Branko Gornjec je popolnoma oglušel pri 40 letih zaradi bakterijskega meningitisa. »Pred tem sem bil zaposlen kot carinik. Zaradi meningitisa sem sluh izgubil, zdravniki pa so ugotovili 99,6-odstotno okvaro. Tako sem pristal v društvu,« začne Gornjec, ki v društvu pomaga že 20 let. Pri komunikaciji mu pomaga vsajen polžev vsadek. To je majhen elektronski vgradni slušni pripomoček, ki nadomesti delovanje notranjega ušesa. Nameščen je pod kožo tik za ušesom. »Imam ga od aprila. Spomnim se, ko sem pred leti z vlakom potoval v Ljubljano, poznal sem vozni red, a so urnik spremenili. Dobro, da je tam bil prijatelj, ki mi je za spremembo povedal. Sicer so to povedali po zvočniku, a v hrupnem okolju ne slišim popolnoma vseh besed,« opiše. In to je bistvena razlika med gluhimi in naglušnimi. Gluhe osebe so osebe, ki so tako močno izgubile sluh, da za sporazumevanje uporabljajo znakovni jezik. Naglušne osebe, ki imajo lažjo ali težjo izgubo sluha, z uporabo slušnega aparata ali polževega vsadka lahko uporabljajo govorno komunikacijo. Vendar ta še vedno ni 100-odstotna, saj v hrupnem okolju ne morejo slišati popolnoma vseh besed, zato je pri njih potrebna še dodatna prilagoditev, kot so slušne indukcijske zanke v prostoru ali pa sprotno zapisovanje besedila na zaslon. »Prav tako nam pri komunikaciji pomaga branje z ustnic, zaščitne maske v tem času nam to zelo otežujejo. Je pa virus prinesel tudi nekaj dobrega. Na primer gluhi lahko v znakovnem jeziku v neposrednem prenosu spremljajo novinarske konference ali izjave za javnost Vlade RS in pristojnih služb, ki se borijo s koronavirusom, pa tudi druge oddaje. Tudi Nacionalni inštitut za javno zdravje nas je kontaktiral in ponudil pomoč,« doda. Na vprašanje, kako ravna država z gluhimi in naglušnimi, se sogovornik le nasmehne. Gluha populacija se je komaj leta 2002 začela vključevati v slovensko zakonodajo, a še zdaj niso izenačeni z drugimi invalidskimi skupinami v Sloveniji. Zaradi trenutnih razmer aktivnosti ob današnjem dnevu ne načrtujejo, si pa Gornjec, da bi se njihove pravice izenačile s pravicami ostalih invalidskih skupin v Sloveniji. »Zato si bomo tudi še naprej prizadevali. To je tudi naša pobožna želja. Nikogar ne diskriminiram oziroma nikomur ne želim kratiti njegovih pravic, želim le enakovreden položaj z drugimi invalidskimi skupinami v družbi,« zaključi sogovornik.
Gluhota je med najtežjimi invalidnostmi
Svetovna federacija gluhih je leta 1959 za mednarodni dan gluhih izbrala tretjo soboto v septembru. S tem dnevom želijo gluhi opozoriti širšo javnost na svojo še vedno vse prepogosto odrinjenost iz družabnega in socialnega življenja slišeče družbe. Gluhi in naglušni so v Sloveniji organizirani od leta 1931 in veljajo za eno od najstarejših invalidskih organizacij v Sloveniji. V Zvezo je vključenih 13 medobčinskih društev gluhih in naglušnih. V Sloveniji je približno 1500 gluhih, ki uporablja slovenski znakovni jezik, približno 450 oseb s polževim vsadkom, približno 100 gluhoslepih, ki uporablja znakovni jezik ter približno 75 tisoč s slušnim aparatom. V Pomurju je v društvu včlanjenih 567 ljudi. Letošnji moto svetovne zveze gluhih za 2020 je »Znakovni jezik za vsakogar«.
Na današnji dan oziroma teden gluhi želijo opozoriti javnost nase, na nevidno invalidnost in na težave, s katerimi se srečujejo v vsakodnevnem življenju. Invalidi sluha in govora so ovirani pri zadovoljevanju svojih vitalnih potreb in interesov. Gluhota je med najtežjimi invalidnostmi zaradi doživljenjske ovire govorno-socialne komunikacije, ki se kaže pri gluhih osebah v trajni izoliranosti od slišečega okolja. Organizacije gluhih so med najstarejšimi in so gluhim na temelju solidarnosti, samopomoči, istih izkušenj s slišečim okoljem in ob pomoči posameznikov z znanjem materinega jezika gluhih – znakovnega jezika, zagotavljale uveljavljanje specifičnih potreb in pomembno pripadnost svojemu socialnemu okolju. Ob letošnjem letu opozarjajo na nevidno diskriminacijo gluhih na številnih področjih življenja in dela gluhih oseb. Pravica gluhih, da pridobijo svoj - znakovni jezik - od samega rojstva.