vestnik

(V POMURJU LANI 23 SAMOMOROV) "To je šok, po katerem se stežka zares pobereš," pravi mama, ki so jo ponoči zbudili policisti in ji povedali, da njenega sina ni več

Damjana Nemeš, 26. 4. 2022
Nataša Juhnov
Naloga policistov je, da v vseh primerih, ko policija obravnava kakršen koli dogodek s smrtjo kot posledico, obveščajo svojce pokojnega oziroma njegove najbližje. Foto Nataša Juhnov
Aktualno

V Sloveniji je umrljivost zaradi samomora v zadnjih dveh desetletjih močno upadla, kljub temu je bilo v letu 2020 369 smrti zaradi samomora. Še vedno si več ljudi življenje vzame v vzhodnem delu Slovenije. Iskanje pomoči v primeru duševne stiske je še vedno tabu tema.

»Ponoči so naju z možem zbudili policisti in nama povedali, da je sin naredil samomor. To je šok, po katerem se stežka zares pobereš. Imel je urejeno življenje, dobro službo, vedno nasmejan in zabavljač, z veliko prijatelji. Nikoli ne bi pomislili na kaj takega, nikoli ni kazal znakov. Pustil je dolgo pismo z nekaj pojasnili in tudi navodili, kako naj bo pogreb čim bolj preprost in katere pesmi naj bodo na pogrebu predvajane,« je svojo pretresljivo življenjsko izkušnjo opisala mama mlajšega moškega, ki je lani naredil samomor. 

Po zadnjih dostopnih podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) je v letu 2020 v Sloveniji zaradi samomora umrlo 369 oseb, v Pomurju pa 21 oseb. »Leta 2020 je samomorilni količnik v Sloveniji, ki prikazuje število umrlih zaradi samomora na 100 tisoč prebivalcev, znašal 17,57. V pomurski regiji smo v zadnjih letih imeli nižji samomorilni količnik od povprečja. Največ samomorov v Pomurju je bilo v starostni skupini od 40 do 64 let,« pove Judita Sudec iz murskosoboške območne enote NIJZ.

Slovenija še vedno spada med države, ki so zaradi samomora bolj ogrožene, je pa po besedah psihologinje in raziskovalke z NIJZ Saške Roškar umrljivost zaradi samomora pri nas v zadnjih dveh desetletjih upadla za več kot 30 odstotkov. »Kljub temu imamo v Sloveniji še vedno več samomorov od evropskega povprečja, drži pa tudi, da obstajajo izrazite regionalne razlike. V vzhodnih delih države, torej tudi v Pomurju, je samomorilni količnik v primerjavi z zahodnimi deli višji,« dodaja Roškarjeva.

Saška Roškar
STA
Psihologinja in raziskovalka z NIJZ Saška Roškar: "Težko ali sploh nemogoče je določiti samo en dejavnik, zaradi katerega posameznik naredi samomor ali o tem začne razmišljati. Tveganje za samomor se poveča ob hkratnem pojavljanju več dejavnikov, katerih vpliv se medsebojno ojačuje."

Med najpomembnejše dejavnike, ki vplivajo na regionalne razlike v umrljivosti zaradi samomora, spadajo razlike v dostopnosti pomoči, deležu predpisanih antidepresivov, deležu med porokami in ločitvami, različna socialna povezanost in stigma. »Nekateri avtorji razlike pripisujejo tudi različni genetski ranljivosti v interakciji z drugimi dejavniki, na primer alkoholom. Pred leti smo s sodelavci izvedli zanimivo študijo, v kateri smo ugotavljali, da je za območja v Sloveniji, kjer je samomora več, torej tudi za Pomurje, značilno, da je tam več stigme ob iskanju pomoči v primeru duševne stiske, da je dostopnost pomoči slabša, predvsem pa je manj pripravljenosti med prebivalci, da bi se o tem odkrito pogovarjali. Poiskati pomoč ni znak šibkosti, prej nasprotno, saj nihče od nas ni imun na duševne stiske,« je podčrtala Roškarjeva.

