Edina prava zaobljuba je bolj ceniti sebe

Tretji ponedeljek v januarju velja za najdepresivnejši dan v letu. To je dokazal angleški znanstvenik Cliff Arnall s pomočjo enačbe. Neprijazno vreme, popraznično prazna denarnica, spoznanje, da so se naše morebitne novoletne zaobljube že v nekaj dneh ali tednih izjalovile, zavedanje, da bo treba dalje delati, in spoznanje, da je naša motivacija še nižja od številke na bančnem računu, se izrazijo v turobnem razpoloženju.

Po drugi strani pa nam je slovenski statistični urad postregel z zanimivo lestvico najpogostejših novoletnih zaobljub, s katerimi so depresije, kot lahko sklepamo, malo tudi povezane. Podatki kažejo, da si največ ljudi obljubi, da bo shujšalo, druga najpogostejša obljuba ljudi ob novem letu je, da bo alkohol postal preteklost. Tretja med desetimi najpogostejšimi zaobljubami Slovencev je, da bodo na jedilniku imeli več sadja in zelenjave, četrta, da bodo v novem letu prenehali kaditi, peta, da se bodo vsakodnevno gibali, šesta, da bodo več potovali, sedma, da si želijo v novem letu naučiti še česa novega, osma, da bodo manj zapravljali, deveta, da bodo zmanjšali količino dela in stresa, ter deseta, da želijo bolj pomagati drugim.

Čas intenzivnega čustvovanja

Psihiater Jože Magdič, ki smo ga povabili na topel čaj in pogovor ter ob tem izvedeli, da tudi že samo pogovor pripomore k boljšemu in manj depresivnemu vzdušju, pravi, da je vzroke za januarsko depresijo pravzaprav iskati že decembra. »Vsako leto v drugi polovici decembra imam kot psihiater še posebej veliko dela. Gre za poznojesenske in zimske depresije, ki najpogosteje izvirajo iz dveh razlogov. Prvi je psihodinamika božiča, saj gre za intenzivno čustveno obdobje. Pripravljamo se, da bomo drugim čustveno ustregli, pa tudi, da bodo drugi nam čustveno na razpolago. Da nas bodo obiskali, nas imeli radi, nam pisali … kar koli. Božični čas je čas hrepenenja, predvsem po dobrih medsebojnih odnosih.« Magdič dodaja, da gre v tem času – vsaj pri večini je to prav ob božiču najbolj izraženo – za željo po optimalnih čustvih.

»Želimo si naj..., naj..., najlepšo komunikacijo med nami in okoljem. To je ta nevrotska depresivnost, potem pa svoj del doda še biološka depresivnost. Ta je povezana z zimskim letnim časom, polnim teme, in s pomanjkanjem serotonina. Gre za pomanjkanje sonca, ta čas pa je tudi poln infektov, mi pa smo v obdobju neke vrste 'upočasnitve' – manj je recimo adrenalina in tako tudi naše telo zaradi hormonalnih razlogov bolj podleže slabim mislim.« Magdič dodaja, da velik del k depresiji doda materialnost. »Tega ne smemo podcenjevati, saj so predbožični izdatki ogromni, polovica izdatkov pa je neracionalnih. Ljudje se finančno izčrpajo, spet v smislu nekih pričakovanj – kdo od mene in od koga jaz. Tu se je smiselno vprašati, kaj je problematičnega v naši komunikativnosti, saj v tem primeru komuniciramo prek materije. Kar ne zadovoljuje življenja v nas.«

Nekaj »na silo«

In potem pride januar, z njim pa praznina ali vakuum, kot pravi Magdič. »Kot sem opažal decembra v trgovinah, so imeli najbolj polne vozičke tisti z nižjimi dohodki. Gre za kompenzacijo, saj na ta način ljudje neko praznino polnimo z materialnim in s hrano. Januarja vrst v trgovinah ni več, je pa ta materialni deficit resna zadeva. Prehod iz starega v novo leto je namreč le koledarski, torej umeten, 'na silo' bi lahko rekli. Če pa hočem nekaj spremeniti pri sebi, nič ne gre na silo.«
Po Magdičevih besedah je to, da hoče človek spreminjati samega sebe, zavestno dejanje oziroma dejanje ego vesti. »A s tem se problem ne rešuje, ker če hoče nekdo nekaj rešiti – shujšati, nehati piti –, mora iti vase. Hujšanje je proces in ne gre tako, da bi se odločilo moje zavedno. To je zidanje hiše na pesku. Začeti mora moje nezavedno, saj imata tako prekomerna telesna teža kot alkohol vzrok v psihičnih problemih.« Ljudje s prekomerno težo namreč s tem nezavedno postavljajo okrog sebe neko obrambo, obod, ščit; alkohol je prav tako beg pred nečim, potiskanje problemov v nezavedno. »Če hočeš izgubljati telesno težo, je prvo, da se notranje začneš imeti rad. Najprej se mora človek sprejeti, vzljubiti. In ko to doseže, je smiselno, da to postane življenjski slog – torej nič ali malo alkohola ter manj hrane. Ker če nehamo piti in jesti hipno ali kratkotrajno, nima nobenega učinka.«

Odločitev, da bomo same sebe imeli rajši

Psihoanalitik Magdič pravi: »Če želite nekaj spremeniti, se odločite, da se boste imeli rajši. Sami sebe. Z novim letom ali dan pozneje, vseeno (smeh). To bi bila najbolj smiselna in pametna zaobljuba, torej izboljšanje odnosa do samega sebe. In to prinese izboljšanje odnosa do okolice, do vsega. V tem primeru tudi, če se s kom recimo ne razumem, iščem vzroke v sebi, ne v njem.«
In kdo so tisti, ki sprejemajo novoletne zaobljube? Psihiater Jože Magdič razlaga, da so to tisti, ki se že dolgo pripravljajo na ta proces. »Čutijo problematiko, njeno vsebino in se odločijo, da bi radi nekaj spremenili. Mogoče želijo s tem, ko se odločijo za poseben datum, končati neko večno prelaganje in opravičevanje. Je pa dejstvo, da večina teh zaobljub pade v vodo, ker ljudje psihično niso pripravljeni za ta proces. Pri prekomerni teži jih recimo začne motiti lastna zunanjost, motiv pa je ozek – želja, da bi bili bolj všečni okolici, ne sebi. Kar je napačna motivacija.«

Dvig lastne cene in dvig samospoštovanja, pravi Magdič, je edina prava pot.
Kako pa to doseči? »Samo na en način – vsak človek se mora ukvarjati s samim seboj. Ne da gleda televizijo, računalnik ali telefon. Zima je odlična za to, da si vzamemo več časa za ukvarjanje s sabo. To potrebuje vsak človek – da se išče, znajde v svoji notranjosti, šele nato v svoji zunanjosti. Brez odnosa do samega sebe ni duševnega zdravja. Razmišljati o sebi, kdo sem, kam grem, kaj sem naredil, da torej potegneš neko bilanco ne le na materialnem, ampak predvsem na čustvenem področju. Da se pač malo bolj intenzivno ukvarjaš tudi z družinskimi člani. Da ne dovoliš, da ti ves čas pobere televizija. Tudi to je beg. Beg od sebe.«