vestnik

Demenca: Prej se odkrije, učinkovitejše je zdravljenje

A. Nana Rituper Rodež, 16. 4. 2019
Aktualno

Staranje je proces, ki se izrazi na več področjih življenja. Starajo se tudi možgani, pri čemer se miselni procesi z leti upočasnijo in pojavljati se začne pozabljivost, učenje novega pa je težavnejše. To še ne pomeni, da gre za demenco.

Demenca je več kot to, je bolezen možganov, ki se kaže v prvi vrsti kot težave s spominom, ob tem pa so prizadete tudi druge spoznavne funkcije, kot so govor, branje, pisanje, razmišljanje, predvidevanje, načrtovanje, spremeni se lahko osebnost človeka, z razvojem bolezni se pojavljajo še psihološke, vedenjske in telesne težave. Za ustrezno obravnavo in zdravljenje je treba potegniti ločnico, kdaj gre za demenco in kdaj ne, pravi psihiater Zlatko Horvat iz Zdravstvenega doma Murska Sobota.

Demenca je bolezenski sindrom, ki se lahko pojavi v sklopu različnih bolezni. Najpogostejša je demenca pri Alzheimerjevi bolezni, ob tej se razvije približno 60 odstotkov vse demence. Pri tej demenci z leti prihaja do propadanja živčnih celic zaradi nalaganja beljakovin, ki se sicer iz telesa izločajo. Najprej je prizadet center za spomin, kar se kaže s pozabljivostjo, sprva za nedavne dogodke, dokaj hitro pa imajo lahko bolniki težave s časovnim razvrščanjem, računanjem, pisanjem, branjem in učenjem. Simptomi se razlikujejo tudi glede na to, kateri predel možganov je izraziteje prizadet. Počasi pacient izgublja vse več življenjskih funkcij


Čustvena otopelost, težave z jezikom, nespečnost

Druga po pogostnosti je vaskularna demenca, ki jo povzroča zmanjšan pretok krvi skozi možgane zaradi poškodb možganskega ožilja, po navadi je to posledica več manjših možganskih kapi. Najpogostejši zgodnji simptomi so težave z načrtovanjem in reševanjem problemov, spremljajo jih čustvene spremembe in nihanje razpoloženja. Sledi ji demenca z Lewyjevimi telesci, za katero sta značilna neopazen začetek in nihajoč potek s poslabšanji in izboljšanji. Pogosto se kaže z motorično upočasnjenostjo, prividi, nespečnostjo ter veliko občutljivostjo za antipsihotike. Frontotemporalna demenca spada med redkejše oblike, vendar se pogosteje pojavlja bolj zgodaj, že po 45. letu. Pojavijo se spremembe v vedenjskem smislu, kaže se lahko s čustveno otopelostjo, jezikovnimi težavami, motnjami govora ter družbeno nesprejemljivim vedenjem.

Na splošno se lahko demenca pojavi pri več kot sto boleznih in se razlikuje po poteku, po navadi napreduje postopoma, lahko pa tudi hitro, vmes imajo pacienti boljša in slabša obdobja. Demenca je načeloma bolezen starejših, čeprav se lahko pojavi tudi pri mlajših. Alzheimerjeva demenca se pojavlja pri 1,5 odstotka populacije, število obolelih se bo predvidoma do leta 2050 zaradi staranja prebivalstva podvojilo. Medtem ko zbolijo za Alzheimerjevo demenco do 65. leta le štirje od stotih, število obolelih z leti raste in po 85. letu lahko prizadene že vsakega tretjega starostnika. Številnejša je pri ženskah, verjetno zato, ker je življenjska doba pri ženskah daljša. Dejavniki, ki z večjo verjetnostjo vodijo v razvoj demence, so debelost, neurejen krvi tlak, sladkorna bolezen, poškodba možganov, alkohol, zloraba ali odvisnost od pomirjeval in drugi. Posebna zgodba je depresija.


f020f1d00c7bf5fbb74412b25af0ca75
Nataša Juhnov
Ko demenca napreduje, bolniki vedno bolj potrebujejo pomoč. Spreminja pa se tudi njihova osebnost.

