vestnik

Franc Gomboc: "Gasilci smo neutrudna vrsta samarijanov"

Silva Eöry, 4. 5. 2021
Osebni arhiv
Franc Gomboc (levo) je z ekipo PGD Murski Črnci v osemdesetih letih prejšnjega stoletja sodelovala tudi na gasilskih vajah v Ženavcih (Jennersdorf).
Aktualno

Franc Gomboc, ki je oktobra lani dopolnil častitljivih 93 let, je še vedno čil in poln energije. Na dan, ko sem ga skušala priklicati, da se dogovoriva za pogovor, se je oglasil šele zvečer. »Delo ne čaka. Bil sem v gozdu,« mi je najprej pojasnil, potem pa naštel kopico opravil, ki ga še čakajo v naslednjih dneh. Kljub vsemu sva našla dovolj časa za klepet o njegovi pestri in bogati življenjski poti, ki jo je v veliki meri zaznamovalo gasilstvo.

Odraščal je v kmečki družini v Murskih Črncih, kjer živi še danes. Oče Franc se je leta 1914, le nekaj tednov po poroki s sovaščanko Apolonijo, kot vojak znašel na fronti v Karpatih in kmalu padel v rusko ujetništvo. Domov se je vrnil šele po petih letih, ko se je prva svetovna vojna že končala. »Prva se je očetu in mami rodila hčerka Marija, ki pa je kmalu po rojstvu umrla, zatem smo privekali na svet še trije sinovi, najprej Alojz, nato Koloman, nazadnje pa leta 1927 še jaz,« je pojasnil sogovornik, ki je v gasilske vrste vstopil 1. oktobra 1947, in to takoj po vrnitvi z 2,5-letnega služenja vojaškega roka. »Nekaj dni po tistem, ko so v začetku aprila 1945 prišli v Prekmurje Rusi, sem prostovoljno vstopil v vojsko. 9. maja, ko je Nemčija kapitulirala, sem postal del na novo formirane Prekmurske brigade. Kot vojak sem nekaj tednov preživel tudi na ozemlju današnje avstrijske Koroške, potem pa je prišel ukaz, da se moramo od tam umakniti,« je razložil in dodal, da je bil poslan v Slavonijo, zadnje mesece pa je v vojaški uniformi preživel v Čakovcu.

franc-gomboc
Osebni arhiv
Fotografija Franca Gomboca iz leta 1955.

Pritegnila ga je tudi strumnost gasilcev

Za gasilstvo se je navdušil že v rosnih letih. »Leta 1933, ko sem bil star šest let, se je v domačih Murskih Črncih zgodil velik požar, za katerega se je govorilo, da je bil podtaknjen. Ko sem naslednji dan šel na pogorišče, v omenjenem požaru je življenje izgubila petletna deklica, njena mama pa je bila hudo opečena, me je to tako zelo pretreslo, da sem si rekel, da bom, ko bom velik, tudi sam gasilec.« Druga stvar, ki ga je pritegnila, so bile gasilske vaje, ki si jih je vedno rad ogledal. Takrat so jih še napovedovali z igranjem na trobento, tako da je vsa vas slišala, kdaj bodo. »Pritegnila me je tudi strumnost gasilcev, korakanje levo in desno, in seveda tehnika. Brizgalna je bila takrat še ročna, na štiri kolesih.«

5
Osebni arhiv
Z dolgoletnim gasilskim prijateljem Ernestom Eöryjem (drugi z leve) leta 2010 v kraju Minihof Liebau, kjer so pripravili slovesnost ob 40-letnici sodelovanja slovenskih in avstrijskih gasilcev.

