vestnik

Branko Virag: »Pričakujemo lahko podražitev hrane v trgovinah«

Rok Šavel, 27. 8. 2021
Vanesa Jaušovec
Branko Virag
Aktualno

V enem najpomembnejših slovenskih agroživilskih sistemov, Panviti, je zaposlenih 670 ljudi. Obdelujejo 3500 hektarjev kmetijskih zemljišč in pogodbeno sodelujejo z več kot 1500 kooperanti.

Zajemajo vse kmetijske panoge, letno pa ustvarijo več kot 100 milijonov evrov prihodkov. Branko Virag je del skupine že 37 let in je tudi direktor hčerinske družbe Panvita Kmetijstvo ter predsednik sekcije kmetijskih podjetij v zbornici kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS.

Nedavno je prišlo do lastniške konsolidacije Panvite. Kaj to pomeni za nadaljnji razvoj družbe?

»Bistvenih sprememb ne bo. Pomeni zgolj konsolidacijo lastništva in še večjo stabilnost. Skupina je že do sedaj imela zadostno odločujočo moč in jo je s tem samo še povečala. Večji del lastništva je zdaj združen pod eno streho za lažje upravljanje.«

Po pritožbi je Arso vendarle sklenil, da za investicijo v farmo 420 plemenskih svinj v Ocinju nista potrebni presoja vplivov na okolje in pridobitev okoljevarstvenega soglasja. Zdaj za gradnjo ni več ovir?

»Naši pritožbi je bilo ugodeno, zdaj smo v fazi pridobivanja gradbenega dovoljenja. Ta postopek nam je vzel eno leto časa, obenem smo zamudili prvi razpis, ki je bil namenjen spodbujanju razvoja prašičereje. Birokratskih ovir zdaj ni več.«

branko-virag, panvita
Vanesa Jaušovec
Branko Virag

Kako pa je z drugimi projekti Panvite, denimo namakanjem dodatnih 380 hektarjev v Tešanovcih in 130 hektarjev v Tropovcih?

»V tem letu se je ponovno pokazalo, da je namakanje edina sprejemljiva rešitev za severovzhodni del Slovenije, če želimo ohraniti poljedelstvo še nadaljnjih 20–30 let na visokointenzivnem nivoju. Le tako namreč lahko ohraniš konkurenčnost. Z ekstenzivno pridelavo v poljedelstvu ne moreš konkurirati Madžarski, Hrvaški, Srbiji, kaj šele severni Evropi, ki je tehnološko vsaj dve stopnički pred nami.«

Se tudi pri teh projektih pojavljajo kakšni birokratski zapleti?

»Žal. Treba je pridobiti služnostno pravico na skoraj vsakem kvadratnem centimetru, kjer gradiš omrežje. V Tešanovcih imamo parcelo, kjer je 40 solastnikov, od tega so trije v Kanadi. Služnostno pravico smo od enega že pridobili, z enim jo urejamo, pri tretjem pa je problem, ker je umrl oče in je spet prišlo do dedovanja. Postopek pa moramo sprožiti mi. Gre za površino nekaj kvadratnih metrov, kar je vrednostno skoraj nič v primerjavi s 380-hektarskim projektom, ki zaradi tega stoji. Že večkrat smo dejali, naj se zakonodaja spremeni v tej smeri, da bi se določili začasni skrbniki in bi se tudi, če bi bilo treba, ustvaril neki fond denarja, v katerega bi potencialni investitor začasno prispeval.«

Kako pa je z namakanjem v Tropovcih?

»Tudi tam imamo, kot v Tešanovcih, pridobljena že vsa vodna dovoljenja, ampak bomo verjetno projekt nadaljevali ločeno, le v enem delu. Drugi del, kjer bi bil namakalni sistem, je namreč na območju črpanja v Črnskih mejah, zato se še dogovarjamo s skrbniki vodovodnega sistema B glede soglasja.«

Veliko se govori o podražitvah v gradbeništvu, a te so zajele tudi kmetijstvo. Kaj se je pravzaprav zgodilo?

