vestnik

(DNEVNIK) Peklenska dneva na Krasu

Vestnik.si, 29. 7. 2022
Sašo Kojek
Dejan Küčan in Sašo Kojek, člana PGD Tešanovci, ki sta se odzvala na prvi poziv za pomoč pri gašenju požarov na Krasu.
Aktualno

Dejan Küčan in Sašo Kojek sta že več kot 30 let člana Prostovoljnega gasilskega društva Tešanovci in sta bila med številnimi pomurskimi gasilci, ki so se v minulem tednu brez obotavljanja odzvali pozivu na pomoč pri krotenju ognjenih zubljev na goriškem Krasu, kjer je izbruhnil največji požar v zgodovini Slovenije.

Sreda, 20. julija 
(zapisal Dejan Küčan)

DSC_0170
Rok Šavel
Dejan Küčan



Na poziv, ki je prišel v torek popoldne, sem se odzval v hipu, preveril sem le, kako je z žetvijo. Dobro je, jutri samo dva hektarja, lahko grem. Iz Tešanovec sva šla midva s Sašem, zbor je bil pol štirih na avtocestnem počivališču Grabonoš, kjer se nas je iz Pomurja zbralo kakih 70 gasilcev. Prešteli smo se in dobili navodila, kako se obnašati v prometu, glede ognja še nič. Po dolgi vožnji, saj smo se zaradi opreme peljali po avtocesti le okoli šestdeset kilometrov na uro, smo okoli osme ure prispeli na zbirališče v Šempetru pri Gorici. Nato smo se napotili v krizni štab, kjer smo se razdelili v dve skupini po letih: nad 30 in pod 30. Mlajši so bili fizični delavci v gozdu, nosili vodo in podobno, našo ekipo z malim vozilom – bili smo trije Sašo, Robi in jaz – pa je vodja Dejvid Rakar napotil do italijanske kapije. Postavili so nas na neko cesto, gledamo helikopterje, kanadarje. Kaj bomo tu delali? Vse je bilo mirno. Pazimo in gledamo, ko se pojavi kakšen dimček, smo takoj pripravljeni na akcijo. Nismo skakali po gozdu kot v Hollywoodu, saj je bilo ob eksplozivnih sredstvih še iz prve svetovne vojne to prenevarno početje. V prvih dneh so našteli prek 75 pokov, nato se s štetjem niso več trudili.
Dejvid nama z Robijem da nalogo, da patruljirava do italijanske meje in vse naokoli do kriznega štaba. Voziva se, vidiva kak ogenj, ga pogasiva. Mine poldne, helikopterjev in kanaderjev ni več. Pride burja. Mali dimčki prerastejo v požare – akcija. Z Robijem patruljirava na območju okrog neke vile blizu naselja Miren, a sredi ničesar. Pride do pomanjkanja vode, a na srečo nas vzdrževalec vile, lastniki so bili v Portorožu, obvesti, da lahko uporabljamo njihovo vodo. Sašo je bil vodja črpališča in vodja za obrambo vile. Odgovorna naloga, saj smo črpali vodo za cisterne. Okoli vile je bilo obzidje, naredili smo obrambne napade in opazovali, ali se kje kadi. O večjih ognjih sva z Robijem obveščala Dejvida, preostale sva gasila sama. Pogasiva majhen požar, greva nazaj, spet nenadoma, iz nič, spodaj zagori. Tako razgreto in tako vroče je bilo, da se je kadilo še iz skale, ko je nanjo padla kapljica vode. To se pri nas v Prekmurju ne more zgoditi. V nekem trenutku je bilo vse naokrog rdeče, samo sonce se je videlo na nebu v obliki majhne krogle. Okoli 16. ure zmrzne komunikacija, walkie-talkieji ne delajo več. Z Robijem sva kurirja in iščeva cisterne, da sva jih lahko usmerjala. Okoli 18.30 se vse skupaj umiri in čez kakšno uro prenehamo gasiti. Po italijanski strani, slovenska je bila namreč neprevozna, smo šli na večerjo in potem nazaj v zbirni center. Odjavili smo se, popisali škodo in ob 22. uri končali za ta dan. Nekateri so šli spat v Vipavo, jaz od adrenalina nisem bil zaspan in sem se odpravil domov. V Tešanovce sem se vrnil okrog 2. ure, spil pivo, da sem poplaknil okus po zažganem, ki me je spremljal ves dan, in odšel spat. Intervencija je bila uspešna, pogasil sem zagotovo okoli 25 majhnih požarov.

vila sreda
Dejan Küčan
Vila sredi ničesar, okoli katere je v sredo potekala obrambna linija.

