Na svetovnem prvenstvu v letenju s toplozračnimi baloni, ki bo od 16. do 23. septembra v Murski Soboti, bodo med mnogimi balonarji iz vsega sveta tudi balonarice. V balonarskem svetu jih je manj, kot je moških, niso pa pri tem nič manj spretne ali pogumne. Pogovarjali smo se z dvema izjemnima balonaricama, brazilsko Slovenko in prvo evropsko prvakinjo Gabrielo Slavec ter pilotko balona Anjo Hočevar. Vsako je na svoj način potegnilo v balonarske vrste. Pripovedovali sta nam o tem, kaj čutita, ko lebdita v zraku, kako se spoprijemata z izzivi, kako se prepustiti v vetru in kaj je tisto najlepše, zaradi česar vedno znova poletita v nebo.
Kako sta se začeli ukvarjati z balonarstvom?
Gabriela: »Že zelo zgodaj. Naj dodam, da mi je bilo letenje z balonom vedno hobi. Rada potujem, zato je bilo tako dobro, da sem lahko bila na toliko krajih po svetu, spoznavala ljudi in sklepala prijateljstva. Zato sem zelo hvaležna, da sem se vključila v letenje z balonom. Rada imam letenje, a uživam tudi v delu v ekipi uradnega osebja za tekmovanje in pri tekmovanju. Nekaj let sem delala tudi pri organizaciji lokalnih festivalov in mednarodnih dogodkov v Braziliji, kar je bila res lepa izkušnja.«
Anja: »Moj prvi stik z balonom je bilo veliko naključje. Dobri prijateljici sem za 25. rojstni dan podarila polet z balonom. Oglas sem našla v časopisu Delo, v desnem spodnjem kotu, še danes se ga spomnim. Tako sem prišla prvič v stik z ljudmi, ki jih je okužilo balonarstvo. Ker pri balonu vedno pride prav kakšna roka več in ker sem kot študentka imela prilagodljiv urnik, smo se hitro ujeli. Večino časa sem preživela v zemeljski ekipi, opazovala in nabirala izkušnje. Moje prvo državno prvenstvo je bilo leta 2000 v Vojniku, prvo mednarodno tekmovanje pa svetovne zračne igre leto pozneje v Sevilli v Španiji. Udeležila sem se jih kot predstavnica Slovenije v vlogi opazovalca, ki je del organizacije tekmovanja. Kar nekaj let sem aktivno sodelovala na tekmovanjih po Evropi, leta 2004 sem potovala na svetovno prvenstvo v Milduro v Avstraliji. Do licence za pilota sem ravno tako prišla spontano. Po nekaj letih dela v zemeljski ekipi sta me Aleš in Radoš Švagelj kar postavila pred dejstvo. Sama sebe do takrat nisem videla v tej vlogi, očitno sta onadva videla več. Naj še povem, da kot pilotka balona neizmerno uživam.«
Pri balonarstvu ne gre le za hitrost, ampak moraš na tekmovanju pri opravljanju nalog pokazati različna znanja, spretnosti in izkušnje. Kaj je tisto najpomembneje?
Gabriela: »Ko letiš na tekmovanju, ne gre le za izkušnje letenja, ampak moraš poglobljeno razumeti tekmovalna pravila in biti potrpežljiv, da najdeš pravi veter.«
Anja: »Predstavljajte si začetnika, ki ravno naredi izpit za avto. Kot voznik ima veliko dela s prestavno ročico, pedali, ogledali, znaki. Tudi pri pilotih je podobno. Kot začetniki se ukvarjamo s tisoč in eno informacijo, stalno opazujemo balon, okolico, vreme okoli nas, včasih je celo komunikacija po postaji z zemeljsko ekipo preveč. Zato je pomembno, da pilot veliko leti. Le tako ima čas, da se med poletom ukvarja s taktiko in tekmovalno nalogo, ki jo opravlja. Izkušnje pa še zdaleč niso dovolj. Zdi se, da se v tej moderni dobi bolje znajdejo mlajši piloti, ki jim sodobne tehnologije niso tuje. Veliko pilotov na tekmovanjih leti 'na računalnik', s pomočjo elektronske navigacije, aplikacij, ki jim pomagajo pri določanju taktike, in so stalno v komunikaciji z zemeljsko ekipo ali sotekmovalci, ki jim sporočajo aktualne vremenske podatke.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pridite z nami na Vestnikov vlak. Junija bomo obiskali Bled in Begunje na Gorenjskem
Vestnikov vlak tokrat pelje na Gorenjsko.
Je lahko letenje s toplozračnimi baloni nevaren šport? Kdaj in česa vaju je bilo najbolj strah?
