vestnik

(FOTO) Za zidovi krematorija v Mariboru, kjer so edinega Kitajca do zdaj upepelili z denarjem vred

Andrej Bedek, 28. 2. 2020
Nataša Juhnov
Kako daleč je upepelitev, upepeljevalci preverijo skozi posebno kukalo.
Aktualno

Krematorij na mariborskem pokopališču Dobrava je za precej Pomurcev skoraj zadnja postaja v življenju.

maribor, krematorij, pokojniki, kreste, žare
Nataša Juhnov
Na vsaki krsti so podatki o pokojniku in v krsto položijo negorljivo šamotno ploščico z istimi podatki.

Ko sva s fotografinjo Natašo zavila skozi službeni vhod mariborskega pokopališča Dobrava, kjer je tudi eden od dveh krematorijev v Sloveniji, drugi je na Žalah v Ljubljani, je v avtu zavladala tišina v nasprotju z začetkom poti. Ko so se odprla avtomatska jeklena vrata pred zgradbo krematorija, pa se je hip zazdelo, da se ni slišal več niti zvok motorja avtomobila.
Rado Škofič, upepeljevalec Pogrebnega podjetja Maribor, naju je pričakal ob dogovorjeni uri. V službo je prišel že zjutraj ob pol petih. Do 18.30 so v krematoriju upepelili 24 trupel. »Za to letno obdobje je značilno, da imamo več pokojnikov kot običajno. Drugače imamo v povprečju na dan do 16 kremacij,« je začel Škofič. Leta 1991 se je zaposlil v mariborskem pogrebnem podjetju, sedem let kasneje, ko je začel delovati krematorij v Mariboru, je sprejel delovno mesto upepeljevalca. V Mariboru upepeljujejo pokojnike iz vzhodnega dela Slovenije, torej tudi Pomurja. Na Žalah pa mrliče iz zahodne Slovenije.

maribor, krematorij, pokojniki, kreste, žare
Nataša Juhnov
Rado Škofič poklic upepeljevalca dojema kot častno delo, saj pomaga ljudem v stiski in žalostnih trenutkih.

Upepelitev šele po 36 urah

V mariborski upepeljevalnici imajo tri peči – že je sklenjen dogovor o nakupu nove, zmogljivejše, iz Češke, ena peč je namreč dotrajana. Od smrti do upepelitve mora preteči najmanj 36 ur, tako določa zakon. V krematoriju Dobrava vodijo urnik sežigov, kremirajo pa tudi ob praznikih, da bi ugodili želji svojcev po čimprejšnjem pogrebu. Svojci se lahko pred upepelitvijo v 45 minutah v posebni veži poslovijo od pokojnika.
Koliko časa pa traja, da človek postane prah in pepel? Uro in pol do dve uri. Mrliče sežigajo v peči s temperaturo od 900 do 1100 stopinj. Kako daleč je upepelitev, delavci preverijo skozi posebno kukalo. V eno peč gre le eno truplo v krsti. »Na vsaki krsti so podatki o pokojniku in v krsto položimo negorljivo šamotno ploščico s podatki o pokojniku. Ta plošča gre z njim v zapečateno žaro. To je pravzaprav dokaz, da ne upepeljujemo več pokojnikov naenkrat, ampak vsakega posebej. Vsak je tako tudi izsledljiv,« je pojasnil Škofič. Nikoli še ni prišlo do zamenjave pokojnikov. Zdravnik patolog sicer pred sežigom opravi še kontrolni mrliški pregled.

maribor, krematorij, pokojniki, kreste, žare
Nataša Juhnov
Pepela skupaj z mletimi kostmi je za tri do pet litrov, žara, namenjena pokopu, je tako polna nekje do treh četrtin.


Po sežigu se pepel pograbi v posebno posodo. Kosti, ki ostanejo po sežigu, kot so lobanja, prsni koš, kolki in kolena, se zmeljejo v mlinu. Pepela skupaj z mletimi kostmi je za tri do pet litrov. Žara, namenjena pokopu, je tako polna približno do treh četrtin. Ni nujno, da ima velik in debel človek več pepela kot majhen in droben. To je odvisno od kosti – običajno imajo močnejši ljudje krhke kosti.

