žlico (smeh).«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Beltinci zvečer drugič v lovu za pokalni finale. Ekipa je motivirana, imela bo tudi podporo s tribun
Ob 20. uri se bo v športnem parku Gorica začel prvi polfinale Pokala Pivovarna Union med Gorico in Beltinci Klimo Tratnjek. Spremljali ga boste lahko tudi na naši spletni strani.
A začnimo tam, kjer so »skuhali« njega – v Markovcih na Goričkem. Rojen je leta 1955. »Moja starša sta bila Jože in Jožefa, oba iz Markovec, imela sta kmetijo in pet otrok, jaz sem predzadnji. Najstarejši je brat Štefan, potem je sestra Irena, nato Karel, potem sem rojen jaz, zadnji pa je Avguštin.« Branko je doma živel do leta 1970, takrat se je preselil v Mursko Soboto. »S starši smo živeli tipično kmečko življenje, otroci smo hodili v šolo v Markovcih, po pouku pa pasli krave in pomagali na njivah. Delalo se je vse in vsega po malo, saj je šlo za preživetje.« Branko se spominja mamine kuhe: »Moja mama je pekla pogače in kruh za šolo v Markovcih. Spomnim se maminih pogač, bile so kvašene, neke vrste buhteljni; bile so zakon.«
V Diani kuhal 30 let
Branko se je po osnovni šoli vpisal na srednjo gostinsko šolo v Radencih. »Mama mi je rekla: 'Idi za kuharja, da ne boš lačen.' In sem šel, najprej na triletno gostinsko in ker je bil takrat tako imenovani dualni sistem, ko si se učil malo v šoli, malo pa v praksi, sem šel v soboški hotel Diana za vajenca. Tri leta sem tam opravljal vajeništvo, kot kuhar pa sem v Diani preživel trideset let.« Branko je nato ob delu obiskoval srednjo gostinsko šolo v Mariboru. »Dopoldne sem delal, nato pa takoj na avtobus in v Maribor. Ob dvajsetih sem prišel domov in se malo učil, potem pa šel zjutraj spet delat. Vajenci nismo imeli plače, dobili smo – takrat so bili še dinarji – 4.900 dinarjev. To je bilo za osnovno preživetje, jedli pa smo na bone, ki nam jih je dala Diana. Dobil si bone in jih imel za zajtrk, kosilo in večerjo.« V Mariboru se je šolal dve leti. »Moj šef v Diani je bil Kalman Serec. In med kuhanjem takrat in zdaj je bistvena razlika: takrat se ni gledalo na videz, ampak na količino. Ker je bilo pomanjkanje, so se ljudje želeli najesti, ne pa gledati krožnik (smeh). Takrat je bilo na avtobusni postaji živahno, ljudje so prišli na malico, na postaji pa so bili tudi kioski s hrano, kjer so ponujali ocvrt krompir, sesekljane pogačice in podobno. Takrat se je tudi tam množično prodajalo; krompir se je v kuhinji blanširal in odnesel v kiosk, kjer se je potem ocvrl.«
Tudi študiral je, še prej pa opravil tečaj za menedžerja za hrano in pijačo v Ljubljani. »Študiral pa sem na fakulteti v Opatiji, ki je imela dislociran oddelek na Bledu. Vozil sem se ne le na Bled, izpiti so bili tudi v Opatiji.
Zakaj je tako mlad postal vodja kuhinje v Diani, kaj dela žena in ali še kaj kuha pa preberite v tiskani izdaji Vestnika.
