vestnik

(INTERVJU) Ni treba biti popoln, dovolj je živeti polno

A. Nana Rituper Rodež, 24. 4. 2020
Nataša Juhnov
Aljoša Bagola: "Velikokrat trpimo, ker si česa ne upamo priznati, ker nam je bilo tako privzgojeno, prepovedano, in zato ne znamo ravnati drugače."
Aktualno

Z Aljošo Bagolo, enim najbolj priznanih in največkrat nagrajenih slovenskih oglaševalcev, o izgorelosti in supermenu, ki naenkrat ni mogel več.

Knjiga Kako izgoreti in vzeti življenje v svoje roke, ki jo je napisal lani in v kateri je spregovoril o svojih vzorcih in napačnih predpostavkah o življenju, je še vedno med najbolj branimi in iskanimi slovenskimi knjigami. Gotovo tudi zato, ker je odkrito in z izkušnjo potapljanja vase spregovoril ne le o izgorelosti, ampak tudi o temah, s katerimi se v sodobnem primežu življenja mnogi srečujejo. Ni se izognil niti tabujem, med drugim temu, ali se spodobi, da moški govorijo o svojih stiskah in čustvih. Z njim smo se pogovarjali o posledicah nenehne priklopljenosti, nahrbtniku garaštva, kaj imamo zapisano v prekmurski krvi ter kako živeti bolj odgovorno in polno.

Ko ste že mislili, da zmorete delati kot supermen, ste si v nekem trenutku morali priznati, da ne gre več. Je bilo težje priznati sebi ali drugim?

»Nedavno me je prijatelj iz mladosti okaral, kako sem jaz, legenda, lahko v knjigi klobasal o šibkosti. Percepcija pravega moškega je še vedno, da je tiho. Pravi moški ne sme pokazati svoje šibkosti in mora trpeče vztrajati v bolečini ali jo kompenzirati v gostilni. Zato se mi zdi toliko bolj pomembno in pogumno, da si kdaj priznamo šibkost. To ne pomeni, da moramo jokcati ob vsaki bolečini, prepričan pa sem, da lahko resna zdravstvena stanja preprečimo ali vsaj omilimo, če o svojih tegobah pravočasno spregovorimo. Jaz sem to, da nisem izgorel, ker bi bil šibek, ampak ker sem bil predolgo premočan, ugotovil prepozno.

Velikokrat trpimo, ker si česa ne upamo priznati, ker nam je bilo tako privzgojeno, prepovedano, in zato ne znamo ravnati drugače. Ko sem si sam dovolil postavljati meje, ko sem sprejel idejo, da v življenju ni treba biti nenehno popoln, ampak je dovolj, da živiš polno življenje, mi je postalo lažje. S tem sem se razbremenil mnogih pritiskov. Preveč sem stremel k zmagovanju in bil velikokrat prvi zato, ker sebe nisem dajal na prvo mesto.«

V svoji knjigi ste izgorelost oziroma stanje pred njo nazorno opisali. Počutili ste se odklopljeni od smisla, deložirani iz radosti, deportirani iz svoje duše in brez stika s sabo.

»Če bi mi kdo pred petimi leti rekel, da bom izgorel, bi se v zaverovanosti vase temu smejal, čeprav sem že krepko kazal simptome. Naše telo nam s počutjem in čustvi redno sporoča, ali v življenju ravnamo pravilno in ali se ravnamo po svojem notranjem glasu, saj so naša čustva reakcija telesa na naše misli. Če razumemo to preprosto biotehnološko povezavo, ki premore 'radar za imeti se rad', lahko marsikaj pravočasno zaznamo. Ni pa nujno, da si to tudi priznamo. Moški težko spregovorimo o svojih čustvih in težave s svojim ustrojem rešujemo tako, da popravljamo stroje v garaži. Ja, moške je treba bolj konkretno brcniti, da kaj storimo s svojim zdravjem. Meni je bila silovita brca izgorelost, komu drugemu je telesna bolezen. Bolečina vedno pride kot dramilo, šele čez čas jo dojemamo kot zdravilo. In zato tudi kot dragoceno darilo.«

O izgorelosti ste spregovorili zelo iskreno in razloge, zakaj je do tega prišlo, iskali pri sebi in širšem kontekstu, brez obtoževanja drugih. Vseeno so vam očitali, da je vam lahko izgoreti.

»Ljudje se radi obregnemo ob navidezne privilegije drugih. Meni so po uspehu s knjigo nekateri očitali, da je bogatašu preprosto izgoreti. Nisem se spuščal v razčiščevanje, ker dobro vem, da si vsak slika svojo resnico o svetu in je ujetnik svojih domnev, svojih nerazčiščenih težav, zato s takimi nima smisla izgubljati časa in energije. Na svojo energijo moramo zelo paziti in neuresničeni ljudje nam s svojimi spletnimi komentarji in s svojo nepredelano jezo lahko nastavljajo pasti. Sploh se pa moraš v izgorelosti ukvarjati predvsem s sabo in si končno dovoliti, da živiš po svoje, ne več po pričakovanju drugih. Moraš dovoliti, da si drugi o tebi mislijo, kar si želijo. Včasih je lepše imeti mir kot imeti prav.«

aljoša-bagola
Urša Premik
Aljoša Bagola

Pri izgorelosti je zmotno prepričanje, da gre za pretirano delo. 