Ko je začel gasilsko kariero, so imeli v Murskih Črncih eno najmodernejših brizgaln v Prekmurju, izdelano na Češkem. »V začetku sem skrbel za njeno čiščenje, potem pa sem že kmalu prevzel poveljniški položaj in pozneje naloge tajnika, toda oboje je zaradi moje zaposlitve v državnem sektorju trajalo le kratek čas.« Najprej je bil zaposlen kot tajnik v narodnem odboru, leta 1949 pa je bil v okviru ministrstva za državne nabave odgovoren za prehrano. Dve leti je bil zaposlen tudi v Kmetijskem gospodarstvu v Rakičanu, po tem pa ga je leta 1953 okrajni gasilski poveljnik Karel Flisar le nagovoril, da prevzame poklicno delo tajnika. »Flisar me je k temu, da prevzamem kakšno funkcijo, nagovarjal že prej, a sem sprva zaradi službe to zavračal.« Dejstvo je, da je s sprejetjem zakona o gasilstvu leta 1948 gasilstvo v tedanji skupni državi dobilo nov zagon. »Marsikje, kjer društev še niso imeli, so jih začeli ustanavljati. Takrat so v glavnem še prevladovale ročne brizgalne iz predvojnega časa, tako da so se začele iskati različne poti, kako priti do boljše opreme. Tu je imel posrečeno vizijo okrajni poveljnik Karel Flisar, ki je v na novo ustanovljeni delavnici, ki je delovala v okviru Gasilskega društva Murska Sobota, začel sestavljati motorne brizgalne,« je pojasnil Franc Gomboc, ki ga mnogi, tudi v gasilskih vrstah, poznajo kot Frančeka.

4
Osebni arhiv
Slovenski gasilci (sogovornik je tretji z desne strani) so se leta 1977 v Sombotelu srečali z madžarskimi.

Okrajno gasilsko zvezo Murska Sobota je takrat sestavljalo 238 društev. »Lahko rečem, da je bilo to obdobje, ko nisem poznal ne petka ne svetka, saj sem tudi veliko večerov in skoraj vse konce tedna preživel med gasilci. V dušo sem spoznal skorajda vsakega gasilca in vsa društva.« Leta 1957 je bil izvoljen za poveljnika v Občinski gasilski zvezi Murska Sobota, ki je bila takrat največja tovrstna zveza in je povezovala 134 društev. »To funkcijo sem opravljal nepretrgoma do leta 1988, do leta 1993 pa sem bil še nepoklicni poveljnik pomurske gasilske regije.«

Gasilstvo v Prekmurju 1873–2003

Častni regijski poveljnik, ki ima čin visokega gasilskega častnika II. stopnje, je dobitnik številnih gasilskih odlikovanj in priznanj, tudi najvišjega priznanja v slovenskem gasilstvu, kipca Matevža Haceta. Človek, ki je zaznamoval pomursko in tudi slovensko gasilstvo v drugi polovici 20. stoletja, je opazne sledi pustil tudi v slovenskem gasilskem zgodovinopisju. Več desetletij je vztrajno raziskoval gasilstvo na obeh bregovih reke Mure. Poleg pisanja za Gasilski vestnik je sodeloval še pri pripravi številnih publikacij, njegovo najbolj obširno delo je knjiga z naslovom Gasilstvo v Prekmurju 1873–2003, ki je v samozaložbi izšla leta 2009. »Pri nastanku knjige so mi veliko pomagali gasilci sami, čeprav je res, da imajo v marsikaterem društvu pomanjkljive podatke, predvsem iz predvojnega časa. Leta 1945 je obveljala parola, da staro ne velja nič. Ponekod so uničili vse, od dokumentov naprej. Marsikomu je danes žal. Tisti, ki so bili pametni in so stvari obvarovali, imajo zdaj mini muzeje in spominske zbirke,« razlaga Franc Gomboc, ki je opravljal pomembne funkcije tudi v Gasilski zvezi Slovenije (GZS), med drugim je bil član štaba operative in pomočnik poveljnika GZS, aktiven pa tudi kot član komisije za zgodovino požarnega varstva in gasilstva. »Rad bi poudaril, da smo gasilci neutrudna vrsta samarijanov, saj za ceno svojega življenja pomagamo človeku, ki se znajde v nesreči. In ne samo to, znamo tudi tolažiti, buditi upanje ponesrečencem, pomagamo jim organizirati tudi pomoč, tako fizično kot materialno.«

