Prelomna udeležba na duhovnih vajah
Takrat se je poklicno še vedno videl v gradbeništvu. Trditi, da je bil v tistem času popoln ateist, bi bilo pretirano, pravi, poudari pa, da od birme verskega življenja ni prakticiral. Življenje pri jezuitih je v njem vzbudilo zanimanje za njihovo dejavnost. Zanj je bila prelomna udeležba na duhovnih vajah leta 2005. Življenje je zanj dobilo nov smisel, ob tehnokratski se mu je odprla tudi duhovna dimenzija njegove osebnosti. S tem že posredno odgovori na vprašanje, kaj se je zgodilo, da se je iz »upravljavca materialnega sveta« prelevil v človeka, ki se posveča duhovnosti in sočloveku. »Veste, človek se v svojem življenju srečuje z vzponi in padci. Včasih se znajde v brezizhodnem položaju in takrat išče rešitve, ki jih znotraj svojih poklicnih znanj ne more najti, zato se nemalokrat nekoliko vrne. Morda je tudi to eden od razlogov, da sem se pri jezuitih našel, in ne samo to, začutil sem potrebo ali videl svoj smisel v duhovništvu,« nadaljuje Hriberšek.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Se v ljutomerski knjižnici ponavlja lanski scenarij iz soboškega zdravstvenega doma?
Občina sprejema nov ustanovitveni odlok, svet zavoda pa hiti s postopkom imenovanja direktorja.
Jezuiti veljajo za najbolj izobražen red Katoliške cerkve. Je bil to zanj izziv? »Izobrazba je prej posledica kot vzrok. Nov način življenja je v meni vzbudil čut za duhovništvo. Po drugi strani je bila izredno pomembna priprava. Ta pri jezuitih traja deset let. Dejansko trinajst let, saj me po mašniškem posvečenju in opravljeni novi maši čez tri leta čaka še svečana zaobljuba. V teh desetih letih človek prehodi različne poti. Poudariti moram, da mi je na tej poti veliko pomagal pater Jože Lorbek.« Ta je bil tri leta njegov mentor. »Naučil me je, kako priti do cilja. Pot je preprosta, človek mora biti potrpežljiv.«
Noviciat je opravil v Genovi, ti dve leti sta bili namenjeni učenju jezika, zatem je končal študij filozofije v Padovi. »Tu ni bil več problem prepričanja, ampak sem se srečal s praktičnimi ovirami – jezikom. Lahko rečem, da sem bil v tretjem letniku tako vešč jezika, da sem lahko v njem tudi razmišljal. S tem sem prehodil pot do prve zaobljube. Je pa izkušnja pomembna še z enega vidika – tu smo se srečali in sobivali študenti z različnih koncev sveta. V mojem času so bili to študenti iz vzhodnih držav.«
Vse se začne in konča pri človeku
Na vprašanje, ali prva zaobljuba pomeni podreditev načelom jezuitskega reda, odgovori: »Ne bi rekel, da gre za podreditev, ampak sprejetje načel reda, ki so občečloveška in izhajajo iz krščanskega etosa. Zaobljuba pomeni zavezo k čistosti, uboštvu in pokorščini.«
Po tem je končal študij teologije na papeški univerzi Georgiana v Vatikanu. »Ves ta čas ni bil strogo akademski. Delal sem z ljudmi s socialnega roba, begunci, brezdomci. Tudi zdaj, ko bom kaplan v Dravljah, je to del mojega življenja, poleg dela na župniji. Skratka, pri jezuitih živimo in delamo po načelih, ki jih zastopa sedanji papež Frančišek. Pri našem redu se vse začne in konča pri človeku, zato je toliko bolj pomembno, da si osebno pripravljen ne samo za duhovniški poklic, ampak za spoprijemanje s problemi ljudi.«
