vestnik

Intervju s prvim diplomatskim parom v bilaterali: "Upava, da bo najin primer pokazal, da je možno dobro delovati na tak način"

Matej Fišer, 25. 6. 2022
Matej Fišer
Matjaž Marko in Saša Bürgermeister.
Aktualno

Saša Bürgermeister in Matjaž Marko sta prvi diplomatski par v bilaterali. Oba sta stara 43 let in imata dva otroka. Pravita, da se Prekmurci kjerkoli po svetu takoj prepoznajo in si pomagajo.

Prekmurka iz Puconec in puconski zet. Sta eden redkih slovenskih diplomatskih parov, ki hkrati opravljata naloge na istem veleposlaništvu. Saška na veleposlaništvu na Dunaju opravlja naloge konzulke, Matjaž pa naloge gospodarskega svetovalca. Ker se poznamo, smo se dogovorili, da se med intervjujem tikamo.

Matjaž, ti prihajaš iz Bistrice ob Dravi pri Mariboru, Saška pa iz Puconec. Za koga se v vaši družini navija, ko igrata Mura in Maribor?

Saška: »3 : 1 za Muro.«

Matjaž: »Vsak navija po svoje. Jaz sem otroke, tako kot mora štajerski oče, vpeljal v Maribor. Bilo je uspešno, hodili smo tudi na tekme. Potem pa imajo otroci neki generični občutek za poštenost in 'fair play' in je bila ena tekma Maribor – Mura v Ljudskem vrtu, ki se je končala z neodločenim rezultatom 1 : 1. Ampak Maribor je dal gol iz ofsajda in še Tavares je igral z roko. To se jima je zdelo nepravično, ker je bila Mura oškodovana, in od takrat naprej navijata za Muro. To je bil prelomni trenutek. Z omenjenih 1 : 3 pa se je končalo na zadnji tekmi.«

Po končani osnovni šoli v Puconcih si, Saška, obiskovala soboško gimnazijo, nato pa se odpravila v Ljubljano na študij prava.

»Drži. Med študijem sem tudi honorarno delala na ministrstvu za zunanje zadeve, v sektorju za človekove pravice, nakar sem se po diplomi zaposlila v odvetniški pisarni, po opravljenem pripravništvu sem opravila tudi pravosodni izpit. Mene je pravosodje zelo zanimalo.«

Matjaž, ti prihajaš iz Bistrice ob Dravi.

»To je Dravska dolina, od tam smo v osnovno šolo hodili v Ruše, potem pa v srednjo šolo v Maribor. Na Drugo gimnazijo.«

Ta velja za dokaj renomirano.

»Druga gimnazija je bila prva, ki se je začela orientirati mednarodno. Poleg bežigrajske je bila Druga tista, ki je omogočala mednarodno maturo, se pravi zadnja dva letnika si lahko izbral predavanja v angleščini in v angleščini tudi opravljal maturo. S tem, ko se je šola odprla, se je odprla tudi za celotno vzhodno Slovenijo in tudi dijaki so bili iz tega dela, ne zgolj iz Maribora in okolice. Razlika med našo gimnazijo in Bežigradom je bila mogoče v tem, da je bila na Drugi bolj razvita alternativna scena, imeli smo veliko rokovskih in pankerskih skupin, znana je bila gledališka skupina English Student Theatre, ki je uprizarjala mjuzikle, na šoli smo imeli celo majhno gledališče, ki je lahko sprejelo kakšnih dvesto gledalcev. Tam so začeli nekateri danes znani igralci, na primer Primož Bezjak je eden naših.«

Kje sta se spoznala?

Saška:
»Na fakulteti oziroma v fakultetni kavarni, saj je Matjaž hodil z eno generacijo prej, zato nisva imela skupnih predavanj.«

Matjaž, si šel takoj po diplomi na ministrstvo za zunanje zadeve?

»To je bil čas, ko so še dokaj veliko zaposlovali. Služb za pravnike je bilo veliko. Prijavljenih nas je bilo deset kandidatov in ko smo dobili odločbe, smo prišli le trije, ker so drugi med postopkom že našli službe v drugih pravnih pisarnah. Že po nekaj mesecih sem bil poslan na veleposlaništvo na Portugalsko v Lizbono, ker sem spremljal portugalsko predsedovanje Svetu EU. To je bila neke vrste priprava, ker je Portugalski sledilo prvo predsedovanje Slovenije. Pred Lizbonsko pogodbo je bilo predsedovanje bolj zahtevno. Tudi logistično. Portugalsko predsedovanje je šlo v zgodovino po srečanju EU-Afrika, ki so se ga udeležili tudi sudanski predsednik Al-Bashir, predsednik Zimbabveja Mugabe ter libijski voditelj Gadafi z vsem svojim protokolom, logistiko, šotori in kar gre zraven. Tudi za nas je bil ta del dokaj zahteven, naš predsednik vlade je bil v tistem času kar štirikrat na Portugalskem, ministri pa skoraj vsak drugi dan. Na veleposlaništvu smo bili zgolj trije diplomati. Takrat je bil veleposlanik Peter Andrej Bekeš, diplomat z izjemno širino. Ob koncu mojega mandata, 13. decembra 2007, pa je bila v palači Belém podpisana slovita Lizbonska pogodba.«

Ministrstvo za zunanje zadeve
M24
Ministrstvo za zunanje zadeve

Tako da si bil priča, zgodovinskemu dogodku.