Gabriela: »Letenje z balonom je zelo varno, seveda če spoštujete naravo in letite v dobrih vremenskih razmerah. Čeprav med tekmovanjem včasih malo pritisnemo in tvegamo malo več. Nekoč sem imela slabo izkušnjo med državnim tekmovanjem v Braziliji, ko smo imeli dolg jutranji let in je termična aktivnost postajala vse močnejša. Preletela sem deponijo in začela delati hitre kroge okoli termike. Okoli mene sta se v istem trenutku vrtela še dva balona in trajalo je nekaj minut, da smo se izvili iz tega. Bila sem nekoliko prestrašena in sem varno pristal takoj, ko sem lahko.«
Anja: »Se bom kar navezala na prispodobo z avtomobilom. Avto sam ni nevaren, ravno tako balon ne. Nevaren lahko postane, kadar ga upravlja oseba, ki preseže svoje znanje, izkušnje, vremenske okoliščine. Strah ni negativno čustvo, omogoča nam, da smo pri delu, ki ga opravljamo, bolj zbrani, če želite, pripravljeni na boj. Gotovo se kot pilot balona znajdeš v situacijah, kjer je ta večja zbranost potrebna in je strah tvoj zaveznik. V času šolanja se kot pilot usposabljaš, kako se v takih situacijah odzvati, pomembno je, da te postopke nato stalno ponavljaš, izvajaš in si jih v nekem trenutku, ko to okoliščine zahtevajo, sposoben izvesti. Še vedno pa velja, da je najboljše, da se takim situacijam izogneš z dobro pripravo na polet.«
Pomembno je, da letiš, ampak nekje moraš tudi pristati.
Gabriela: »Ko nameravate leteti z balonom, je iskanje mest za pristanek povsem naravno. Ko letim za zabavo, ko vzletim, že iščem mesta, kje bi lahko pristala. Vedno je dobro imeti načrt, če gre med letom kaj narobe. Toda na splošno so najboljša območja za letenje polna odprtih polj in lepe pokrajine, tako da pristajanje ni problem.«
Anja: »Na tekmovanjih direktor tekmovanja določi cilje, tarče, ki se jim mora pilot čim bolj približati. Na ta cilj tekmovalec vrže obtežen trak in s tem nakaže, kje bi lahko pristal. V enem poletu moraš zadeti več takih ciljev in tisti, ki mu uspe največkrat, ki je pri tem najbolj natančen, postane zmagovalec tekmovanja. Tekmovalci se torej pomerijo v natančnem pristajanju. Sicer pa je polet že od priprave usmerjen v varen pristanek. Ni dovolj, da pilot ve, da so vremenske razmere primerne za vzlet, prepričan mora biti, da bodo po eni uri letenja primerne tudi za varen pristanek. Na osnovi smeri vetra se odloči, kje bo poletel, da ga bo veter odnesel na območje, ki je primerno za pristajanje. Delo pilota se konča, ko je balon varno na tleh.«
Vama je ljubše tekmovanje ali ko sta v zraku sami?
Gabriela: »Rada letim z drugimi baloni. Nebo je lepo, ko je v zraku veliko balonov. Med tekmovanjem sem včasih letela sama v košu, saj se lahko tako bolje zberem. Vendar zelo uživam, če so na krovu prijatelji ali družina.«
Anja: »Ljubše mi je, ko sem v zraku, tukaj narediva piko. Na tekmovanju je letenje bistveno bolj intenzivno, večja je koncentracija, ko se približaš cilju, se lahko primerjaš z drugimi in dobiš potrditev svojih sposobnosti. Lahko bi rekli, da tekmovanje polni tvojo samozavest. Ko pa si v zraku sam, letenje polni tvojo dušo.«
Kakšen odnos pa imata z vetrom?
Anja: »Prijateljskega, tako kot z balonom. Veter je v zraku moj zaveznik.«
Gabriela: »Leteti z baloni je kot lebdenje v vetru ... To je prav poseben odnos do narave. Balonarji gremo, kamor nas nesejo vetrovi. Tako kot v življenju nimamo popolnega nadzora nad tem, kam gremo, in to moramo sprejeti ter vedno narediti najboljše iz tega, kar nam življenje ponuja.«
Kakšen je ta občutek v zraku? Kako je, ko mestni vrvež zamenjate za naravo?
Gabriela: »Živim v Sao Paulu, ki je eno največjih mest na svetu z vsemi težavami in zagatami velikih mest. Ravno zato je toliko lepše, da se lahko odpraviš in odletiš nekam ven iz tega mestnega vrveža. Kot sem rekla, rada potujem in zato se tudi z družino pogosto iz mesta odpravimo v naravo in uživamo. Posvečamo se trekingu, taborimo in seveda letimo z balonom.«
Anja: »Občutek, ko letiš, je zame podoben občutku, ko srečaš dobrega prijatelja. Če se že dolgo nista srečala, občutiš vznemirjenost, srečo, tisoč stvari ti roji po glavi. Po nekaj trenutkih vznemirjenost zamenja občutek, da si doma. Ko je tišina, besede niso potrebne in preprosto si. Pogled iz zraka ponuja gledalcu novo perspektivo in mesto je lahko zelo atraktivno. Krajinska arhitektura mesta – stavbe, vpadnice in železnica, ki delijo mesto, znamenitosti in urejena stara mestna jedra opazovalca s ptičje perspektive zelo pritegnejo. Tudi fotografskim objektivom so mesta zelo naklonjena. Narava pa ponuja bolj prvinski občutek povezanosti, sobivanja in tudi v balonu gledalec to občuti.«
Anja, vi se posvečate tudi fotografiji. Kako balone, ki lebdijo nad pokrajino, vidite skozi fotografski objektiv?
