vestnik

Edina kmetija v Občini Gornja Radgona, ki predeluje mleko

Vida Toš, 14. 1. 2020
Vida Toš
Helena in Danijel Krajnc z otrokoma, Evo in Anžetom pred trgovino, ki so jo na domačiji odprli lani poleti.
Aktualno

Od julija lani mlečne izdelke prodajajo v lastni trgovini doma, na voljo so tudi v Hiši dobrot v Apačah

Družinska kmetija Dirnbek-Krajnčevih v Zagajskem Vrhu je edina v gornjeradgonski občini, kjer mleko predelujejo v mlečne izdelke. 
Na kmetiji dela več pridnih rok, pravi gospodarica Helena Krajnc, ki je kmetijo podedovala od svojih staršev. Levji delež opravi njen mož Danijel Krajnc, ki se je na kmetijo priženil iz Ženika pri Svetem Juriju ob Ščavnici. »Ogromno pa pomagata tudi moja mama Marija Dirnbek in moja teta, očetova sestra, prav tako Marija Dirnbek, ki živi z nami. Pa moja sestra in svak sta tudi vedno pripravljena poprijeti za delo, ko prideta k nam,« še pove sogovornica.

Kmetija Dirnbek – Krajnc
Vida Toš
Sadnim jogurtom dodajajo samo sadno bazo, vsi njihovi izdelki so brez umetnih dodatkov in brez GSO.

Za delo poprime že tudi dvoje manjših rok. Helena in Danijel imata dva otroka, prvošolca Anžeta in Evo, ki obiskuje vrtec. Na naše vprašanje, ali raje delata jogurt ali ga jesta, hitro odgovorita: »Jeva! Jagodni je najboljši!« In če so njune roke tako pridne, kot so bile od vseh družinskih članov štirih generacij, se za pridelavo in predelavo mleka ni bati.
Kmetija s tradicijo
Hiša družine Dirnbek-Krajnc je iz leta 1872, zazidal pa jo je Marijin pradedek. »Le da je bila to takrat Kranerjeva kmetija, nato Baumanova, kar je bil tudi mamin dekliški priimek. Tudi moj oče se je priženil, tako kot moj mož,« pripoveduje Helena Krajnc. »Zakaj smo obdržali priimek Dirnbek, čeprav sem se jaz omožila Krajnc? Kaj pa vem, zaradi Dirnbekove žlahte, zaradi tradicije, konec koncev sem jaz še vedno Dirnbekova (smeh).«
Helena je mlada ženska, polna energije, ki je po osnovni šoli nadaljevala šolanje na kmetijski šoli. V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja sta oče in mama zgradila hlev za goveje pitance, njihovo število so nenehno povečevali. Leta 2007 je prevzela kmetijo Helena in kmalu so postavili sodoben hlev s 75 krmilnimi mesti in molznim robotom, skupaj z biki pa imajo zdaj 100 glav živine.

Kmetija Dirnbek – Krajnc
Vida Toš
Helena in Danijel Krajnc z otrokoma, Evo in Anžetom, pred trgovino, ki so jo na domačiji odprli lani poleti.


Imeti oboje, tele in mleko 
Zakaj predelava mleka? Helena pravi, da nikoli ni bila naklonjena molznicam, saj ni rada molzla in se je zato vedno bolj nagibala k reji krav dojilj. »Pa mi je oče rekel, če bom imela dojilje, bom lahko prodala samo tele, če pa imaš molznice, pa oboje – mleko in tele. Tako sem se odločila za molznice in na srečo našla tudi partnerja, ki ga to veseli.« Danijel Krajnc je nekaj časa še hodil v službo, potem je bilo dela doma na kmetiji že preveč, da bi lahko delal še drugod.
Sredi lanskega leta so postavili še obrat za predelavo mleka. Gradnja je stala okoli 70 tisoč evrov, za 30 odstotkov vrednosti naložbe so pridobili sredstva na razpisu Agencije za kmetijske trge. Nova stavba stoji med hišo in gospodarskim poslopjem, nosi pa napis Trgovina, ob prodajalni sta v njej tudi skladišče in predelovalni obrat. 
»Najprej sem delala jogurte za nas in kakšnega odnesla tudi sosedom na pokušnjo, vsi so rekli, da bi imeli več,« pripoveduje Helena. »Začela sem proizvodnjo, dala navadni jogurt na ocenjevanje na Dobrote slovenskih kmetij in dobila zlato priznanje.« Ob navadnih jogurtih zdaj pri njih dobite še tekoče, kremne in sadne jogurte različnih okusov, pa tudi skuto, maslo in mlade sire. »Uporabljamo le naravne arome, brez konzervansov in brez gensko spremenjenih organizmov, pa tudi sladkorja ne dodajamo. Sladkorja je toliko, kot je naravno prisoten. Navadnim jogurtom torej ne dodajamo čisto nič, sadnim pa le sadne baze. Prav tako siru dodam le sirišče,« poudarja sogovornica. Vse to nastaja dnevno, saj dnevno namolzejo do 400 litrov mleka.
Še veliko želja 
Helena prodaja mlečne izdelke tudi na tržnici v Gornji Radgoni, na voljo so tudi v novi Hiši dobrot v Apačah. V večjih trgovinah ne želi prodajati, saj jo proizvodnja v velikih količinah ne zanima in raje ohranja manjšo kakovostno proizvodnjo. »Imam pa še kar nekaj želja. Mika me recimo proizvodnja mocarele, sirov s plemenito plesnijo ali pa sira raclette. Kar je smešno, ker sem vedno govorila, da sirov pa že ne bom delala (smeh).« Poleg tega, pravi Helena, bi potrebovala še zorilnico za sire. Tako bo, glede na vse želje in ideje, ki jih ima, na kmetiji Dirnbek-Krajnčevih še pestro.