Depresija in demenca tesno povezani

Povezava med depresijo in demenco je kompleksna. Prisotnost depresivne simptomatike pogosto pomeni začetek demence, po drugi strani je lahko dolgotrajna depresija dejavnik tveganja za razvoj demence. Depresijo in začetno demenco klinično težko razlikujemo. Pri starostnikih se depresija pogosto kaže kot miselna upočasnjenost, nezainteresiranost, slabša komunikativnost, težave z zbranostjo in spominom. Govorimo o tako imenovani psevdodemenci. V primeru pravilno diagnosticirane depresije in zdravljenju z antidepresivi se ob razpoloženjskih simptomih izboljšajo tudi kognitivni simptomi.

Zmorejo narisati uro?

Postavitev diagnoze ni enostavna, odvisna je od bolnikovega sodelovanja, njegovih bližnjih, ki običajno prvi opazijo spremembe, ter od družinskega zdravnika, ki leta spremlja svoje bolnike in prvi posumi na kognitivni upad. Za klinično diagnozo pa je treba opraviti ustrezno diagnostiko. V Sloveniji uporabljamo dva presejalna testa, to sta kratek preizkus spoznavnih sposobnosti (KPSS) in test risanja ure (TRU). Poleg tega se opravi še razširjena laboratorijska krvna analiza ali se bolnika napoti še na slikovno diagnostiko možganov.

Pomembno je, pravi Horvat, da se demenca čim prej odkrije, saj je s tem zdravljenje učinkovitejše, bolniki imajo možnost izraziti svojo željo glede zdravljenja, svojci se lahko bolje informirajo o bolezni in se pripravijo na napredovanje bolezni. Za zdravljenje imamo učinkovita zdravila v različnih oblikah, demence ne morejo pozdraviti, lahko pa prispevajo k izboljšanju vsakodnevnega funkcioniranja.

Pogovarjajmo se, kaj so počeli

Žal bolezni za zdaj še ne moremo preprečiti, lahko pa jo z načinom življenja premaknemo za več let. Na splošno je koristen zdrav način življenja, ki zajema zdravo prehrano, gibanje in druženje. Koristne so razne miselne zaposlitve, kot sta branje knjig, časopisov, revij in spremljanje dnevnih dogodkov. Pomemben je tudi pogovor, da jih povprašamo, kaj so prebrali, in naj obnovijo, kaj so recimo slišali po radiu. Koristne so družabne in miselne igre, kot so sudoku, križanke, sestavljanke ali kakšna ročna dela. Pomembna je tudi redna telesna aktivnost, ki ne ohranja le telesne kondicije, temveč tudi duševne sposobnosti. Sem spadajo vse aktivnosti, pri katerih si razgibajo telo: vrtnarjenje, sprehodi, kolesarjenje, tudi nakupovanje. Zelo koristno je tudi druženje, pogosto je namreč problem, da se ljudje, potem ko opazijo spremembe in težave, da težje sledijo in se vključujejo v pogovor, raje umaknejo, simptomi pa se zato še slabšajo.

5b418da9a7f29a5cfc601f5388c33e11
Profimedia
Fotografija je simbolična.

Kaj pa svojci?

»V ambulanti velikokrat vidimo, da so svojci dementnih bolnikov izčrpani, utrujeni in tudi sami potrebujejo oporo, razbremenitev ali pomoč,« pravi Horvat. Težko je gledati družinskega člana, ki se spreminja pred našimi očmi, v napredovalih fazah bolezni bolniki svojcev pogosto ne prepoznajo več, vedno bolj potrebujejo pomoč pri oblačenju, hranjenju, negi, odidejo od doma in se izgubljajo, pri tem so lahko izpostavljeni različnim nevarnostim. Svojce skušajo razbremeniti s pomočjo na domu in prek podpornih skupin, ki delujejo v domovih za starejše, deluje pa tudi društvo za pomoč bolnikom z demenco Spominčica. V določeni fazi bolezni, ko bolezen napreduje in bolniki ne zmorejo več skrbeti zase in morda celo ogrožajo svoje življenje, je nastanitev v domu pogosto najustreznejša in velikokrat edina možna rešitev, še pove Horvat.