»Tudi kmetijski sektor žal ni bil izvzet iz evforije podražitev. Mi ne vidimo osnov za takšno stanje in menimo, da je večji del teh podražitev plod špekulacij. Denarja v bankah je namreč ogromno, obresti so kvečjemu negativne, ljudje pa so denar plasirali na druge trge, kar je povzročilo dodatno povpraševanje, to pa je omogočilo počasen dvig cen povsod. Da pokriješ vse stroške, moraš v svojo ceno všteti dražje surovine. Ne pozabimo tudi, da se je letos zopet dvignila minimalna plača. V zadnjih treh letih se je praktično dvignila za 30 odstotkov. V delovno intenzivnih panogah, kjer strošek dela tvori večji delež produkta, se to zelo pozna. Potem so tu še višje cene energentov.«

Torej se bo hrana v trgovinah gotovo podražila?

»Mislim, da je to neizogibno in se tudi hrana ne bo izognila podražitvam. Trenutno so odkupne cene, kar se tiče živali, pri govedu še na solidnem nivoju, pri prašičih in perutnini pa so pod nivojem. Pričakuje se dvig odkupnih cen in s tem se bodo dvignile tudi cene mesnih izdelkov.«

Višanje stroškov pridelave in sočasno zniževanje odkupnih cen pri kmetu ni ravno dober kazalec za prihodnost posameznih kmetij.

»Drži. V primerjavi z minulim letom so se pridelki, kot so ječmen, pšenica in repica, podražili in letos se je odkupovalo po cenah, višjih za okoli 25 odstotkov. Ampak po navadi je tako, da si zalogo kupuješ do druge žetve, torej bo proizvodnja od zdaj do druge žetve dražja za toliko, kolikor so bile surovine dražje nakupljene. Ti produkti bodo tako dražji in bo pritisk višjih odkupnih cen zadel mesno industrijo ter prišel vse do trgovine.«

V teh dneh se je ravno iztekla javna razprava o predlogu strateškega načrta skupne kmetijske politike 2023–2027. So smernice ambiciozno zastavljene, je denarja dovolj?

»Dokument je ambiciozen, ampak v času osnutka nihče ni jasno povedal, da bo denarja v novi perspektivi manj, kot ga je bilo v predhodni. Mi imamo želja za tri vreče denarja, na razpolago pa je samo ena. Mislim, da je malo neodgovorno od politike, da je do tega prišlo. Da se bomo zdaj akterji morali stepsti med seboj za ta denar, ni pravično. Pred tremi leti, ko se je vzpostavljala osnova, bi to moralo biti povedano. Dejstvo je, da je slovensko kmetijstvo tehnološko zastalo v primerjavi z evropskim. Smo dve stopnički nižje. Da bi bolj razvite ujeli, so potrebna investicijska vlaganja. Potrebnega je veliko denarja, a z le eno milijardo evrov se ne moremo kaj dosti pogovarjati. Mislim, da bo še pestra in vroča jesen, preden bo ta dokument oddan evropski komisiji. Cela veriga, vsi bomo izgubili. In ne malo, ogromno, glede na naša prvotna pričakovanja.«

Kako je z nacionalno shemo Izbrana kakovost, je zaživela in dosega svoj namen na vseh področjih?

»Želimo si, da bi na vseh področjih, a če smo povsem konkretni, pri prašičereji še ni zaživela. Na trgu je namreč premalo prašičev, da bi izpolnjevali pogoje. Se pa zadeve premikajo in tudi mi bi povečali kapacitete, toda prišlo je do zapletov v Ocinju, o katerih smo že govorili. Obenem si želimo v prašičereji vzpostaviti tehnologijo, ki bo sprejemljiva tudi v prihodnosti. Govorimo o dobrobiti živali in okolja, poleg tega je tudi potrošnik vse bolj ozaveščen, tega se zavedamo in temu tudi sledimo.«

branko-virag, panvita
Vanesa Jaušovec
Branko Virag

Velikokrat so tarča kritik kmetijske subvencije, saj nekateri menijo, da so krive tudi za manjšo produktivnost, ker prinašajo kar dve tretjini faktorskega dohodka v kmetijstvu. Ali sistem subvencioniranja potrebuje prevetritev?