Sobota, 23. julija
(zapisal Sašo Kojek)

DSC_0168
Rok Šavel
Sašo Kojek



V petek je spet prišel poziv za Kras in ponovno sem brez obotavljanja privolil, da grem naslednji dan pomagat. Zato sem gasilec, navsezadnje. Tokrat nas je šlo bistveno več, že iz našega društva nas je bilo šest. Poleg mene še moj brat Simon, Denis Vitez, Matej Maučec, Boštjan Žalik in Matjaž Trajber. Že zjutraj ob pol štirih smo bili na zboru v Grabonošu razdeljeni v štiri čete, jaz sem bil v tretji. Ob prihodu na Kras okrog pol devete ure smo se najprej zbrali v Sežani, nato pa je bilo zbirno mesto v Komnu. Vodja enote nas je po majhni zmedi, kaj z nami, poslal nekam bogu za hrbtom, na drugo lokacijo, kot sem bil v sredo. Tabel nisem videl, zato niti nisem vedel, kako se imenuje kraj. To niti ni bilo pomembno. Nadzorovali smo bistveno večji teritorij kot v sredo in bili tudi mnogo bolj mobilni. Ob cesti so nas zmeraj pričakali domačini s škafi vode, neomejeno pijačo vseh vrst, prigrizki in sladkarijami. Neverjetni prizori – otroci, starši, stari starši, vsi so čakali, da se pripeljemo mimo, in ko si spustil okno na vozilu, so že otroci prileteli do tebe s polnimi rokami čokoladic. Enostavno si moral vzeti. Tudi številne zapise v zahvalo gasilcem smo videvali na poti. Postajalo pa je vedno bolj vroče in tako je tudi večkrat zagorelo. Naš cilj je bil omejevati začetne požare, ognja povsem nismo mogli ustaviti. Tega smo se zavedali. Reševala nas je letalska pomoč. Nad nami so ves dan poletavala letala in helikopterji, ne kot v sredo, ko je bilo okoli poldneva v zraku mirno. Nekega trenutka so nas srbski policisti prosili, ali jim lahko odnesemo košaro, ki so jo polnili z vodo za odvoz s helikopterjem. Bilo je težka kot hudič, v zahvalo pa smo dobili srbsko mineralno vodo. Popoldne smo bili na preži in gledali v gozd, sama sivina, do koder seže oko. Vidimo velik dim. Najprej je bil bel, nato črn – to je ogenj. Z bratom Simonom in kolegi iz Dobrovnika se dogovarjamo, ali bi šli preverit, glede na to, da obstaja nevarnost eksplozije zaradi min in drugih naprav. Eh, gremo, sklenemo. Gorelo je na polno, cev pa je bila za las toliko dolga, da smo lahko dosegli ogenj. V gozdu smo se zadržali precej časa. Gremo še malo preverit, kakšno je stanje, in nam pozornost pritegnejo kabli, ki visijo od nikoder. Pogledamo – neverjetno, kabli visijo z daljnovoda, ki je zgorel. Okoli 17.30 smo šli na večerjo in se nato vrnili na opazovanje. Do konca intervencije naše izmene je bilo mirno in okoli 22. ure smo odrinili domov. Po okoli 50 požarih, ki sem jih pogasil na Krasu v soboto, sem prispel domov okrog pol druge ure zjutraj. Ni mi žal, da sem šel. Šel bi še enkrat, če bi bilo treba. 

srbski helikopter
Sašo Kojek
Na pomoč so priskočili tudi srbskim policistom, ki so s helikopterjem gasili ognjene zublje.