Naj najprej poudarim, da zelo dobro govorite slovensko.
»Hvala. Doma smo v otroštvu vedno govorili po slovensko, z mamo po prekmursko. Sprva angleškega jezika nisem znala čisto nič. Obiskovala sem slovensko šolo, cerkev, plesno skupino. Z mamo še vedno veliko govoriva po domače, mož pa je Anglež in žal ne razume našega jezika. Ko sem jaz postala mama, sem s starejšim sinom, ki je zdaj star 19 let, začela govoriti slovensko, ampak je mož rekel, kako bo to šlo, če te bo otrok razumel, jaz pa ne. Mlajši jih šteje 16 in oba mi večkrat rečeta, zakaj z njima nisem pogosteje govorila slovensko. Je pa res težko, če mož ne razume.«
V Kanadi so poznane številne skupnosti. Vi se verjetno pogosto družite znotraj slovenske?
»Res je. Imamo veliko banketov, v parkih imajo slovenske družine različne prikolice, hišice, kjer se družimo. Lepo je, vsak konec tedna se srečujemo. Imamo na primer pečenka fest, večkrat nas obiščejo slovenske glasbene skupine in nas z nastopi zabavajo. S tovrstnimi dogodki imam jaz občutek, da je Slovenija tu v Kanadi.«
Ko je po svetu razsajal koronavirus, ste ustvarili skupino, ki se imenuje Slovenska kuhinja, Let's share slovenian recipes, culture and traditions (širimo slovenske recepte, kulturo in tradicijo). Zakaj ste se odločili za to potezo?
»Sin je bil v plesni skupini Mladi glas in načrtovali so, da bi leta 2020 potovali v Slovenijo in šli na turnejo z Ansamblom Saša Avsenika. Z njim bi šla tudi jaz. Potem pa se je zgodil covid-19 in potovanje je bilo odpovedano. Bila sem zelo razočarana, ker imam v Prekmurju sorodnike in sem se veselila srečanja. Slovenija je bila zame vedno kot dom. Čeprav sem rojena v Kanadi, mi srce bije za Slovenijo. Razmišljala sem, kaj storiti. Odločila sem se, da bom kuhala in pekla po slovenskih receptih, da bom vsaj v svojem domu, kuhinji začutila Slovenijo. Tako sem ustvarila skupino, čez nekaj dni je imela več kot dva tisoč članov in nadaljevala sem. Danes jih je več kot 15 tisoč.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Policisti v Murski Soboti zalotili storilko pri veliki tatvini
Pomurski policisti so v preteklem dnevu obravnavali štiri kazniva dejanja, dve prometni nesreči, povoženje divjadi, poškodbo vozila na parkirišču in dve kršitvi javnega reda in miru.
Kako izbirate recepte, ki jih objavljate? Kuhate te jedi doma?
»Naša družina veliko in rada kuha, pogosto jemo slovenske jedi. Sama sem bila kot deklica vedno z veseljem pri mami v kuhinji. Stala sem na stolu pri mizi, opazovala in sodelovala. Izdelovali smo rezance, pripravljali štrudelj, prekmursko gibanico in drugo. Še danes grem velikokrat do mamine hiše, če kakšne stvari ne znam, da mi pokaže, kako in kaj. Moja mama je kraljica kuhinje, in ko jaz kuham, se moram vedno prepričati, da je tako, kot delam, prav in na njen način.«
Katere so vaše najljubše slovenske oziroma prekmurske jedi?
»Radi imamo vse, kar vključuje meso, krompir in solato, tak pravi slovenski obed. Pozimi velikokrat kuhamo bograč, golaž, sarmo, polnjeno papriko, rada imam prekmursko gibanico, dödole, zlevanke, krvavice ...«
Kakšne spomine imate na otroštvo? Ste pogosto obiskali Prekmurje?
»Spomini so zelo lepi. V Prekmurje, mamina družina je iz Gornje Bistrice, del sorodnikov v Žižkih, smo prihajali vsako drugo ali tretje poletje. Spomnim se, kako so me po dvorišču lovili purani, babica pa jih je s šibo preganjala (smeh), kako rada sem molzla krave in jih hranila, iskala jajca. Postanem kar čustvena, ko se vsega spomnim. Da bi se le lahko še za kak dan vrnila v tisti čas. Naj pa dodam še to, da sta me za kuhanje navdušili prav mama in očetova stara mama, saj sem z njima največ časa preživela v kuhinji.«
Kdaj nameravate spet priti v našo državo?
