Nastja Fekonja je sicer, pravi, prostovoljka postala že v srednji šoli: »Vse skupaj se je pravzaprav začelo takrat, ko sem že kot osnovnošolka stopila med skavte v Gornji Radgoni. Nato sem v srednji šoli postala skavtinja vaditeljica, zdaj pa sem odgovorna za lokalno enoto STEG Gornja Radgona.« Nastja, ki je absolventka druge stopnje pedagoške geografije in pedagogike na Filozofski fakulteti v Mariboru, je bila tudi na študentski izmenjavi v Španiji in je to izkušnjo, ko se je vrnila domov, na različnih predavanjih delila z ostalimi, Nastja pa je tudi tista, ki je na številnih oratorijih animatorka za otroke.
Nastja se je pred tremi leti – tudi tja je odšla s pomočjo skavtske organizacije – na Finskem udeležila izobraževanja z naslovom Cirkuška pedagogika kot orodje za mladinskega delavca: »To me je tako navdušilo, da sem čisto padla notri (smeh). Gre za žongliranje, oblikovanje balonov, delanje velikanskih milnih mehurčkov, vrtenje krožnikov na palicah in podobno. Tako zdaj pripravljam različne delavnice, po navadi pri skavtih, pa na kakih državnih skavtskih srečanjih ali pa na različnih otroških ali družinskih festivalih.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Na črenšovski šoli strokovna konferenca o trajnostne odnosu do narave in ljudi
Osnovna šola Franceta Prešerna Črenšovci je pripravila 15. mednarodno strokovno konferenco z naslovom Avtonomija šole pri razvijanju trajnostnega odnosa do narave in (so)ljudi.
Nastjo Fekonja, ki je tik pred koncem študija, čakata le še dve magistrski nalogi, pa bo študij zaključila. Na pedagoški smeri bo tema naloge, pravi, zagotovo cirkuška pedagogika: »Ta pedagogika pri nas tudi ni zelo razširjena; poznajo jo v Ljubljani, pri nas pa ne. In to je tudi moj cilj – da nekaj tega prinesem še na naš konec.«
In zakaj prostovoljstvo? Kako dandanes, v tej gneči, najde čas še za prostovoljne dejavnosti? Nastja: »Za to bom vedno našla čas, ker me je prostovoljstvo spremenilo. Zdi se mi, da razširi tvoja obzorja, pa razvije 'mehke kompetence' kot je timsko delo, organizacija … ne predstavljam si več življenja brez tega (smeh).« Biti prostovoljka je, pravi, njeno veselje: »In tudi z ostalimi ljudmi, ki so prostovoljci in so tam s srcem, se počutim povezana. To je dober občutek, ki mi daje energijo.«
Priznanje Univerze v Mariboru, pravi, pa ji je nek pokazatelj, da je njena pot prava.
Več v novem Vestniku.