Samomorilni količnik narašča s starostjo
O neposrednih vzrokih za samomor ali poskus samomora je težko govoriti. Kot je pojasnila pomurska rojakinja Saška Roškar, je razvijanje samomorilnega procesa, to je razvoja samomorilnih misli do samomora, in s tem tudi stopnjevanje tveganja za samomor posledica zapletenega sovpliva različnih bioloških, psiholoških, socioloških, kulturnih in okoljskih dejavnikov. »Težko ali sploh nemogoče je torej določiti samo en dejavnik, zaradi katerega posameznik naredi samomor ali o tem začne razmišljati. Tveganje za samomor se poveča ob hkratnem pojavljanju več dejavnikov, katerih vpliv se medsebojno krepi. Več dejavnikov je hkrati prisotnih, večje je tveganje,« je dodala Roškarjeva. Pojasnila je še, da se pri razvoju samomorilnega vedenja srečata posameznik s svojimi edinstvenimi in neponovljivimi lastnostmi ter okolje, ki zaradi svojih značilnosti lahko na stisko vpliva blagodejno in jo z omogočeno dostopnostjo pomoči, omejeno dostopnostjo sredstev za samomor, solidarnostnimi družbenimi vezmi zmanjša ali pa na stisko neugodno vpliva zaradi slabe skrbi za ogrožene, zaradi pomanjkanja socialne varnosti, težav pri zaposlovanju in nedostopnosti pomoči.

depresija, žalost
Arhiv Svet24
Posamezniku, ki razmišlja o samomoru, lahko pomagamo s pomočjo programa psihološka prva pomoč, ki so ga leta 2000 razvili v Avstraliji, od takrat pa so ga vpeljali že v več kot dvajsetih državah, med drugim tudi v Sloveniji. Program posameznika opremi s temeljnimi znanji o tem, kako prepoznati nekoga v stiski, kako k njemu pristopiti, kako se z njim pogovarjati in mu ponuditi pomoč. Foto Arhiv Svet24

»Tveganje povečujejo prisotnost nezdravljene duševne bolezni, pretekli poskusi samomora, kronične telesne bolezni in bolečine, slab socialno-ekonomski položaj, osamljenost, občutki brezupa in različne izgube, ki jih je posameznik doživel, kot so smrt bližnje osebe, izguba pomembnega odnosa ali statusa,« je razložila sogovornica.

Samomor je drugi vzrok smrti za prometnimi nesrečami med osebami v starostni skupini od 15 do 29 let. »Čeprav zaradi samomora umre več mlajših kot starejših ljudi, to ne pomeni, da je samomor pogostejši oziroma verjetnejši med mlajšimi kot starejšimi osebami. Samomorilni količnik narašča s starostjo, kar je verjetno posledica hkratnega pojavljanja več dejavnikov tveganja v višjih starostnih skupinah. V najvišjih starostnih skupinah, to je nad 65 let, je samomorilni količnik v primerjavi z nižjimi starostnimi skupinami lahko tudi do osemkrat višji,« je dodala Roškarjeva, med drugim tudi sourednica monografije Samomor v Sloveniji in svetu, ki jo je decembra lani izdal NIJZ. V monografiji sodeluje 44 avtorjev, ki so na skoraj 600 straneh zapisali glavne ugotovitve s področja suicidologije, znanstvene discipline, katere cilji so razumevanje samomorilnosti, preprečevanje samomora in pomoč ljudem v stiski, in sicer v mednarodnem merilu kot tudi za morebitne slovenske specifike.

