V smislu, vsi se že veselijo, jaz pa imam še vedno tisoč obveznosti. Nekateri že nosijo vesele puloverje, mene stiska kravata ali žulijo čevlji. Še vedno nimam vseh daril in kaj naj sploh komu kupim, da ga razveselim? Pri nekaterih že diši po potici in cimetu, naša pečica je še hladna. Kot da je vse bolj razširjen občutek, da praznuje nekdo drug, nas pa bodo prazniki spet obšli.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Jubilej Tončke Matuš zaznamovali s sveto mašo
Člani župnijske Karitas Markovci in Gornji Petrovci so pred dnevi z lepo gesto osrečili eno od svojih članic.
Slikoviti, veseli in popolni prazniki so verjetno tako redki, kot je pri nas danes redek bel in zasnežen božič. Kaj vse se lahko zgodi, zaplete ali nas doleti. Pa tudi ko se ob velikih praznikih sreča vsa družina, s sabo prinaša mnoge izzive. Vprašanje je, kje praznujejo tako popolno, kot kažejo božični oglasi. Kaj vse smo že mi počeli in reševali. Poleg tega da vsako leto polivamo in lomimo. Spomnim se, da smo, ko so otroci odvili igračo, v dnevni sobi izgubili vijak, velik milimeter. Celo kavč smo odmaknili. In ker kavča tudi ne odmikaš vsak teden, je bilo smiselno še posesati. Na božični večer smo bili na kolenih, eden sesa, drugi iščejo. In vijak? Nismo ga našli, itak da ne. Ne tisti večer ne kasneje. Ali pa ko smo za božič kupili kamero, pa niso bili priloženi vsi deli. Vprašanje tistega večera je bilo, kdo je kriv, da nismo prej pogledali, ali ima vse dele.
Poznam jih kar nekaj, ki so pod jelko nastavili avtomobil ali drugo igračo na daljinsko upravljanje, pa je Božiček pozabil opozoriti, da škatla ne vsebuje baterij. Potem vse skupaj stoji, dokler čez dva dni ne odprejo trgovine. Doma pa razočaranje. Ali ko se je nekoč odlomil delček igrače in sem super mama s super lepilom reševala zlomljeno in si zlepila tri prste. Držalo je. Moje prste skupaj. Plastike pa ne. Gotovo ima vsak podobne zgodbe z družinskih praznovanj. Saj pravim, idealni prazniki so tako redki, kot je redek zasnežen božič.
Tako kot imajo prazniki poseben čar, imajo tudi posebno moč. Prej omenjeni pripetljaji niso nič v primerjavi s tem, kako mnogi preživljajo in doživljajo praznike. Osamljeni, v revščini, strahu, obupu. Okrog nas in med nami. Saj jih vsi kdaj tako občutimo. Pisane lučke in praznično vzdušje le še dodatno zarežejo po duši. So stvari, ki nas delijo na tiste, ki imajo, pa četudi ni vse popolno, in na tiste, ki resnično nimajo.
V decembrskem času zgodbam o zadnjih težko uidemo. Če so se še pred leti pisale pretresljive zgodbe, ki so nas navdihovale, je danes v ospredju vse več zgodb, ki govorijo o hudih stiskah, ki ne bodo imele vedno srečnega konca. In tako se je v naši družbi močno razmahnila dobrodelnost. Prav je, da se pomaga, ampak kot da ne gre več toliko za to, da se stopi skupaj in da smo solidarni, gre za to, da se zbira, denar, igrače, knjige, hrana, zbira se, da bi razveselili druge.
Pa ni tako enostavno, zamislimo se in postavimo v vlogo drugega, iskrice in resnična radost so v vsakem posamezniku le tedaj, ko lahko vsak dostojno živi. Da vsak zmore zagotoviti in kupiti tisto, kar potrebuje. Pomembno je, da se otroci ne razlikujejo bistveno od vrstnikov, družina od družine, na tiste, ki zmorejo sami, in tiste, ki potrebujejo pomoč. Želim si, da nikomur ne bi bilo treba izpostavljati svoje stiske na tak način. Zato je nujno, da se v sodobni družbi problemi sistemsko rešujejo, s tem da prava solidarnost med ljudmi vendarle ostane.
Marsikaj lahko gre med prazniki narobe. Ampak kar koli je, v spominih nam običajno ostane le tisto dobro in prijetno. Z leti več ne bo bistveno, kaj je bilo pod smrečico, ampak v čigavi družbi smo praznovali ter kakor radi smo imeli in imamo drug drugega. Takrat so prazniki popolni, tudi v svoji nepopolnosti.