3
Osebni arhiv
Franc Gomboc je gasilec od leta 1947.

Evropa zdaj

Pomemben del gasilstva je čezmejno sodelovanje. »V 80. letih prejšnjega stoletja je bil aktualen slogan Evropa zdaj. Pri nas, gasilcih, je ta slogan veljal že veliko prej, saj smo sodelovali z gasilci tako iz Avstrije kot Madžarske. Kar se tiče Avstrije, smo imeli že v 60. letih prejšnjega stoletja na vseh mejnih prehodih izdelane načrte prehajanja meje v primeru požara. Če smo šli pomagat v Avstrijo, so nas brez vsakršnih pregledov spustili čez mejo, z opremo vred. Pregledali so nas samo takrat, ko smo se vračali. Vseeno smo se znašli in smo tu in tam kaj 'prišvercali' domov,« se spominja Gomboc in doda, da je bilo na Madžarsko malo težje priti. »Kljub temu je bil dogovor, da smo, če je gorelo v obmejnih vaseh, lahko šli pomagat, tudi zato ker je bila naša oprema veliko boljša kot njihova.« Po slovenski osamosvojitvi so slovenski gasilci veliko pomagali tudi porabskim gasilcem, podarili so jim kar nekaj sicer starejših, a dobro ohranjenih gasilskih vozil in drugo opremo.

franc-gomboc
Osebni arhiv
Takole so se leta 1988 pred fotoaparat skupaj postavili člani štaba murskosoboške gasilske zveze in sektorski poveljniki. Franc Gomboc sedi v prvi vrsti peti z desne.

Častni občan Občine Tišina

Ob tem da je gasilstvu posvetil večji del svojega življenja, je bil aktiven tudi v ožji in širši lokalni skupnosti. Leta 2006 ga je tišinska občina imenovala za častnega občana. Bil je pobudnik številnih akcij, pri elektrifikaciji, modernizaciji cest, urejanju telefonije in tako naprej, ne le v svojem rojstnem kraju, ampak tudi širše. »Bil sem med ustanovitelji Krajevne skupnosti Tišina, v občini Murska Sobota sem bil član komisije za razvoj krajevne samouprave, bil sem okrajni odbornik, en mandat pa tudi delegat v republiški skupščini. V domačem društvu zdaj največ sodelujem na področju ohranjanja gasilske dediščine, urejam etnografski muzej, gasilci pa ohranjamo tudi versko dediščino.«

Franc Gomboc se že vrsto let ukvarja z vinogradništvom. Vinograd, ki ga ima na Sobjakovem bregu v Kančevcih, je začel urejati leta 1991, ko se je upokojil. »Parcelo sem našel, ko sem nekega gasilca peljal domov z občnega zbora, pa je rekel, da se v bližini njegovega doma prodaja nekaj zemlje. Vinsko trto smo začeli saditi v dneh, ko je bila razglašena slovenska osamosvojitev. Spomnim se, da so takrat nad nami že letali vojaški helikopterji.« Ker časi niso več naklonjeni tej panogi, je zmanjšal število trsov, toda delo v vinogradu ga še vedno zelo veseli. »To je ljubezen, velike perspektive ni, a človeku podaljšuje življenje.« Pri obdelovanju vinograda mu veliko pomaga vnuk Miha. Prizna, da mu je družina vedno stala ob strani, »pa čeprav so, tako kot je to pri mnogih gasilcih, bili tudi moji najbližji zaradi moje odsotnosti velikokrat prikrajšani za srečo in veselje«. Z ženo Olgo, s katero sta se poročila leta 1955, sta povila hčerko Metko, ki jo je na žalost leta 1985, v cvetu mladosti, vzela bolezen, in sina Jožeta.