Na prvi molitvi 7. februarja se je v džamiji zbralo od tri do štiri tisoč vernikov, s fotografinjo sva si novo pridobitev od blizu ogledali konec minulega meseca. Ob veličastnem verskem objektu, ob katerem je 40 metrov visok minaret, so še izobraževalni, upravni in stanovanjski prostori. »Zaokrožen kompleks, ki se imenuje muslimanski kulturni center, ima okrog 12 tisoč kvadratnih metrov uporabnega prostora. Ob sakralnem objektu je umivalnica, saj muslimani pred molitvijo opravimo obredno umivanje, stanovanjski objekt je namenjen imamom, ki bodo tu delali, v upravni stavbi so pisarne in urad muftija, potem pa imamo še učilnice, v katerih poteka neformalno izobraževanje. Ob koncih tedna namreč izvajamo tudi verouk, h kateremu hodi okrog 600 otrok,« razloži Nevzet Porič, tajnik islamske skupnosti.
Muslimani so imeli doslej v 18 slovenskih krajih urejene prostore, v katerih so opravljali verske dolžnosti in delovali, ampak nova džamija vsem vernikom ogromno pomeni. »Zelo smo veseli, da smo končno dočakali to, da lahko opravljamo molitve v prostoru, ki je temu namenjen. Po reakcijah vernikov, ki prihajajo, vidim, da so zelo zadovoljni in da so džamijo sprejeli kot nekaj svojega,« vzneseno pove sogovornik, ki spremlja tudi odzive drugih. Doda, da razumejo, da je to velika pridobitev za Ljubljano, in upa, da bodo še naprej živeli z zavestjo, da je to sestavni del mesta, ki bogati njegovo raznovrstnost.
Islamska skupnost je v dobrih odnosih z drugimi verskimi skupnostmi, njihovi predstavniki so v okolici džamije posadili drevo miru, ki dobro raste, pove najin vodnik. »To je bila lepa gesta. Ko se verski predstavniki zberejo, pošljejo neko pozitivno sporočilo javnosti in to je treba spodbujati,« pove Porić in doda, da se v skupnosti še vedno borijo proti stereotipom o muslimanih in islamu. Skušajo jih razbijati, vendar je težko. »Po 11. septembru 2001 so se stvari dramatično spremenile v negativni smeri, v medijih je takih novih polno in proti temu se je težko boriti.« Obiskujejo jih študenti, dijaki, pa tudi osnovnošolci in tudi tako skušajo omiliti stereotipne predstave, predvsem pa skušajo s projekti prikazati pravo sliko islama. »Mislim, da je slovenska družba dozorela in sprejela ta objekt, vemo, kaj vse se je dogajalo v preteklosti, in s tem se ne želimo več ukvarjati. Želimo se ukvarjati z novo situacijo, novo pridobitvijo, ki je Ljubljano uvrstila na religijski zemljevid sveta kot mesto, ki ima džamijo. Upam, da bo v prihodnje zgrajena kakšna sinagoga, ker tudi to primanjkuje,« še reče Porić.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Totićevi očitajo, da je finančno oškodovala TZLV
Turistična zveza Lendava vabi je zoper Totićevo vložila več kazenskih ovadb, ki se nanašajo na sume storitve kaznivih dejanj poneverbe, tatvine, povzročitve splošne nevarnosti, kršitve temeljnih pravic delavcev in ostala kazniva dejanja.
Mihrab obdajata Alah in Mohamed
Slovesno odprtje džamije bo junija, pred uvedbo ukrepov za zajezitev epidemije koronavirusa pa so vsak dan verski objekt za eno uro odprli za zainteresirano javnost. Tajnik islamske skupnosti je tudi naju s fotografinjo popeljal po notranjosti. Ob vstopu smo se najprej sezuli, ko smo odprli vrata v molilnico, pa smo zagledali s svetlobo napolnjen prostor. »Muslimani v molilnicah nimamo veliko okrasov, ni človeških podob, tudi živali ne, ampak sakralne prostore okrasimo z arabsko kaligrafijo,« pojasni sogovornik.