800 ljudi na dnevu odprtih vrat

Krematorij je za mnoge tabu, zato je Pogrebno podjetje Maribor že pripravilo dan odprtih vrat, na katerem se je zbralo kar 800 obiskovalcev. »Seveda tega nismo pričakovali. Razdeliti smo jih morali v skupine, sodelavka je že pred vrati skrbela, da v notranjosti ni bilo gneče. Vprašanj pa je bilo res veliko, ampak na vsako smo našli odgovor,« je opisal Škofič.
Tako kot so našli odgovor, ko so morali upepeliti kitajskega državljana, edinega do zdaj v zgodovini mariborskega krematorija. »V krsti je bil ob truplu še kitajski denar. Eden od svojcev nama je s sodelavcem med drugimi stvarmi prinesel tudi darilo, cigarete. To sva odklonila, a je vztrajal, da morava vzeti darilo, ker je bil pokojnik strasten kadilec. V poslovilni vežici so se svojci poslovili od njega, ko pa smo krsto peljali do upepeljevalnice, so vse skupaj snemali s telefoni in tablicami ter fotografirali s fotoaparati. To so želeli početi tudi v prostoru, kjer so peči, a jim tega seveda nismo dovolili. Med upepelitvijo pa so zunaj zažigali in kurili njegove slike. Povedali so mi, da je to njihov običaj.«

maribor, krematorij, pokojniki, kreste, žare
Nataša Juhnov
Upepeljevalec Miro Knez je po sežigu pograbil pepel.


Nekoč so mrliče upepeljevali v njihovih oblekah, vojaka recimo v vojaški uniformi, lovca v lovski in gasilca v gasilski. Danes mrliče preoblečejo v tako imenovani ekološki talar, v katerem ga nato upepelijo. »Naša upepeljevalnica je sledila ekološkemu ozaveščanju, saj je tako manj emisij in onesnaženja. Talar je videti kot spalna srajca, ki je sešita iz okolju prijaznih materialov, in oblikovno nikakor ni le neka cunja, kot si morda kdo misli,« je poudaril sobesednik.

»Smrt nam je za petami«

Rado Škofič poklic upepeljevalca dojema kot častno delo, saj pomaga ljudem v stiski in žalostnih trenutkih. »Veliko znancev me, ko jim umrejo najbližji, pokliče, kaj zdaj narediti in kakšni so postopki. Sam jim skušam razložiti, kaj morajo opraviti za pogreb.« Službo loči od zasebnega življenja, čeprav je včasih težko. Na dobravskem pokopališču so še ne tako davno upepelili njegovega očeta in mamo. »Vsako leto na obletnico smrti, ko prideš v službo, ti na površje privrejo čustva.«
Ko je Škofič v službi, je profesionalen in pieteten do pokojnikov in svojcev, popoldne živi vsakdanje življenje. »Na koncu smo vsi ljudje – tako pokojniki v krsti, ki čakajo na upepelitev, kot delavci pogrebnega podjetja, ki pokojnika pripeljejo, kot svojci, ki se od njega želijo posloviti, kot vi novinarji, ki o tem poročate.«  

maribor, krematorij, pokojniki, kreste, žare
Nataša Juhnov
V eno peč gre le eno truplo v krsti.

Prvi upepeljevalec mariborskega pogrebnega podjetja ima v pisarniškem arhivu še vedno članek iz Vestnika, ki ga je oktobra 2002 spisal že upokojeni mojster časopisne besede Štefan Sobočan. V reportažnem zapisu je podčrtal: »Nemiren sem bil, ko sem se peljal proti Mariboru … Utrnila se mi je misel: zdaj se peljem sam, drugič pa me bodo peljali drugi. Kdaj? Človek ne ve, kdaj bo sklenil življenje, dobro pa se je zavedati, da nam je smrt za petami.« Škofič je za konec le pristavil, da je smrt v naši družbi še vedno tabu, čeprav je del našega vsakdanjika.

Kaj zdaj berejo drugi