Svojce umrlih obvešča policija

Ko se zgodi samomor, je pomembna tudi kriminalistična preiskava kraja najdbe trupla, ki se v primeru samomora ne razlikuje od preiskovanja suma kaznivega dejanja umora. Kot je pojasnil Drago Menegalija, predstavnik policije za odnose z javnostmi za področje kriminalitete z generalne policijske uprave, je policija obveščena o primerih nenadnih, sumljivih in nezgodnih smrti, poskusih in dokončanih samomorih ter o vseh drugih dogodkih, v katerih je prišlo do ogrožanja, povzročitve poškodbe ali celo smrti udeleženca. Osnovno vodilo in naloga policije je, da vse te dogodke preišče in ne glede na vsebino prijave ugotovi, ali si je poškodbe povzročila oseba sama ali jih je morebiti povzročil kdo drug in so s tem dani razlogi za sum storitve kaznivega dejanja. »Šele z natančno opravljeno kriminalistično preiskavo, katere pomemben del je sodelovanje s sodno medicino, se lahko ugotovita vzrok smrti in dejanski potek dogajanja. Šele z razjasnitvijo dogajanja in razjasnitvijo udeležbe posameznika v dogodku se lahko razbere tudi morebiten sum kaznivega dejanja,« je dodal Menegalija.

Ob prihodu policistov na kraj se tako najprej opravi ogled kraja najdbe trupla, pri tem sodeluje krajevno pristojni mrliški oglednik ali v primeru sumljive ali nasilne smrti strokovnjak oziroma izvedenec sodne medicine. »Če pregled kraja dejanja in okolice opravijo policisti ali kriminalisti, je pregled trupla skupno delo z mrliškim oglednikom, pri čemer se sproti pisno in fotografsko dokumentirajo vse pomembne okoliščine. Policisti tudi zberejo vsa potrebna obvestila od prijavitelja oziroma tistega, ki je našel truplo, kot tudi pri drugih, ki lahko dajo koristne informacije tako o osebi kot o dogodku oziroma samomoru,« nam je še razložil sogovornik.

Prav tako je naloga policistov, da v primerih, ko policija obravnava kakršen koli dogodek s smrtjo kot posledico, obveščajo svojce pokojnega oziroma njegove najbližje. Identiteto trupel pri tem ugotavljajo na več načinov, z osebno prepoznavo z osebo, ki je pokojnega dobro poznala, s prepoznavo po fotografijah, z daktiloskopsko primerjavo prstnih odtisov, po zobnem statusu, v zadnjih letih pa z najbolj uporabljano metodo primerjave po DNK- materialih.

Najpogostejša metoda je obešenje

Med letoma 2010 in 2021 so v Policijski upravi (PU) Murska Sobota obravnavali 252 dokončanih samomorov, v okoli 85 odstotkih primerov so jih naredili moški, v preostalih ženske, porasta števila samomorov oziroma poskusov samomora pa v zadnjih dveh letih v primerjavi z leti pred epidemijo ne zaznavajo, nam je povedal Silvo Lazar iz sektorja kriminalistične policije PU Murska Sobota.

samomori, poskusi-samomorov
Vestnik
Število obravnavanih samomorov in poskusov samomora na območju Policijske uprave Murska Sobota.

Po podatkih policije je v Sloveniji najpogostejša metoda obešenje, in sicer v več kot 60 odstotkih. Sledi samomor z ustrelitvijo v približno desetih odstotkih, temu pa sledijo samomori z zastrupitvijo, utopitvijo, skokom pod vlak in v globino v skupno dvajsetih odstotkih, v preostalih nekaj manj kot desetih odstotkih pa so drugi načini samomora, kot so samomor z eksplozijo, rezanjem žil in zadušitvijo. Temu pritrjuje tudi Roškarjeva, ki dodaja, da je izbira metode za samomor precej odvisna od dostopnosti metode, zato obstajajo precejšnje razlike v svetu. »Tukaj se lepo nakazuje pomen sodelovanja več sektorjev pri preprečevanju samomora, predvsem pa vključevanje deležnikov iz okolja,« je dodala.