»Prihodnje leto in se že zelo veselim, da vidim sorodnike. Od leta 2012 imam tudi slovensko državljanstvo, kar se mi zdi precej pomembno. To me nekako veže na Slovenijo, mi jo približa. Ko sem odraščala in hodila tja na počitnice, sem imela vedno v mislih, da se bom enkrat preselila tja, odprla pekarno ali kaj podobnega, ampak sem potem spoznala moža in to se ni zgodilo. Toda nikoli ne veš, morda pa kdaj končamo v Sloveniji.«
Kako doživljate facebook skupino Slovenska kuhinja, istoimenski blog in kanal na youtubu?
»Veliko sledilcev, bralcev mi je napisalo, da sem peko in kuho naredila spet 'kul'. Vznemirjeni so, kaj jim bom še ponudila. Predvsem pa se v teh internetnih skupnostih družimo slovenski izseljenci iz vsega sveta. Iz več kot sto držav so moji sledilci. Naša srca so navezana na slovensko kulinariko in tradicijo in ponosni smo na svoje korenine, morda še bolj kot ljudje, ki živijo v Sloveniji.«
Glede na številnost skupine verjetno dobivate precej vprašanj o receptih, saj prekmurskih dobrot ne poznajo vsi, pa tudi imena jim znajo povzročati težave.
»Ja. Je veliko jedi, ki jih v različnih pokrajinah ali regijah pripravljajo podobno, ampak niso enake. Tudi imenovane so različno, na primer zaseka, 'zabl'. Nekaterim se ne sanja, kaj to je, in zanimivo je spremljati, kako si to potem med seboj razlagajo. Hecno pa je tudi, da so nekateri člani znotraj skupine ugotovili, da so sorodniki. Hrana povezuje in v Slovenski kuhinji jih tudi ponovno združuje (smeh).
Je pa res še to, da tudi vse sestavine niso poznane povsod. Včasih je kje težko kaj najti ali pa ljudje ne vedo, kako kaj uporabiti. Takrat me vprašajo za pomoč in najdemo rešitev.«
Kaj najbolj pogrešate iz Slovenije in pri vas ni možno dobiti?
»Stara mama nam je vedno pošiljala različne čokolade in bonbone iz Slovenije. Predvsem pa pogrešam ržen kruh, ki ga je pekla v krušni peči. Družino sem že spraševala, kako ga pripraviti, pa mi nihče ne zna pomagati. Mama ne pozna recepta, pa tudi drugi vedno pravijo, da niso opazovali, ko je stara mama to zamesila. Tega mi je res žal.«
Kakšne načrte imate s Slovensko kuhinjo? Kuharski blogi in spletne skupine so v zadnjem obdobju namreč zelo razširjeni.
»Želim jo nadgrajevati, dodajati recepture. Imam seznam jedi, za katere želim posneti potek priprave, zapisati recepte in jih objaviti. Večkrat v ta namen kuhava skupaj z mamo. Strinjam se, da so blogi številni, ljudje so v času pandemije tudi začeli več kuhati in iskati recepte.«
Ali v Kanadi ohranjate tudi navade ob praznikih?
»Tako je, ob veliki noči na primer nesemo v slovensko cerkev košarico jedil na blagoslov. Naj povem tudi, da pozimi izdelujemo domačo zaseko, krvavice in klobase.«
Spremljate tudi drugače dogajanje v vaši priljubljeni deželi, ne le kulinarike?
»Rada berem o vsem, kar se dogaja pri vas. Seveda tudi o športu, ker živim s tremi moškimi. Starejši sin igra košarko, mlajši nogomet, v Kanadi pa je šport številka ena hokej. Tako da poznamo na primer Luko Dončića, Anžeta Kopitarja, spremljali smo lanske olimpijske igre. Torej vse, da se čutim še bolj povezana s Slovenijo.«