vestnik

(INTERVJU) Marta Kos: »Že zdaj nisem tiho«

Rok Šavel, 28. 8. 2022
Vanesa Jaušovec
Marta Kos bo v volilni kampanji gradila predvsem na prepoznavnosti, da bi tako zmanjšala zaostanek, ki ji ga kažejo javnomnenjske raziskave. Foto Vanesa Jaušovec
Aktualno

Kandidatka vladajoče stranke za predsednico države poudarja, da je pri svojem delovanju povsem neodvisna.

Pogovarjali smo se s kandidatkama in kandidatom za petega predsednika države, ki jim javnomnenjske raziskave trenutno kažejo največje možnosti za izvolitev. Tokrat objavljamo intervju z Marto Kos, podpredsednico in kandidatko vladajočega Gibanja Svoboda. V prihodnjih tednih sledita še intervjuja z Anžetom Logarjem in Natašo Pirc Musar. Predsedniške volitve bodo 23. oktobra, morebitni drugi krog pa dva najbolje uvrščena kandidata čaka 13. novembra.

Bili ste ena izmed prvih znanih kandidatk za predsednico države, zdaj je napovedi kandidatur iz dneva v dan več. Vas tako veliko zanimanje za predsedniško funkcijo preseneča?

»Spoštujem vsakega, ki se je odločil za kandidaturo, a na koncu bomo videli, kdo bo dejansko kandidat, saj bo večina še zbirala podpise. Predsedniška funkcija je pomembna in po mojem mnenju ni zgolj protokolarne narave. Sama jo vidim kot funkcijo, kjer lahko kot vzor, kot oseba, ki je vredna zaupanja, veliko narediš.«

Gre tudi za edini neposredno izvoljen organ na državni ravni.

»Ravno to, kar ste rekli, se mi zdi izredno pomembno. V Nemčiji, Švici in marsikateri drugi državi ni tako. Že to funkciji daje posebno legitimnost, saj predsednik ni izvoljen v državnem zboru, ampak neposredno od ljudi. Pristojnosti so jasne, ampak če lahko predsednik države vpliva na to, kdo bo sodnik na ustavnem sodišču, kdo bo vodil računsko sodišče, kdo bo konec koncev veleposlanica oziroma veleposlanik, kar so vse pomembne funkcije, menim, da lahko predsednik naredi marsikaj v okviru svojih pristojnosti.«

Ampak želja vaše stranke je tudi povečanje pristojnosti predsednika države z možnostjo ustavnega veta in neposrednega imenovanja ustavnih sodnikov.

»Gre za idejo, ki se bo lahko udejanjila le z družbenim konsenzom. O tem se moramo pogovarjati in ugotoviti, ali je to možno izpeljati ali ne. Zagotovo pa ravno pri teh dveh zadevah vidimo možnosti za povečanje pristojnosti.«

Pa smo dovolj zrela demokracija za takšne spremembe, da ne pride do zlorab?

»Mogoče je ravno to, kar ste navedli, eden izmed razlogov, da tega v preteklosti nismo izvedli. Slovenija je mlada država in ob nastanku ni bilo možno vsega zapisati v ustavo, zato sčasoma prihaja do sprememb. Pri ideji o povečanju pristojnosti v smeri ustavnega veta gre predvsem za premislek o preteklih časih, ko smo zlasti v obdobju prejšnje vlade imeli primere neustavnih zakonov. Kljub temu da so se celo ministri zavedali neustavnosti in o tem govorili na glas, ga je državni zbor sprejel. To se mi zdi grozljivo. Če bi bile okoliščine, v katerih bi bilo zaradi modrosti državnega zbora nemogoče sprejeti protiustavne zakone, potem tega veta ne bi potrebovali, ker pa smo imeli tovrstne situacije, je nastal ta premislek. Skratka, pogovoriti se je treba in poiskati odgovor pravnih strokovnjakov, ali je to izvedljivo ali ne.«

marta-kos
Vanesa Jaušovec
Marta Kos



Bi se moral predsednik države opredeljevati in javno kritizirati morebitne vladne poteze? Da tega ni počel, se je namreč v zadnjih dveh letih pogosto očitalo aktualnemu predsedniku.

