Dokumentarni film, v katerem so avtorji predstavili zgodovino, kulturo in življenje porabskih Slovencev, so si gledalci v petek ogledali še v Monoštru, potem pa so lahko poklepetali z ustvarjalci filma, na čelu s scenaristom in režiserjem Alešem Nadaiem.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) V Gornji Radgoni predstavili knjigo Izročilo Petra Dajnka
Z njo obeležili 150. obletnico smrti Petra Dajnka, ki je bila lani, in 200. obletnico izida njegove slovnice
»Moja močna težnja, želja je bila, da predstavim Porabje v vseh njegovih dimenzijah predvsem osrednjim Slovencem. Neinteligentno bi bilo, če bi želel Porabcem razlagati o Porabju,« je najprej pojasnil Nadai, ki je ugotovil, da je tudi med zaposlenimi na slovenski nacionalni televiziji mnogo takih, ki sploh ne vedo, kje se Porabja sploh nahaja: »Dobil sem zelo čudne odgovore, recimo, da se nahaja nekje blizu Koroške, pa Kranja in ne vem še kje. Tudi zaradi tega smo se odločili, da bo v filmu veliko zemljevidov, na katerih se natančno vidi, kje Porabje leži in kateri kraji se tu nahajajo. Seveda sem dodal še svojo romantizacijo, ta panonski pridih. Za rdečo nit sem izbral gospoda Juraka in njegove ribe,« je razložil Aleš Nadai, ki je kot Prekmurec o rojakih, ki živijo na Madžarskem že veliko vedel, a je ob nastajanju filma še bolje spoznal, kakšno je bilo njihovo življenje, zato se tudi sam zaveda, kako težko je bilo obstati in ostati porabski Slovenec: »To je res nekaj neverjetnega. Dostikrat poslušamo o mistiki Porabja, meni osebno pa se zdi, da je največja mistika to, da je ob tako težki zgodovini ta majhna skupnost obstala, skupaj s svojimi nacionalnimi karakteristikami, vključno z jezikom.«
Ko se je Porabje začelo bolje povezovati z rojaki v matični domovini, je domače narečje nadomestila knjižna slovenščina, kar danes povzroča kar nekaj težav, opaža tudi režiser filma: »Nikoli ni bilo jasno povedano, bomo govorili porabski dialekt in tako ostali Slovenci ali pa tako, da se bomo naučili knjižno slovenščino.« Zanimive so bile besede etnologinje Jelka Pšajd, ki je ob koncu filmu dejala, da so ji njene starejše sogovornice v Porabju vedno govorile, da je potrebno verjeti v čudeže in boga, zato tudi sama upa, da se bo kljub globalizaciji in asimilaciji slovenski jezik v Porabju ohranil še dolga leta. »Vse je v božjih rokah? Verjamem, tudi v njegovih, največ pa v naših. Vsak kamenček, vsak prihod v Porabje, sodelovanje, vsako vedenje o Porabju ... Kamen na kamen palača,« pa meni Valentina Novak, višja svetovalka za šolstvo Slovencev na Madžarskem, ki je bila, tako kot mnogo drugih, nad filmom navdušena, saj meni, da gre za svetilnik, ki vabi ljudi v Porabje: »Zgodba, ki se odvije med dvema rekama, barvito geografsko, zgodovinsko, etnološko, jezikovno, umetniško oriše območje Prekmurja. Postavi svetilnik na pokrajino porabskega, ki vabi. Poboža in nagovori porabsko dušo v porabščini, potrka na vrata jezikoslovcev, učiteljev, ki mladim predstavljamo svet čez z mejo, riše zemljevid, ki ga oblikujejo drugačne meje vezanega. Dokumentarni film, ki se vabi v učilnice, ki Prekmurce še bolj poveže s Porabci, ki Slovence nagovori za kraje, ki jih še ne poznajo ...«
Predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovacs je zadovoljna, da film predstavi Porabje takšno kot je v resnici nekoč bilo in kot je tudi danes: »V slovenskem kulturnem prostoru se o nas govori mogoče zadnjih trideset ali štirideset let. Za to da smo Slovenci tukaj v Porabju ostali, je treba dati kapo dol našim prednikom, ki so brez kakršnekoli podpore bili in so tudi ostali Slovenci. Naši stari starši in starši, ki so nas vzgajali v duhu, da je potrebno biti ponosen na to, da smo Slovenci in govorimo našo materno »rejč«. Naša naloga je, da na tem gradimo naprej. Kljub temu da tudi v porabskih domovih prevladuje madžarski jezik, materinščina ni pozabljena. Ko boš vstopil v porabski dom boš slišal starejše, ki se med seboj pogovarjajo v slovenskem jeziku. Otrok to sliši, morda bo potreboval nekaj več časa, ampak jezika se lahko nauči. Menim, da je film pokazal realno sliko, tudi to, da smo Slovenci na Madžarskem aktivni, da delamo in da ima Porabje svojo prihodnost kot Slovensko Porabje,« je še izpostavila Andrea Kovacs, ki upa, da bo film pripomogel k njihovi večji prepoznavnosti v Sloveniji, zato podpira tudi željo ustvarjalcev filma, da naredijo nadaljevanje, v katerem bi predstavili še nekaj področij, ki zdaj niso prišla dovolj do izraza, poleg tega pa bi besedo dali tudi mladim, ki so njihova prihodnost.