»Vsak sistem je treba od časa do časa prevetriti in s tem se absolutno strinjamo. Mora pa biti to narejeno na realnih osnovah. Zelo neodgovorno bi bilo, da bi zastavili neko številko, da bi torej nekdo, ki ima 100 ali 200 hektarjev, dobil 100 tisoč evrov in tudi tisti, ki ima 3000 hektarjev, enako. Kaj pa, če bi bil subvencijski denar vezan na proizvedene količine, česar si sicer Evropa ne želi? Če bi namreč sistem prilagodili, da bi bile subvencije vezane na količino, bi prišlo do hiperprodukcije, Evropa pa ima že tako ali tako presežke hrane. V slovenskih razmerah vemo, da se vse bolj poudarja tako imenovana samooskrba. S tega vidika bi bilo pri nas smiselno subvencije vezati na produkcijo. Mi smo pripravljeni sprejeti degresijo, torej zmanjšanje subvencijske politike oziroma zmanjšanje subvencije po hektarju. Nikakor pa ne bomo sprejeli rezanja v smislu 100 tisoč in nič več. To tudi nas pripelje v rdeče številke. Drugi deležniki vidijo le, koliko dobijo velika podjetja, kot je Panvita, ampak treba je vzeti v zakup, koliko produktov damo na trg. Če damo to na tehtnico s proizvodnjo pri kmetih in njihove subvencije seštejemo, pridemo na isto razmerje. Kaj bi dosegli s tem, da bi vlečnega konja, ki danes vleče voz iz blata, kaznovali še z odvzemom subvencij? Ne smemo pozabiti, da imamo mi od 1500 do 1700 pogodbenikov, ki bi tudi padli nazaj v blato, kmetijstvo pa bi se vrnilo na čas pred dvajsetimi leti. Vemo, da so v pomurskem prostoru zadruge neslavno propadle oziroma svoje funkcije ne opravljajo tako, kot bi morale, zato smo bili primorani ponuditi svoje kapacitete in začeti sodelovati – pri prašičereji, perutninarstvu in poljedelstvu. Mi kreditiramo ljudi tako, da jim denimo zdaj septembra damo gnojilo, škropivo in semena, julija pa nam to v obliki pridelka vrnejo.«

Kako sicer vidite prihodnost kmetijstva v Pomurju, v malih ali velikih kmetijah?

»Tako v malih kot velikih. Ta dvotirnost slovenskega kmetijstva, ki izvira iz zgodovine, je ena od značilnih simbioz. Dokler ni prišlo do fenomena, da se je začelo s spremembami zemljiške zakonodaje prilivati olje na ogenj. Do takrat smo dobro sodelovali s sindikatom kmetov, mladimi …, vsi so prišli k nam. Nam ni težko kooperantu, ki nima zadosti podlage za širitev, pogodbeno urediti zadev. Mi ga ne pustimo na cedilu, saj nam je njegov uspeh v interesu. Da pa bi morali našo zemljo dajati stran kar tako, pride do tega, da bo ta vlečni konj, ki sem ga prej omenjal, začel hirati. Sledi zmanjšanje proizvodnje. Je to cilj slovenskega kmetijstva? Sodelovanja s kmeti si želimo še več in vsem želimo pomagati. Vsi imajo polna usta povezovanja, ampak tudi osnovna zakonodaja mora biti sprejeta v tej smeri, da bo spodbujala povezovanje in ne razbijanje.«

Kaj načrtujete v bližnji prihodnosti poleg že omenjenih projektov?

»Pridobljeno imamo že gradbeno dovoljenje za dva hektarja steklenjakov in se bomo tudi letos prijavili na razpis, za katerega upamo, da bo denarja dovolj. Želimo si tudi posodobiti naše plastenjake za jagode. Tako bi v Beltincih jagode dvignili na meter višine zaradi boljšega izkoristka dela.«

Kako pa je na trgu dela, imate težave s pridobivanjem delavcev?

»Nekvalificiranega kadra v pomurskem prostoru je vse manj oziroma ga ni. Vse manj ljudi je namreč pripravljenih fizično delati in mislim, da se bo zgodilo, kakor se je v Avstriji in Nemčiji, da bodo v Slovenijo vse pogosteje hodili na delo ljudje iz južnih in tudi tretjih držav.«

Skratka, izzivov pred vami je veliko.

»Že 37 let delam v tej panogi in že jutri bom lahko pred problemom, s katerim se doslej še nisem srečal. Ohranjati moraš odprto glavo. Panvita drugo leto praznuje 100 let, in če smo bili do sedaj kos vsemu, bomo tudi naslednjih 100 let. Panvita ostaja urejen sistem v slovenskem prostoru, ki je zadovoljen s svojimi kadri in jih tudi sam vzgaja. Skupaj s Pomgradom imamo svojo fundacijo Marof, prek katere štipendiramo raznovrstne profile, in smo tudi družini prijazno podjetje. Naš cilj je zadovoljiti končnega uporabnika in ljudi iz okolja, v katerem delujemo.«