»Predsednik Pahor še vedno deluje po načelu, da se moramo razumeti med seboj, veliko mu je bilo do sprave in veliko je na tem področju, zlasti na mednarodnem, tudi naredil. Menim pa, da bi ob ekscesih, ki so se dogajali v obdobju zadnje vlade, vendarle lahko večkrat na glas povedal, kaj ni v redu. Recimo ko so policijski specialci izpred parlamenta odnesli protestnike, ki so brali ustavo, ali ko je vlada mrcvarila STA. Po eni strani ga razumem, ko pravi, da so to dnevnopolitične zadeve, po drugi strani pa niso zgolj to. In takrat je naloga predsednice, da se oglasi kot neke vrste kompas v družbi. Če se nekdo, ki ima tako pomembno pozicijo, ob takih stvareh ne oglasi, lahko med ljudmi ostane vtis, da je to, kar se dogaja, v redu. Velikokrat v komunikaciji ni pomembno to, kaj je kdo rekel ali naredil oziroma ni naredil, temveč kako je to razumljeno in dojeto na strani prejemnika. Menim, da smo toliko zrela demokracija, da bi ljudje razumeli, če bi se oglašal ob aktualnih političnih zadevah.«

Bi torej vi, kot podpredsednica vladajoče stranke, lahko objektivno presojali delo vlade? Tudi Milanu Kučanu se namreč zdi z načela delitve oblasti vprašljivo, da bi vse tri najvišje funkcije v državi zasedali ljudje iz iste stranke.

»Če bom izvoljena, ne bom več podpredsednica stranke, saj bom zamrznila članstvo v stranki, kot so doslej naredili vsi predsedniki, ki so izhajali iz političnih strank. Marta Kos ni Gibanje Svoboda in meni Gibanje Svoboda nikoli ne bo ukazovalo ali govorilo, kaj moram narediti. Če boste vprašali predsednika vlade, sem že zdaj tista, ki ga kritizira, če po mojem mnenju kaj od tega, kar dela vlada, ni v redu. Že zdaj nisem tiho. Sem zgolj kandidatka Gibanja Svoboda, ni pa Gibanje Svoboda tisto, ki bi mene postavilo na mesto predsednice države, o tem bodo odločali volivke in volivci.«

Za zdaj ostajate brez podpore koalicijskih partneric, čeprav ti očitno ne bosta imeli svojih kandidatov.

»Vesela sem, da imamo močno koalicijo, ki mora delovati enotno, ko gre za vladne zadeve. Po drugi strani pa sta obe koalicijski partnerici, tako Socialni demokrati kot Levica, tudi samostojni stranki. Socialdemokrati so v zadnjih letih šli skozi številne težave, ne samo v Sloveniji, tudi v svetu. Še iščejo sami sebe in iskanje lastnega kandidata razumem kot poskus utrditve te stranke v slovenskem prostoru. Vesela bi bila, če bi dobila podporo dveh koalicijskih strank, ampak o tem, kdo bo predsednik, na srečo ne odločajo politične stranke.«

V času Janševe vlade ste odstopili kot veleposlanica v Švici. Kakšen je epilog te zgodbe?

»Odstopila sem iz dveh razlogov. Prvi je, da se nisem strinjala z načinom izvajanja zunanje politike naše države, drugi pa je, da nisem več čutila podpore ministrstva za vodenje veleposlaništva. Želeli so namreč, da vodenje prilagodim povprečnim ali slabšim sodelavcem. Očitek, ki je bil zapisan v inšpekcijskem poročilu, je bil, da moram ambiciozne cilje pri vodenju veleposlaništva prilagoditi sposobnostim vseh sodelavcev. To pomeni, da bi morala znižati cilje, ki sem si jih zadala za uspešno delo veleposlaništva, da bi ustregla tistim, ki so leni ali delajo slabše. Meni se je zdelo to nesprejemljivo, zato sem odstopila. Ampak ne krivim delodajalca. Če delaš v neki organizaciji in ne moreš več zagovarjati načina njenega delovanja, odideš.

V javnih zapisih ste se jasno distancirali od Rusije glede konflikta v Ukrajini, kljub prvotnim očitkom o »proruski« drži, toda gre za temo, ki še vedno precej polarizira slovensko družbo.

