vestnik

(DAN ŽENA) Pomurska pogrebnica nikoli ni imela zadržkov pred kakršnim koli delom

Ines Baler, 8. 3. 2021
Osebni arhiv
Valentina Smej (skrajno desno na fotografiji) je ena redkih pogrebnic v Sloveniji. S to dejavnostjo se je začel ukvarjati mož Štefan, tudi sama je od začetka vpeta vanjo. V zadnjih letih jima sledi še hči Viktorija.
Aktualno

Danes, osmega marca, zaznamujemo dan ekonomske, politične in socialne enakopravnosti žensk. Marec je tudi sicer posvečen ženskam in njihovim dosežkom. Predstavljamo vam Pomurko, ki je svoje poslanstvo našla v tradicionalno moškem poklicu.

Valentina Smej iz Lipovec je ena od tistih ženskih izjem, ki v Sloveniji opravljajo pogrebniško delo. Družina ima v Beltincih 15 let cvetličarno Valentina, slabih deset let se ukvarja tudi s pogrebno dejavnostjo. Začel je Valentinin mož Štefan, tudi ona je vpeta od začetka. »Nikoli nisem imela zadržkov pred kakršnim koli delom. Z možem grem, če je treba, tudi na kraj nesreče, na kraj, kjer je kakšen obešenec, smrt v gozdu,« pravi. Že po naravi je bolj flegmatična, predvsem pa se ji zdi v tem poklicu pomembno, da zna ločiti med poklicnim in zasebnim življenjem. »V našem okolišu poznaš dosti ljudi in seveda ti ob njihovi smrti ni vseeno ali prijetno. Sploh zdaj v koronačasu, ko drugega kot smrt nisi slišal. Sem se pa navadila, da me to ne prizadene preveč.« Ko se sreča s šokiranimi in prizadetimi svojci, ji nikakor ni prijetno, izrazi jim sočutje, utrne se tudi kakšna solza. Kot pogrebnica sodeluje na žarnih pogrebih, tudi po našem obisku sta se z možem pripravljala za pogreb. Kot pogrebnika sta usklajena, oba odeta v črnino, s klobukom in belimi rokavicami.

1429012838b31afb54f2545437b7a71c
Nataša Juhnov
Družina Smej ima v Beltincih 15 let cvetličarno Valentina, slabih deset let se ukvarja tudi s pogrebno dejavnostjo.

Vseskozi dosegljivi
»Ko vidiš, da človek, oblečen v črno, prihaja v cvetličarno, se počutiš nekoliko nelagodno. Takrat pokažeš, da ti za umrlega ni vseeno, svojcem izraziš sožalje, jih nagovoriš in skušaš pomagati,« pripoveduje o stiku s strankami. Na začetku opravljanja pogrebne dejavnosti jim je veliko pomagal Dušan Bratuša, ki ima to storitev v Križevcih pri Ljutomeru, in so v prvih letih tudi sodelovali. »Ko sem začela hoditi na pogrebe, na začetku predvsem na štajerskem koncu, so bili ljudje presenečeni, da je prisotna tudi ženska, ne le moški.« Tudi sedaj z možem večkrat slišita pozitivne besede, kar jima je potrditev, da delata dobro. »Ljudje pristopijo in povedo, da je bil obred lep, čeravno vemo, v kakšni luči je to mišljeno. Lepo pa je slišati, da je bil pogreb v redu izpeljan in da so se lahko svojci dostojno poslovili.« Sama meni, da so ženske v tem poklicu redke zaradi čustvene note, pa tudi zato, ker je to dejavnost, v kateri moraš biti na voljo v vsakem trenutku. »Dostikrat nas pokličejo ponoči in moraš iti na intervencijo. Pri nas ni tega, da bi rekel, zdaj sem na dopustu in lahko odklopim telefon.«

Opravljanje poklica je psihično naporno, čisto odmisliti vzdušje na pogrebu ni mogoče.

»Ko sem na pokopališču in se vrti glasba, ki sem jo slišala mogoče že dvajsetkrat, te prevzame. Dostikrat potočim solze. Mož si sam tudi piše govore, in ko to bere, mi ni vseeno. Ne glede na to, da si tisti govor že bral, ko slišiš v živo, je čisto drugače. Sploh če gre za človeka, ki ga morda poznaš in ti je bil blizu.« 

murska-sobota, kokopališče, naslo, 1
Jure Zauneker
»Ko sem na pokopališču in se vrti glasba, ki sem jo slišala mogoče že dvajsetkrat, te prevzame. Dostikrat potočim solze,« pravi pogrebnica iz Beltinec.

Vprašanja brez odgovorov 
Najhujše obdobje v času epidemije je bilo za pogrebnike od druge polovice novembra do božiča. Takrat so Smejevi organizirali tudi po tri ali štiri pogrebe tedensko. »Slišati je bilo grozote. Svojca pred smrtjo niso videli tudi mesec in pol, vmes so se morda slišali po telefonu, ampak vse skupaj je bilo zelo žalostno. Niti posloviti se niso mogli. Potem pa so spraševali različne stvari, ampak jim nisi znal odgovoriti, ker tudi mi nismo videli umrlega. V bolnišnici smo jih namreč prevzeli v vrečah. Včasih te je kar imelo, da bi svojcem odprl krsto, ampak nisi smel,« čustveno izpoveduje pogrebnica. Zaradi dolgega čakanja na upepelitev so se takrat mnogi odločili za pokop svojca v krsti. Spremenili so se tudi obredi. Na pogrebih je bilo lahko največ deset ljudi, ni bilo pevcev, govorov. Po umrlega so pogrebniki šli v bolnišnico v posebnih oblekah, z maskami, trupla so bila že pripravljena in so jih le preložili z mize v krsto. Tudi na pokopališče so pokojnika navadno pripeljali šele pol ure pred pogrebom. Smejeva še opaža, da se pogrebi sedaj, ko so na voljo žarni zidovi in žarni grobovi, tudi sicer spreminjajo, saj so bolj skromni, z manj venci in cvetja. 

maribor, krematorij, pokojniki, kreste, žare
Nataša Juhnov
Najhujše obdobje v času epidemije je bilo za pogrebnike od druge polovice novembra do božiča.

Hči po poti matere 
Zakonca v ta poklic uvajata hčerko Viktorijo. »Tudi ona gre na kraj smrti, nikoli je ni bilo strah preobleči mrliča,« pove Valentina Smej. Viktorija je v družinski dejavnosti zaposlena slabo leto, staršema pa pomaga že dalj časa. »Na začetku sem na pogrebih skrbela za predvajanje glasbe, ko ni bilo drugega, sem z očetom šla tudi preobleč umrlega. Na začetku mi ni bilo vseeno, se pa sčasoma navadiš.« Razložili so ji, kako se mora vesti, sama pa je to sprejela kot delo. Na pogrebih sedaj nosi križ ali zastavo. Tudi njej se vse skupaj zdi čustveno, ampak pravi, da skuša z mislimi odtavati drugam. Kako na njeno delo gledajo vrstniki? »Presenečeni so, ker ni veliko ljudi, ki bi to lahko delali. Verjetno pa se niti ne zavedajo, kako to poteka.«