Pomembno je multidisciplinarno sodelovanje
Samomor sam po sebi po besedah psihologinje ni bolezen in strokovnjaki zato ne zdravijo samomorilnega vedenja, pač pa ga preprečujejo. Tisto, kar zdravijo, je v ozadju obstoječa duševna bolezen, kadar je prisotna, ki povečuje tveganje za samomor. »V tem primeru lahko pomaga zdravljenje z zdravili, psihoterapijo, pogovorom. Vendar veliko ljudi, ki umre zaradi samomora, ne trpi za nobeno duševno boleznijo. Glede na razsežnost, večplastnost in različne pojavne oblike samomorilnosti so zato za učinkovito preprečevanje samomora poleg kliničnih intervencij nujne tudi intervencije, ki se usmerjajo na vse populacijske skupine. Gre za javnozdravstvene pristope, ki temeljijo na zmanjšanju tveganja ali preprečevanju, da bi posameznik 'prišel do roba',« pojasnjuje psihologinja. Najučinkovitejše so zato tiste strategije in intervencije, ki vključujejo različne ukrepe, sektorje in akterje, saj je preprečevanje samomora naloga celotne družbe. Tudi splošna javnost mora biti pozorna drug na drugega, poznati znake razvijajoče se duševne stiske in samomorilnosti ter v tem primeru ukrepati, pristopiti k posamezniku v stiski, se z njim pogovarjati, mu prisluhniti. V ta namen je razvit tudi program psihološke prve pomoči, ki posameznika opremi s temeljnimi znanji o tem, kako prepoznati nekoga v stiski, kako k njemu pristopiti, kako se z njim pogovarjati in mu ponuditi pomoč.

samomor, pomoč, oranžna-pentlja
Pixabay
V Sloveniji je v več kot 60 odstotkih metoda za samomor obešenje. Fotografija je simbolična. Foto Pixabay

Namigovanje na samomor vzemimo resno

Posamezniki, ki so v stiski in razmišljajo o samomoru, na svojo stisko običajno opozarjajo. O tem lahko govorijo ali namigujejo ali pa na svojo stisko opozarjajo z vedenjem, kot če bi denimo dajali vtis, da se poslavljajo, da nekam gredo, razdajajo svoje imetje, urejajo zadeve in podobno. »Vsako govorjenje o samomoru ali namigovanje nanj vzemimo resno. To, da oseba, ki govori o samomoru, tega ne bo izvršila, je mit. Osebe, ki o samomoru razmišljajo in govorijo, na ta način iščejo pomoč in upajo, da jih bo kdo opazil. Kadar takšno vedenje pri nekom opazimo, bodimo pozorni, poslušajmo ga brez obsojanja in vrednotenja, smiselno pa je, da takšno osebo spodbujamo k temu, da poišče strokovno pomoč,« je razložila strokovnjakinja z NIJZ.
Včasih pa se zgodi, da se odloči posameznik končati svoje življenje brez opozorilnih znakov. Tudi moški, o katerem smo pisali v uvodu prispevka, svojih stisk nikomur ni zaupal, niti jih navzven ni pokazal.

»Bil je moj edini otrok, težko sprejmeš, da ga ni več. Ob žalosti pa sem tudi jezna, da ni povedal, kaj ga teži, da nam ni zaupal, ker bi naredili vse, da mu pomagamo. Pogrešamo ga vsak dan. Vsak se z bolečino spopada po svoje, jaz sem se vrnila v službo in poskušam normalno živeti in biti dobre volje, ki pa je v bistvu globoka žalost,« je povedala mama.

Ob samomoru je zato pomembno pomisliti tudi na osebe, ki so izgubile bližnjega. Pogosto se svojci, sorodniki, prijatelji sprašujejo, ali bi lahko samomor preprečili, ali so kaj spregledali in podobno, vse pa je povezano z občutki krivde, ki žalovanje otežujejo. »Pomembno je, da je okolica razumevajoča in jim ponuja oporo. Žalujočim bo najbolj pomagalo, če jim bo okolica dala občutek, da so slišani, razumljeni in sprejeti v svoji stiski, brez obsojanja. Neprecenljivo je, če se lahko žalujoči povežejo z nekom, ki je imel podobno izkušnjo,« je za konec dejala Saška Roškar z NIJZ.