Na sprednji steni sta dva kroga, v desnem je zapis Alah, v levem pa Mohamed, božji poslanec. Nad njima je zapisana poved iz Korana, ki se bere od desne proti levi in v kateri je strnjeno muslimansko verovanje. »Na sredini je iz inoksa izdelana niša oziroma mihrab, kjer ob molitvi stoji imam, obrnjen proti Meki. Na desni strani so lesene stopnice, imenovane minber, s tega prostora na petkovi molitvi nagovori vernike. Na levi je še lesena kocka, ki je kot stol in je namenjena neformalnim nagovorom,« opiše Porić.
Poseben čar molilnici dasta modra kupola iz tekstila in lestenec iz medenine. Kupola je simbol neba, vsi predmeti v notranjosti razen preproge, ki je iz Turčije, so bili izdelani v Sloveniji. Celotna džamija je zasnovana kot kocka, povezana s Kabo v Meki, v njo pa sta arhitekta umestila še kupolo. V spodnjem delu molilnice molijo moški, ženske imajo svoj prostor v zgornjem nadstropju. Muslimani molijo petkrat na dan. Prvič kakšnih 45 minut pred sončnim vzhodom, opoldne, popoldne okrog 15. ure, prva večerna molitev je ob 17.30, zadnja pa okrog 19. ure. Tajnik islamske skupnosti razloži, da največ vernikov obišče popoldansko molitev, takrat se jih zbere okrog 200, pri preostalih jih je 50 in več. Vzpostavljeno je tudi klicanje k molitvi, ki ga opravlja mujezin, ker je to bolj kot ne simbolno, se sliši predvsem na območju dvorišča.
Natančnega podatka, koliko pripadnikov islamske skupnosti je v Sloveniji, ni, ker se prebivalstvo po verski pripadnosti ne popisuje več. »Zadnji uradni podatek je iz leta 2002, takrat je bilo v Sloveniji registriranih okrog 47 tisoč muslimanov, po naših podatkih pa jih je sedaj okrog 80 tisoč. Seveda niso vsi člani islamske skupnosti in je tudi težko pričakovati, da bi bili vsi ljudje verni, imajo pa neke muslimanske korenine.« Po Porićevi oceni je okoli 90 odstotkov muslimanov v Sloveniji Bošnjakov, preostali so iz drugih držav na območju nekdanje Jugoslavije, nekaj pa jih je tudi iz Turčije.
Prevladuje belina
Tudi zunanja podoba muslimanskega kulturnega centra je nastala po zelo premišljenih načrtih in vsaka poteza ima simbolni pomen. Z manjšo klančino pred centrom sta želela arhitekta džamijo nekoliko povzdigniti. »Ko sta načrtovala projekt, sta imela v mislih bosansko Mahalo, muslimansko četrt v Sarajevu, v kateri je bila najprej sezidana džamija, okrog pa se je razvilo naselje. Tako je tudi tu džamija v središču, preostale stavbe pa jo obdajajo,« pripoveduje Porić, medtem ko se približuje ura, ko bodo vrata v džamijo odprli in bodo lahko zainteresirani vstopili na ogled.
Ravno tisti četrtek je iz Kamnika prišla četica manjših in nekoliko starejših otrok, da bi si z vodstvom in drugimi člani tamkajšnjega folklornega društva ogledala veliko pridobitev za muslimane. Spremljala jih je tudi Elizabeta Maleškić iz Ljubljane. »Štirideset let nismo imeli džamije, zdaj ko jo imamo, pa smo presrečni,« je dejala. Povedala je še, da je kot prostovoljka pomagala pri aktivnostih vse od položitve temeljnega kamna in veseli jo, da lahko molitve, seveda ko ji čas dopušča, opravi v džamiji.
Zunanjost kompleksa je pretežno bele barve, saj ta simbolizira čistočo, objekti pa so obdani z jekleno mrežo. Po besedah najinega vodnika sta arhitekta to vključila zaradi bosanskih korenin večine muslimanov v Sloveniji. Kajti v tradicionalni bosanski hiši sta moški in ženski del ločena s pregrado, imenovano mušebeci, in tako sta to uporabila kot motiv.
