vestnik

Huda bolezen Danielu Škrbiću ni vzela volje. Sprošča se v nogometu, preizkusil se bo tudi v igralstvu

Tadeja Lepoša, 29. 3. 2021
Osebni arhiv
Daniel Škrbić od leta 2002 zaposlen kot reševalec NMP v Zdravstvenem domu Gornja Radgona.
Aktualno

Triinštiridesetletnemu Danielu Škrbiću iz Radenec se je pred meseci življenje obrnilo na glavo. Postavili so mu diagnozo rakastega obolenja v medenični votlini, a kljub težki preizkušnji ostaja nasmejan ter z največjo vnemo opravlja svoje poslanstvo. Že 18 let je reševalec v Gornji Radgoni.

»Bilo je oktobra lani, v noči na nedeljo. Nisem mogel urinirati. Pred tem sem se na tekmi v Kuzmi udaril, zato sem sklepal, da je prišlo do kakšne poškodbe. Šel sem k zdravnici, ki mi je naredila ultrazvok,« začne pripovedovati Daniel Škrbić.

daniel-škrbić
Osebni arhiv
Šrkbićevi radi potujejo. Daniel s sinom Majem, hčerko Mašo in ženo Matejo v Parizu.

»Seveda ti ni vseeno, ko te soočijo s takšno diagnozo. A moraš ostati pozitiven, ne smeš se smiliti samemu sebi. Prej ko se s tem sprijazniš, bolje je.«

Doda, da do tistega dne ni čutil nobene bolečine ali nelagodja. »Če bi kar koli čutil, bi šel k zdravniku že prej.« Po raznih preiskavah je onkolog postavil diagnozo maligni tumor v mali medenici – gastrointestinalni stromalni tumor (GIST). »Seveda ti ni vseeno, ko te soočijo s takšno diagnozo. A moraš ostati pozitiven, ne smeš se smiliti samemu sebi. Prej ko se s tem sprijazniš, bolje je.«

Zdravljenje tovrstnega tumorja je lahko večplastno. Daniel uporablja biološko zdravljenje s tarčnim zdravilom, ki je usmerjeno le proti tistim molekulskim sistemom, ki so značilni za maligne celice posamezne vrste tumorja. »V mojem primeru klasična odstranitev ni prišla v poštev, saj je tumor velik kot majhna nogometna žoga in prepleten z žilami. Mogoče me bodo čez čas operirali, če se bo tumor dovolj zmanjšal, a tega zdravniki vnaprej ne morejo povedati.« Njegova nekajmesečna terapija je bila uspešna, saj se je tumor znatno zmanjšal, nam pove.

daniel-škrbić
Osebni arhiv
Že tri generacije vratarjev.

»Sreča v nesreči, da tumor reagira na to zdravilo, ob tem pa nisem imel kakšnih večjih neželenih učinkov.« Ker se počuti dobro, se je februarja vrnil na svoje delovno mesto. »Ni se mi zdelo prav, da sedim doma, medtem ko bi lahko komu pomagal. Poleg tega sem doma veliko premišljeval o bolezni, pisal razne scenarije, zato sem se odločil, da se vrnem v službo. Mama je premagala raka, zato me toliko bolj razume, svetuje in podpira na vsakem koraku. To mi res veliko pomeni. Imam tudi neizmerno oporo prijateljev in bližnjih,« pojasni Daniel in ljubeče pogleda ženo Matejo.

Največje darilo, ko rešiš življenje

Daniel Škrbić je od leta 2002 reševalec v Zdravstvenem domu Gornja Radgona. Prej je izkušnje nabiral na oddelku za nevrokirurgijo in v ortopedski ordinaciji v Banovcih. Kot pravi, je v dolgih letih opravljanja dela zdravstvenega reševalca doživel marsikaj. »Velikokrat smo umazani, krvavi, blatni, pobruhani,« našteva. Malokdo si lahko predstavlja, kakšnim prizorom in situacijam so izpostavljeni vsak dan. Najhujše intervencije so vedno tiste z otroki, ki naglo obolijo ali jih je treba oživljati, pravi sogovornik. »S takšnimi intervencijami se ne srečujemo pogosto, ampak takrat, ko se, je to najbolj stresno. V regiji, čeprav ne vsak dan, se pripetijo tudi množične nesreče, kjer moramo ravnati drugače. Takrat se namreč ne smemo posvetiti le enemu pacientu, saj lahko v tem primeru življenje izgubi več drugih. Nikoli ne vemo, kaj nas čaka v dnevu.«

daniel-škrbić
Osebni arhiv
Daniel Škrbić je od leta 2002 zaposlen kot reševalec NMP v Zdravstvenem domu Gornja Radgona.

