Da razmere v slovenskem zdravstvu niso rožnate, med drugim pričajo stavke zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev, dolge čakalne dobe, pomanjkanje kadrov in še bi lahko naštevali. A vse to mladih ne odvrne od študija medicine in od želje po opravljanju humanega poklica. Zanj se je odločila tudi Anja Kosi iz Veržeja, specializantka revmatologije v Splošni bolnišnici Murska Sobota (SBMS). »Opravljanje tega poklica je dobro delo, tudi sama sem želela pomagati ljudem. V šestem letniku študija sem se dokončno odločila za interno medicino, ker tako zajameš širše področje in lahko pacientu več ponudiš,« pravi.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Prva finalistka je Gorica, Beltinci izpadli po enajstmetrovkah
Nogometaši drugoligaša iz Beltinec so v goriškem športnem parku lovili prvi nastop v finalu slovenskega pokalnega tekmovanja. V polfinalu so doslej igrali le v sezoni 1994/1995, ko jih je izločila soboška Mura.
Do specializacije je prišla prek nacionalnega razpisa. Specializacije je prej razpisovala Zdravniška zbornica Slovenije (ZZS), letos pa prvič petčlanski odbor, sestavljen iz predstavnikov ministrstva za zdravje, ZZS, Nacionalnega inštituta za javno zdravje in Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije. »Menim, da razpis ne upošteva vseh potreb bolnišnic. Opazijo, da vlada pomanjkanje, a vseeno ne razpišejo dovolj mest,« navaja kot eno izmed slabosti. V SBMS je zaposlena pet mesecev, specializacija v internističnih smereh traja šest let. Prvi dve leti bo spoznavala različne smeri, nato bo šla v Ljubljano, kjer se bo posvetila revmatologiji in vsemu, kar je z njo povezano. Za to vejo medicine se je odločila, ker »po eni strani so to vsakdanje bolezni, kot je artritis pri starejših, po drugi strani pa neobičajne bolezni avtoimunskega izvora, ki so ljudem manj znane, so pa v porastu in to mi je izziv«. K odločitvi za tovrstno specializacijo sta prispevala tudi revmatologa v SBMS, ki sta jo podrobneje seznanila s tem področjem.
V primerjavi s prestolnico za soboško bolnišnico Anja Kosi pravi, da zdravniki mlade sodelavce bolje sprejmejo medse, jim pomagajo pri vključitvi v delo, obenem pa tu vlada prijetno, sproščeno vzdušje.
»Ničesar ne zamolčim, povem tako, kot je«
Zaposliti se je vedno želela v lokalnem okolju: »Tu so domači ljudje in drugačni odnosi. Med študijem v Ljubljani sem spoznala, da so tam odnosi med zdravniki napeti.« Trenutno njeno delo poteka na pljučnem oddelku. »Delo je razgibano. Skrbim za tri sobe z okrog devetimi pacienti, imam pa tudi nadzornega mentorja, s katerim se lahko kadar koli posvetujem. Vmes specializanti pomagamo tudi v urgentnem centru in v antikoagulantni ambulanti,« pove mlada zdravnica. V primerjavi s prestolnico za soboško bolnišnico pravi, da zdravniki mlade sodelavce bolje sprejmejo medse, jim pomagajo pri vključitvi v delo, obenem pa tu vlada prijetno, sproščeno vzdušje. Tudi odnose s pacienti ocenjuje dokaj dobro. Ker gre za domače ljudi, se z njimi lažje pomeni, seveda pa je vse odvisno od človekovega značaja. Zase pravi, da ni konfliktna oseba in da se trudi z bolniki dogovoriti tako, da bo to v njihovo korist.
V letih študija, prakse in sedaj dela je dodobra spoznala zdravstveno sliko lokalnega prebivalstva. Opozarja na porast rakavih bolezni, predvsem na pljučih in debelem črevesu, velik problem v Pomurju pa so možganske in srčne kapi. S takimi diagnozami se srečujejo skorajda dnevno. So jih morda na fakulteti pripravili na to, kako takšno novico sporočiti bolniku? »Nekako ne. Postavljeni smo v težko situacijo, najprej poskusimo razložiti pacientu. Nekateri še prenesejo, drugi se čisto zaprejo vase. Pogovoriti se moramo še s svojci, kar zna biti tudi težavno. Jaz ničesar ne zamolčim, povem tako, kot je. Nato predstavim možnosti zdravljenja in jim skušam vliti vsaj malo optimizma.«
Delo v bolnišnici je pestro
Mlada zdravnica javni zdravstveni sistem dojema kot veliko prednost, a po drugi strani tudi kot pomanjkljivost: »Če primerjamo z Ameriko, kjer si ljudje ne morejo privoščiti antibiotikov in osnovnih storitev, je situacija v slovenskem zdravstvu dobra. Vseeno pa nekateri brezplačno zdravstvo izkoriščajo. Največja slabost so čakalne vrste. Bolni ljudje ne pridejo na vrsto zaradi pomanjkanja zdravnikov.« Kot zdravnica opozarja tudi na preobremenjenost in primanjkljaj kadra v vrstah medicinskih sester. Strinja se, da so njihove plače glede na opravljeno delo prenizke, tudi pacienti so čedalje bolj zahtevni, saj je veliko ljudi, ki se ne morejo več gibati in potrebujejo nego štiriindvajset ur na dan. Obenem brez pomoči sester zdravniki ne morejo opravljati svojega dela.
Da se je pred leti odločila za študij medicine, Anja Kosi ne obžaluje. Zatrjuje, da ji je ta dal veliko, morda bi si pri nekaterih predmetih želela nekoliko več praktičnega izobraževanja. Tega se udeležuje tudi med specializacijo, obenem mnenja, izkušnje in novosti na nekaterih področjih izmenjujejo tudi s kolegi na delovnem mestu. Pripravništvo je opravljala v SBMS, kjer želi ostati tudi po specialističnem izpitu. »Pomurje in prav tako bolnišnica se razvijata. Imamo nov urgentni center, dnevno bolnišnico, modernizirali smo tudi medicinsko opremo. Delo v bolnišnici je pestro, saj si malo na oddelku, potem tudi v ambulanti in na urgenci,« še razmišlja mlada zdravnica in doda, da se po napornem delu najraje sprošča s športom. Veliko ji pomeni tudi podpora bližnjih.