»Gre za izjemno težko vprašanje, kjer je nemogoče pričakovati, da bi bili vsi enakega mnenja. Vojne, ki se nam je zgodila čez noč, v letu 2022 res nismo pričakovali, čeprav ima opravka z dogajanjem v Rusiji v preteklih letih, na katero mogoče nismo znali ustrezno reagirati. Krim je zgodba iz leta 2014, kar pomeni, da je preteklo osem let od priključitve do vojne v Ukrajini. Smo se kaj naučili iz te zgodbe? Po padcu železne zavese so se države trudile vzpostaviti dobre odnose z Rusijo oziroma jih poglobiti, tudi Slovenija, kar je bilo tudi edino prav. Želja Evrope je bila, da Rusija postane sestavni del evropske strukture, toda doživeli smo, da si Rusija tega ne želi. Očitki, da sem rusofil, ne držijo, izhajajo pa iz tega, ker sem rekla, da si ne predstavljam nove evropske varnostne strukture brez pogovora z Rusijo. Ne moremo take države, kot je Rusija, ignorirati. Po drugi strani pa, kako lahko pomagamo Ukrajini? Spoštujem tudi mnenje, da Ukrajini ne bi smeli dobavljati orožja, ampak če ji ga ne bi, bi ji na neki način jemali pravico do samoobrambe. Grozno je, da igra orožje takšno vlogo, a če ga Ukrajina ne bi imela, kje bi bili danes? Morda Ukrajina sploh ne bi več obstajala. Moramo pa razlikovati med Rusijo kot državo in Rusi kot ljudmi. Ko obsojamo Rusijo in Putinov režim, ne obsojamo vseh Rusov počez. Moja mama, ki je lani umrla, je doživela dve vojni – drugo svetovno vojno in osamosvojitveno vojno – in je vedno govorila, samo da ne bo več vojne. Kako prav je imela! Kaj lahko vojna, ki ni niti v naši neposredni bližini, povzroči. Tudi to, da se ljudje sprašujemo, ali bomo imeli dovolj hrane. Če bi imel danes kdo čarobno paličico, da bi končal konflikt v Ukrajini, odlično, a doslej še ni bilo ideje, kako bi se vojna lahko končala na sprejemljiv način tako za Ukrajino kot Rusijo. Vse je treba storiti za mir, a kako do tega, ta hip nihče ne ve. Zato pa tudi prihaja do tako različnih mnenj.«

marta-kos
Vanesa Jaušovec
Marta Kos



Bili ste veleposlanica v Nemčiji. Kako vidite nemške politične odločitve glede Rusije v preteklosti, ki jih mnogi danes ocenjujejo za usodne?

»Nemčija je zelo zanimiva država, ko se pogovarjamo o Rusiji, ker si je zaradi krivde iz druge svetovne vojne po padcu berlinskega zidu ves čas prizadevala za dobre odnose z Rusijo. Verjetno tudi do združitve po padcu zidu ne bi prišlo, če ne bi bilo Gorbačova in če ne bi imeli sreče, da s strani skoraj milijona sovjetskih vojakov v nekdanji Vzhodni Nemčiji ob padcu zidu ni padel niti en strel. Samo eden bi moral sprožiti in bi lahko prišlo do hudih posledic. Tudi do nemške združitve ni prišlo samoumevno, Nemčija si je to v pogovorih, poimenovanih 2 + 4, morala izpogajati. Zeleno luč je poleg ZDA, Velike Britanije in Francije morala dati Sovjetska zveza. Tudi zato je Nemčija hvaležna Rusiji, da se je lahko takrat združila. Danes lahko govorimo o tem, da se je Nemčija v preteklih letih spravila v pretirano energetsko odvisnost od Rusije, ampak kdo si je predstavljal, da bi lahko prišlo do vojne? Še posebej ker sta bila nekdanja kanclerka Angela Merkel in Putin prijatelja. Lahko sta se suvereno pogovarjala tako v nemščini, ki jo je Putin znal iz časov, ko je kot obveščevalec delal v Vzhodni Nemčiji, ali v ruščini, ki jo je Merklova obvladala, ker se je je morala učiti, ko je odraščala v Nemški demokratični republiki.