Anja: »Fotografija je moj hobi. Fotografiram, kadar lahko, in čeprav sem privrženec klasičnih fotografskih aparatov, sprejemam kompromis na pametnih telefonih. Veselim se svetovnega prvenstva, ko bomo imeli priložnost videti toliko balonov čisto od blizu, v pisanih barvah. Gotovo bom tam tudi jaz s svojim fotoaparatom.«
Leteli sta nad različnimi pokrajinami različnih držav. Kako se kaže ta pestrost? Katera vaju je najbolj navdušila?
Gabriela: »Preletela sem veliko različnih držav in vsaka je bila posebna s posebno pokrajino. Letenje v Južni Afriki pa je bilo izjemno doživetje, še posebej ko smo leteli nad svetiščem belih levov. Od zgoraj najprej nisem natančno razločila, kaj so bele pike, ki se premikajo naokoli, zato sem se odločila, da poletim malo nižje. Ko sem ugotovila, da so beli levi, sem bila tako navdušena in sem se počutila popolnoma povezana z materjo naravo. Prav letenje ti to povezanost tako lepo omogoča. Neverjetno!«
Anja: »Osebno najraje letim v razgibani pokrajini. Pred leti smo poleteli iz Jeruzalema, nad goricami, in še vedno se spomnim tega poleta. Drugače pa sem klasičen turist, tudi v balonu, vsaj vsake toliko časa moram nos pomoliti še kam, kjer še nisem bila.«
Kakšen pa je pogled s ptičje perspektive na panonsko pokrajino, na Prekmurje? Sta že leteli pri nas?
Gabriela: »Nekajkrat sem letela v Sloveniji, vendar še nisem letela nad Prekmurjem. Upam, da bom za to imela priložnost že septembra, ko bom na svetovnem prvenstvu v balonarstvu v ekipi za točkovanje.«
Anja: »Zjutraj, ko se narava še zbuja, ko te objema tišina in so sence še dolge, ko se z balonom prepustiš vetru, takrat je narava najlepša. In Prekmurje z neskončno ravnico in jutranjimi meglicami, iz katerih sem in tja pokuka kakšno drevo, je res pravljično.«
Anja Hočevar: Polet z balonom je taktična uganka
»Sem mama, žena, hčerka, sestra, prijateljica, sodelavka in med temi vlogami krmarim vsak dan. Živim v Notranjih Goricah na obrobju Ljubljane in se vsak dan vozim z vlakom v Ljubljano v službo. Zaposlena sem v SID banki na oddelku za tehnologijo, konkretno je moje področje dela podatkovno skladišče. Ko je bila hčerka manjša, sem ji razložila, da v službi rešujem uganke, in to mi je v tem poklicu stalen izziv. Morda se na prvi pogled ne zdi ravno podobno balonarstvu, ampak tudi polet z balonom je taktična uganka.«
Gabriela Slavec: Ponosna, da sem naslov osvojila za Slovenijo
»Rodila sem se v Sao Paulu v Braziliji. Moja mama je Brazilka, oče pa rojen v Sloveniji. V Brazilijo se je preselil leta 1956, ko je bil star 16 let, skupaj z očetom in še enim bratom. Moja babica je ostala v Sloveniji s hčerko, tako da imam družino v obeh državah. Sem geofizik, vendar ne delam več na tem področju. Z možem Fabiem imava craft pivovarno, kjer proizvajamo odlično pivo. Imava tudi dva sinova, Lukas je star 11 let, Marko pa 8 let. Za balonarstvo sem se navdušila zelo zgodaj. Moji starši so se s prijatelji posvečali jamarstvu, nekateri pa so potem začeli leteti z baloni. S tem športom sem se začela ukvarjati že pri 12 letih. Na začetku sem pomagala pri dogodkih kot član posadke, nato kot opazovalec. Pri tem sem letela z različnimi piloti, kar mi je bilo zelo zabavno. Delala sem kot uradno osebje tekmovanja na številnih nacionalnih dogodkih v Braziliji in leta 1997 sem imela priložnost oditi na Japonsko kot opazovalka na tekmovanju Worlds in Saga. Potem sem začela sodelovati na večini svetovnih in evropskih prvenstev in pomagati v ekipi uradnega osebja tekmovanja. Ob uradnih dolžnostih je to vedno čudovit čas potovanj in srečanj s prijatelji po vsem svetu. Leta 2000 sem dobila pilotsko licenco, štiri leta kasneje pa sem začela tekmovati v Braziliji. Na regionalnih tekmovanjih sem dosegla nekaj dobrih rezultatov in leta 2006 zasedla 7. mesto na 1. prvenstvu FAI Južne Amerike. Za Slovenijo sem začela leteti leta 2008 in dve leti pozneje sodelovala na 1. ženskem evropskem prvenstvu FAI v Litvi, kjer sem zasedla prvo mesto. To je bil moj najboljši dosežek in zelo vesela in ponosna sem, da imam ta naslov za Slovenijo.«