»Popolnega razumevanja izgorelosti še ni. Zmotna je misel, da izgorimo zaradi preobilice dela. To le skrajša zažigalno vrvico, vodi v izčrpanost in pripravi teren za izgorelost. V resnici se zgodi zaradi načetih in slabih odnosov. Sodobni odnosi so pogosto oropani zaupanja, spoštovanja in sodelovanja ter podkrepljeni z vseprisotnimi strahovi, ki jih krepijo mediji in z lažnimi novicami še podžigajo družbena omrežja. Živimo v družbi strahu in nezaupanja. Če k temu dodamo še vzgojo, ki že stoletja promovira pridnost, ponižnost in ubogljivost, se vse to sešteje v idealne razmere za epidemijo izgorelosti in slabega počutja.

Pri meni je bil povod za izgorelost osebno razočaranje v poslovnem odnosu. Ko so načete naše temeljne vrednote, iz nas tiho odteka smisel, se začnejo pobegi. Ali se človek zateče v zasvojenost z delom, kot sem se jaz, ali pa v druge odvisnosti – od alkohola, iger na srečo, nenehnih dražljajev … Izgorelost je zelo širok pojem, a skupni imenovalec je zagotovo pomanjkanje zaupanja. Vase in v odnose z nam pomembnimi ljudmi.«

Pri svojem pisanju ali pri oglasih radi poudarjate družbeno odgovornost, tudi glede nevarnosti sodobnih tehnologij in omrežij.

»Naša odgovornost je, kakšno družbo in kakšno kulturo medsebojnega komuniciranja ustvarjamo. Znova poudarjam, da je naše duševno zdravje v preprosti definiciji povezano z zalogami energije. Družabna omrežja pa nenehno pritegujejo našo pozornost in s tem porabljajo našo dragoceno energijo. Z natančno umerjenimi algoritmi izvajajo pretkane možganske ugrabitve, pri čemer zlorabljajo naše osnovne preživetvene vzorce. Ker moramo pripadati, ker potrebujemo potrditev in občutek varnosti, ni nenavadno, da nas nenehno obveščajo o srčkih, všečkih, komentarjih in novih sledilcih.

To zelo preprosto in učinkovito nagovarja najmočnejše vzorce v naših možganih 'Hej, dobil si dovolj všečkov. Lahko si pomirjen, za zdaj še pripadaš plemenu'. Ko na ta način družbeni mediji našo pozornost ugrabijo stokrat na dan, ostajamo brez energije. Hkrati smo nenehno priklopljeni, 'vedno na preži', pri čemer za sabo puščamo obilen digitalni odtis, informacije o sebi, ki jih ta podjetja nato prodajajo političnim kampanjam, varnostnim službam in v oglaševalske namene, pri čemer ni izključeno, da bodo podatki o nas zlorabljeni. Mi nismo uporabniki, kot mislimo, smo zgolj produkt za trženje.«

Tekmujemo z drugimi in sami s sabo. Moramo biti boljši, kot smo bili včeraj.

»Živimo v družbi izrazite tekmovalnosti, kjer je vsaka oddaja na televiziji tekmovalne narave. Poveličevani individualizem in obsedenost z zmagovanjem pa razkrajata temeljne vrednote zaupanja, sodelovanja in spoštovanja, ki so osnova za to, da se v življenju počutimo varni in sprejeti. Povrhu smo obsedeni z učinkovitostjo, ki je zapovedana v vsaki naši vlogi. Ob vsem tem smo še nenehno razpoložljivi, kar nas skrajno izčrpava. Vedno nas nekaj skrbi, vse bolj smo tesnobni. In kaj naredimo? Bežimo, tako da še bolj gledamo v ekrane. V sodobni družbi se je docela okrepilo prepričanje, da ne bo mogoče preživeti, če se ne bomo uklanjali ideji nenehne razpoložljivosti. Da bomo izgubili službe, če ne bomo ob enajstih zvečer odgovarjali na elektronsko pošto ali delali ob koncu tedna. Z besedo nujno smo zamenjali besedo pomembno. Ker je vse nujno, ne vemo več, kaj je resnično pomembno. Zato živimo po vsiljenih pričakovanjih, ki smo jih zgolj pridno in brez ugovora ponotranjili.«

aljoša-bagola
Urša Premik
Aljoša Bagola: "Zmotna je misel, da izgorimo zaradi preobilice dela. To le skrajša zažigalno vrvico, vodi v izčrpanost in pripravi teren za izgorelost. V resnici se zgodi zaradi načetih in slabih odnosov."

En nedogovorjeni klic še ne pomeni, da si neodgovoren, ste lepo rekli.