Da, drži, ko pravite, da je po vojni v Ukrajini prišlo v Nemčiji do izjemnih premikov. Mogoče do največjih v kateri koli izmed evropskih držav. Socialdemokrati, vodilna stranka vladne koalicije, ki ima tudi kanclerja, so spremenili paradigmo in glasovali za izjemno povečanje denarja za oboroževanje: poleg dveh odstotkov bruto domačega proizvoda bodo namenili za oboroževanje še dodatnih 100 milijard evrov. Gre za nepredstavljive številke. V vladi so tudi Zeleni, ki izhajajo iz pacifističnega gibanja, pa so kljub temu podprli predlog, da je treba Ukrajini vojaško pomagati. Ko so pred državo veliki izzivi, se politika poenoti in zna tudi pri kakšnih svojih stališčih stopiti dva koraka nazaj, da pride do odločitve, ki v danem trenutku pripelje do prelomnice, do Zeitwende, kot je to v enem od svojih govorov poimenoval kancler Scholz.
Morda smo v Evropi naivno verjeli, da pride mir sam od sebe. Zdaj smo dobili lekcijo, ki nam pravi, da je treba ta mir včasih braniti tudi z orožjem. Neprijetno spoznanje. In ena od negativnih posledic vojne v Ukrajini je izjemen val novega oboroževanja. Spet neprijetno spoznanje.«

Če se vrneva k vaši kandidaturi. Kako nameravate ujeti zaostanek za Anžetom Logarjem in Natašo Pirc Musar, ki vam ga kažejo javnomnenjske raziskave ?

»Volilna kampanja se je šele začela in javnomnenjske raziskave ne odslikavajo zmeraj realne slike. Naloga vseh kandidatov sedaj je, da dokažemo, da smo najboljši za mesto predsednice oziroma predsednika države. Če povem v jeziku nekdanje plavalke: kandidati smo skočili v vodo, smo mokri, zdaj pa je treba priplavati do cilja. Tisti, ki se bo prvi dotaknil roba bazena, bo na koncu tudi zmagal. V času do volitev bom obiskala čim več Slovenije, se predstavila ljudem, da me bolje spoznajo in prepoznajo, katere so tiste vrednote, ki so del mojega življenja in na katerih bom gradila, če bom izvoljena za predsednico.«

Kako pa vidite pomursko regijo in kaj bi lahko kot predsednica države storili za izboljšanja položaja regije in njenih prebivalcev?

»Mislim, da je precej stičnih točk med vašim Prekmurjem in mojo Koroško, ker na neki način poznam občutke ljudi, ki so daleč od centra. Še vedno srečam Slovence, ki še nikoli niso bili na Koroškem, mogoče bi se našel tudi kakšen, ki še nikoli ni bil v Prekmurju, a vi vsaj avtocesto že imate. Kot predsednica želim biti zaveznica ljudi, ki potrebujejo občutek, da spadamo skupaj. Zavzemala se bom za decentralizacijo in regionalizacijo, o čemer že dolgo govorimo, in menim, da to lahko naredimo tako, da bom redno v stiku s prekmurskimi ljudmi. Po drugi strani pa poznam tudi tukajšnje probleme. Od negativnega prirasta prebivalcev, pomanjkanja mladih, najnižje pričakovane življenjske dobe … pa še nekaj nas povezuje s Koroško. Po raziskavi iz leta 2019 je stopnja zadovoljstva z življenjem najnižja prav na Koroškem in v Prekmurju. Sama sicer tega občutka med ljudmi nimam in menim, da so Prekmurci ljudje z velikim srcem in globoko dušo, veliko vas je tudi v Ljubljani. Vlogo predsednice vidim v tem, da v sožitju uskladimo vse želje, pričakovanja in tudi realne možnosti. Ni dovolj samo poslušati, treba je tudi pogledati, kaj dejansko lahko spremenimo ali naredimo. Razdalja med Ljubljano in Prekmurjem ni velika, vožnja traja manj kot dve uri. Včasih imam občutek, da tako vas kot nas Korošce še vedno preganja občutek, da smo daleč od centra. Mogoče moramo tudi sami biti bolj samozavestni. Poglejte samo, kakšno prestrukturiranje je Prekmurje doživelo po letu 1991. V Prekmurju srečujem srčne in zadovoljne ljudi. Imate velike priložnosti, od geotermalne energije do izjemno lepe narave. Naloga predsednice pa je, da je v stiku z ljudmi, zlasti tistimi, ki potrebujejo zavezništvo in podporo. In da spodbuja, da se pogovarjamo o temah, ki nas žulijo. Podžupan v opravljanju funkcije župana Mestne občine Murska Sobota Zoran Hoblaj je v govoru rekel, da zaradi Prekmurja Slovenija ni samo večja, ampak tudi boljša. To se mi zdi izjemna misel, na kateri bi morali graditi. In ki hkrati velja tudi za vse preostale dele Slovenije: vsak njen košček lahko prispeva k temu, da je Slovenija boljša.«