Navdušenje Slovencev nad nogometnim uspehom Hrvatov - nad "hrvaško nogometno pravljico", kot bi rekli športni novinarji - je v bistvu podobna zadeva kot popularnost tiste glasbene štance, ki je vsak normalen človek ne more niti slišati.
Problem pa je seveda v tem, da je hrvaška glasbena štanca dejansko boljša od slovenske glasbene štance.
In čeprav so se Slovenci ukvarjali s Hrvati bolj naklonjeno, celo občudujoče in na robu infatuacije, so spet več povedali o sebi kot pa o njih samih.
Naj takoj razčistim: vse, kar je treba vedeti o uspehu hrvaške nogometne reprezentance na svetovnem prvenstvu, si lahko preberete v intervjuju z Dnevnikovim kolumnistom (med drugim) Borisom Dežulovićem za Radio Slobodna Evropa. Resda je bil objavljen še pred finalno tekmo prejšnjo nedeljo, a nič zato.
Ljudje imajo kratek spomin. Niti eno leto ni naokrog, odkar je slovenska košarkarska reprezentanca osvojila zlato medaljo na evropskem prvenstvu, pa so že pozabili, kakšna evforija je takrat zavladala v Sloveniji. In kot da ne bi vedeli, kako je vsako leto v Planici, ko zaplapola na tisoče slovenskih zastav.
Ampak ne. Pogled na Trg bana Jelačića je očitno bolj fascinanten kot pogled na Kongresni trg. Seveda, tja se lahko natrpa veliko več navijačev, pa še bolj urbano zgleda kot pod Poncami.
Ker če lahko Hrvati, potem lahko tudi mi. In če že ne moremo postati (vsaj ne tako kmalu) svetovni podprvaki v nogometu - ki pa je le nekaj več kot košarka, kajneda, ker ga gleda ves svet -, potem se lahko vsaj tako sproščeno veselimo kot oni.
V nogometu oziroma pri nogometnem navijaštvu je dovoljeno marsikaj, kar sicer ni. No, prav. Borut Pahor naj le še kdaj obljubi, da bo reprezentanci zglancal kopačke, če naši dosežejo kak pomemben uspeh. Ali povoska Prevcu smučke. Whatever. Enako lahko zaradi mene tudi Kolinda Grabar Kitarović komot še kdaj zmaga na wet T-shirt contestu pred globalno TV-publiko.
Ne maram pa, da mi prodajajo - namreč Slovenci, ne Hrvati - nacionalistične načine slavljenja narodne identitete kot dopustne izraze domoljubja. Ne maram, da mi prodajajo kot omembe vreden uspeh, da je bila hrvaška reprezentanca na svetovnem prvenstvu edina, ki je zmagovala brez pomoči črncev in drugih black-blanc-beur priseljencev z drugih kontinentov in iz drugih ras. Ker to pa nima več z nogometom nobene zveze.
Problem pa je seveda v tem, da je hrvaška glasbena štanca dejansko boljša od slovenske glasbene štance.
SLO-HR bilaterala: ofsajd
Ta teden, po koncu svetovnega prvenstva v nogometu in po uspehu njihove reprezentance, so se Slovenci ukvarjali s Hrvati več ali vsaj bolj intenzivno kot prej v zvezi z arbitražo in hrvaškimi varčevalci Ljubljanske banke ali odpovedjo Thompsonovega koncerta in drugimi perečimi bilateralnimi ali magari unilateralnimi zadevami, ki nas v bistvu nič ne brigajo.In čeprav so se Slovenci ukvarjali s Hrvati bolj naklonjeno, celo občudujoče in na robu infatuacije, so spet več povedali o sebi kot pa o njih samih.
Naj takoj razčistim: vse, kar je treba vedeti o uspehu hrvaške nogometne reprezentance na svetovnem prvenstvu, si lahko preberete v intervjuju z Dnevnikovim kolumnistom (med drugim) Borisom Dežulovićem za Radio Slobodna Evropa. Resda je bil objavljen še pred finalno tekmo prejšnjo nedeljo, a nič zato.
Kratek spomin
Lepo se je seveda nesebično in brez zavisti veseliti uspeha drugih. Toda v tem primeru je šlo bolj za to, kako fantastično in famozno Hrvati - za razliko od nas - izražajo svoja domovinska čustva. Kako sproščeno, neženirano znajo to početi. Kako simpatično zna njihova predsednica kršiti dress code in druge forme etikete, ki je veljavi za državniško obnašanje.Ljudje imajo kratek spomin. Niti eno leto ni naokrog, odkar je slovenska košarkarska reprezentanca osvojila zlato medaljo na evropskem prvenstvu, pa so že pozabili, kakšna evforija je takrat zavladala v Sloveniji. In kot da ne bi vedeli, kako je vsako leto v Planici, ko zaplapola na tisoče slovenskih zastav.
Ampak ne. Pogled na Trg bana Jelačića je očitno bolj fascinanten kot pogled na Kongresni trg. Seveda, tja se lahko natrpa veliko več navijačev, pa še bolj urbano zgleda kot pod Poncami.
Nacionalni manjvrednostni kompleks
Razlog za to neverjetno slovensko navdušenje nad hrvaškim nogometnim uspehom je zelo preprost in trivialen: gre za nacionalni manjvrednostni kompleks ali vsaj občutek manjvrednostnega kompleksa. Ta lahko po lastnem prepričanju čez noč izgine, če le odkrito pokažemo svoje občudovanje drugih, večjih, boljših. Če pokažeš svoje občudovanje, v bistvu pokažeš, da nisi zafrustriran. Da nisi nevoščljiv. Da tistega, ki ga občuduješ, jemlješ kot svojega vzornika. Da si presegel svojo inferiornost s tem, da nekritično občuduješ boljše od sebe - boljše v nogometu, da ne bo pomote - in da to potem posplošiš še na druge zadeve, ki s tem nimajo nobene zveze (in v katerih si ti sam morda ali celo preverljivo boljši).Ker če lahko Hrvati, potem lahko tudi mi. In če že ne moremo postati (vsaj ne tako kmalu) svetovni podprvaki v nogometu - ki pa je le nekaj več kot košarka, kajneda, ker ga gleda ves svet -, potem se lahko vsaj tako sproščeno veselimo kot oni.
Wet T-shirt contest
Zadeva pa ima tudi temnejšo plat. O hrvaških notranjih zadevah in o njihovih frustracijah iz polpretekle zgodovine si seveda mislim svoje, me pa v bistvu ne zanimajo. No, ne zanimajo me do trenutka, ko jih Slovenci začnejo prodajati kot zgled patriotizma.V nogometu oziroma pri nogometnem navijaštvu je dovoljeno marsikaj, kar sicer ni. No, prav. Borut Pahor naj le še kdaj obljubi, da bo reprezentanci zglancal kopačke, če naši dosežejo kak pomemben uspeh. Ali povoska Prevcu smučke. Whatever. Enako lahko zaradi mene tudi Kolinda Grabar Kitarović komot še kdaj zmaga na wet T-shirt contestu pred globalno TV-publiko.
Ne maram pa, da mi prodajajo - namreč Slovenci, ne Hrvati - nacionalistične načine slavljenja narodne identitete kot dopustne izraze domoljubja. Ne maram, da mi prodajajo kot omembe vreden uspeh, da je bila hrvaška reprezentanca na svetovnem prvenstvu edina, ki je zmagovala brez pomoči črncev in drugih black-blanc-beur priseljencev z drugih kontinentov in iz drugih ras. Ker to pa nima več z nogometom nobene zveze.