"Nikoli ne vemo, kaj nas čaka."

Čeprav nobena intervencija ni enaka prejšnji, so izkušnje, ki jih pridobivaš z leti, zelo pomembne, razmišlja Škrbič. »Ko rešiš življenje, je občutek res zelo dober,« pravi in opiše eno od nedavnih uspešnih intervencij. Bilo je 21. septembra 2020. V sprejemnem centru so prejeli klic, da je doma obležala nezavestna ženska in da potrebuje nujno medicinsko pomoč. »Klic smo prejeli zjutraj ob 7.25, čez pet minut smo bili na kraju dogodka. Imeli smo srečo, da je bilo razmeroma blizu, v takšnih primerih res štejejo sekunde.

Gospa je doživela srčni zastoj, po dvajsetminutnem oživljanju nam jo je uspelo oživiti, nato smo jo prepeljali v mariborski klinični center. Ključna je bila takojšnja pomoč, da je gospa preživela.« Po okrevanju se je ekipi nujne medicinske pomoči zahvalila. »Gospa je res polna življenja, pozitivna in topla oseba. Sicer pa smo v reševalnem vozilu imeli že tudi porod, otrok ni zdržal do porodnišnice in je na svet pokukal kar med potjo,« z iskrico v očeh pove Škrbić. »Od nekdaj sem rad pomagal drugim, res moje delo ni služba, ampak poslanstvo.«

daniel-škrbić
Osebni arhiv
Že tri generacije vratarjev

Sprošča se v nogometu, preizkusil se bo v igralstvu

Reševalci so v službi dnevno izpostavljeni smrti, umiranju in hudim poškodbam. »Slike ti ostanejo, včasih s sodelavci po koncu delovnika samo obsedimo. Ko je težko, se tudi zjočemo. Negativnih stvari sicer nočem nositi domov, a včasih se zgodi,« prizna. Daniel uteho in sprostitev rad poišče v nogometu. Včasih je igral pri Tromejniku, tudi v Avstriji, zdaj pa igra v dresu veteranov Mure. »Tisto uro in pol med tekmo lahko odmislim vse neprijetne trenutke in se sprostim.« Danielu je bilo v zibelko položeno vratarsko mesto, že njegov oče Dušan Škrbić je bil vratar pri črno-belih, tradicijo pa nadaljuje tudi sin Maj. »Veseli me, da se tradicija prenaša iz generacije v generacijo.«

Daniel Škrbić se drži mota: živimo le enkrat, a če to počnemo pravilno, je enkrat dovolj.

Rojen Kuzemčan, ki rad pomaga in sodeluje pri projektih, se bo preizkusil tudi v igralskih vodah. »Končno bom zdravnik,« v smehu doda. V tej vlogi bo nastopil v filmu Vasje Rovšnika Oto 2. Film bodo snemali na različnih lokacijah, tudi na Obali, sodelovalo pa bo 30 ljudi.

daniel-škrbić
Osebni arhiv
Daniel Škrbić od leta 2002 zaposlen kot reševalec NMP v Zdravstvenem domu Gornja Radgona.

»Z Danielom sva se spoznala prek njegovega sodelavca Boštjana Rautarja, ki je pri mojih filmih večkrat poskrbel za masko. V enem prizoru sem poleg voznika reševalca potreboval še zdravnika, zato sem se povezal z Danielom, ki je bil takoj za akcijo,« nam razloži Vasja Rovšnik. »Res sem vesel, da so mi ponudili manjšo vlogo, rad pomagam in se družim. Navsezadnje živimo le enkrat, a če to počnemo pravilno, je enkrat dovolj,« s svojim motom pogovor sklene Škrbić.

Osebni arhiv
Daniel Škrbić od leta 2002 zaposlen kot reševalec NMP v Zdravstvenem domu Gornja Radgona.