»Ljudje nismo narejeni, da bi bili nenehno na razpolago, kot tudi ne, da bi bili nenehno srečni. Sodobne tehnologije in družabna omrežja pa od nas zahtevajo ravno to, da ustvarjamo podobo sebe, po kateri smo neprekinjeno srečni, uspešni in prizadevni. Ko to pridno uprizarjamo, režiramo in filtriramo, nas algoritmi toliko bolj nagrajujejo z novimi sledilci, všečki ... A za to navidezno srečo, ali kot temu pravim v knjigi, za ta optični optimizem, smo pripravljeni narediti preveč, tudi za ceno svojega zdravja.«

Ampak danes se po mnogih službah zahteva 24-urna dosegljivost in pripravljenost.

»Ljudje se radi primerjamo s ključnimi posamezniki naše družbe. Pred desetletjem je bila na pohodu ideja kariernega brutalizma, pri čemer so zvezdniški poslovneži glasno promovirali, da so nenehno priklopljeni in v službi, da spijo le štiri ure in preostanek dneva zverinsko posvetijo poslu. S tem so tudi mladim in svojim zaposlenim vcepili prepričanje, da jih je nujno posnemati in svoje življenje posvetiti podjetjem in delu. Posledice tega so danes na pladnju kot epidemija izgorelosti.

Po drugi strani pa je svetovno gospodarstvo talec načel zdavnaj zastarelih ekonomskih teorij, ki še vedno zahtevajo 10-odsotno trimesečno rast, kar pomeni, da smo ujetniki neuresničljive in netrajnostne učinkovitosti. Tako tudi dobri vodje, ki niso nujno karierni brutalisti, ne najdejo drugega načina, kot da izčrpavajo sebe in svojo delovno silo. Poseben fenomen sodobne ekonomije pa so vodilni, ki so popolnoma brez empatije, posluha za ljudi in so zato sposobni delovno silo za doseganje omenjenih ciljev do konca izžeti. A to, da si učinkovit direktor, še ne pomeni, da si tudi dober vodja. Ta mora znati ljudem prisluhniti, ustvariti cilje, s katerimi se vsi poistovetijo, medsebojno zaupanje in predvsem razumeti, da smo ljudje ne le delavci, ampak tudi družinska in družabna bitja.«

V svoji knjigi ste se dotaknili tudi slovenskega in prekmurskega značaja, naše pridnosti ter tega, koliko lahko vzgoja doprinese, ali bomo izgorevali ali bolj ležerno šli skozi življenje.

»V naši družini je predanost delu, pravzaprav garaštvu, pomemben del identitete, a otroci smo to doživljali kot nekaj normalnega. Starši, ki jih spoštujem in razumem, so morali v zelo nenaklonjenih jim okoliščinam vsak dan dajati vse od sebe. Tako sem od majhnega oprtan z nahrbtnikom garaštva, predanosti trdemu delu in prekmurskemu prepričanju, da se moramo za uspeh upehati. Nisem pa do izgorelosti prepoznal manjvrednostnega kompleksa, ki je prav tako zelo prisoten v naši prekmurski krvi. To je tih in strupen prišepetovalec, ki te sili v perfekcionizem, nenehno dokazovanje in stalno izpraševanje svoje vrednosti. Vse to so naporne stvari, ki zahtevajo veliko življenjske energije, predvsem pa so zveri, ki jih ne moreš nikoli nahraniti. A če s sabo nisi nikoli zadovoljen, bo tvoje življenje v najboljšem primeru le zadovoljivo, nikakor pa polno zadovoljstva.«

Prekmurci znamo dobro delati, težje pa sprejemamo uspeh in tiste, ki jim uspe.

»V Sloveniji ima človek hitro občutek, da se mora za svoj uspeh najprej opravičevati, nato pa še zagovarjati. To sem opazil tudi pri sebi – če me je kdo pohvalil, sem želel svojemu dosežku s kakšno zabavno pripombo tipa 'ah, včasih se mi posreči' zmanjšati vrednost in s tem nevtralizirati teren. Da ne bi bilo preveč moteče. Škoda, da v uspehu drugih vedno iščemo napake, namesto da bi iskali navdih in znanje.  

Šele po izgorelosti sem si dovolil uživati v svojih uspehih in sedaj me veliko manj moti, če gre to komu v nos. Bolj kot uživanje v uspehu mi je pomembno odkritje hvaležnosti. Res sem hvaležen za vse, kar sem spoznal, ne le v tej težki preizkušnji, ampak kot prekmurski fant, ki se je nemalokrat pogumno odpravil v svet, poln izzivov. Izgorelost je bila velik izziv in še je. A če jo sprejmeš, ugotoviš, da te ni prišla porazit, ampak preobrazit. Zato si za uspeh danes prizadevam s preprosto mantro, ki sem jo strnil v naslednji akrostih: upam si postati edinstven in hvalevreden. Pomembno je, da svojo edinstvenost, s katero smo poslani na ta svet, uresničimo, da se pri tem spoštujemo in to dovolimo tudi drugim. Dragi edinstveni Prekmurci, spoštujmo se.«