»Takšnih priložnosti je malo.«

Portugalska velja tudi za zibelko Jamesa Bonda. Ian Fleming, ki je bil takrat častnik britanske mornariške obveščevalne službe in bil odgovoren za sledenje agentu Dušku Popovu, naj bi dobil navdih za svoje romane v igralnici hotela Palacio v Estorilu. Je James Bond na Portugalskem še živ?

»Slovenijo sicer najbolj poznajo po Zlatku Zahoviću. A drži, vsekakor. Ko slišijo, da prihajaš iz držav nekdanje Jugoslavije, ti nikakor ne pozabijo omeniti Duška Popova. Ta prizor iz filma Casino Royale naj bi se v originalu zgodil na Portugalskem. Sicer pa, kot trdijo nekateri, je veliko elementov v Jamesu Bondu povzetih tudi po slovenskem obveščevalcu Vladimirju Vauhniku, ki je rojen v Svetinjah pri Ormožu in je veljal v času pred drugo svetovno vojno za enega najboljših obveščevalcev v Evropi. V času napada na Beograd je opravljal delo vojaškega atašeja v Berlinu, veleposlanik pa je bil nobelovec Ivo Andrić. O Vladimirju Vauhniku in na splošno o zgodovini diplomacije veliko piše in raziskuje veleposlanik Milan Jazbec. O tem ve zelo veliko, meni pa so teme prav tako blizu, ker diplomacijo postavljajo v neki širši okvir, ne zgolj birokratski, odpirajo to človeško raven diplomacije. Tudi naša diplomacija si zadnja leta prizadeva okrepiti področje t. i. 'public diplomacy' – javne diplomacije, ki vključuje gradnjo pozitivne podobe države. Sem spada kulturna diplomacija, odnosi z mediji, javno nastopanje, zgodovina, vse, kar je okrog tega, kar se pojmuje kot zunanja politika. To sem vedno rad delal.«

Vrnil si se na predsedovanje v Slovenijo.

»Takrat sem bil dodeljen v sektor za Azijo, Afriko in Pacifik in tam sem oddelal tudi prvo naše predsedovanje. Takrat smo veliko potovali, obstajajo namreč formati sodelovanja med EU z Azijo, in kot predsedujoči EU smo sodelovali na mnogih sestankih v Aziji, poleg tega smo se vsak drugi teden udeleževali delovnih skupin EU v Bruslju.Po tem so me zaradi smrti začasnega odpravnika poslov v Iranu hitro poslali v Teheran. Ostala je samo ena diplomatka, in da je lahko šla na dopust, sem šel tja. To sta bila dva zelo zanimiva meseca. Vsi predsodki, ki jih imaš do tistih krajev, kar hitro padejo. Gre za veliko državo z izjemno zgodovino in tradicijo. Zelo zanimivo. Od takrat me spremlja anekdota, še vedno nepojasnjena, ko sem prvič dobil občutek, da nas spremljajo. En gospod je z menoj vzpostavil stik po telefonu, pravzaprav je klical pokojnega odpravnika poslov. Ko sva potem s Saško potovala iz Teherana v Isfahan, prekrasno milijonsko mesto, oddaljeno 400 km, v neki trafiki, kjer sva kupovala vodo, k nama pristopi gospod in vpraša, od kod sva. Nakar začne govoriti nekaj besed v slovenščini in se mi predstavi z istim imenom kot takrat, ko je klical po telefonu. Nikoli pred in ne po tem ga več nisem srečal, vendar ti dajo vedeti, da so prisotni. Verjetno nisva bila preveč zanimiva. Veliko podobnih zgodb sem slišal od starejših diplomatov, tistih, ki so delovali še v času pred digitalno dobo.«

Prvi otrok se vama je rodil v Berlinu.

Saška: »Želja po življenju v tujini je bila pri meni vedno prisotna, zato sva se odločila, da se zaradi Matjaževe napotitve na delo na Veleposlaništvo v Berlinu tja preseliva skupaj. Matjaž se je prijavil na delovno mesto konzula. To delo je opravljal tri leta, tako da sva še ujela Berlin brez otrok, po tem pa se nama je prvi sin rodil v Berlinu. V tem obdobju je rojevalo tudi več prijateljic v Sloveniji. Zanimivo je bilo primerjati medicinske nasvete slovenskih in nemških zdravnikov in babic, ki so se zelo razlikovali kjub relativni bližini držav.«

Matjaž: »Imel sem srečo, da sem tri leta berlinskega mandata delal z veleposlanikom Mitjo Drobničem, ki je odličen diplomat z bogatimi izkušnjami. Leta 2012 je bil imenovan za veleposlanika EU v Črni gori. Praksa je, da ko veleposlanik odide ali gre na dopust, ga nadomešča začasni odpravnik poslov. To sem takrat bil jaz. V najkrajšem času naj bi se imenovalo novega veleposlanika. V mojem primeru je to trajalo trinajst mesecev, tako da sem bil začasni odpravnik poslov, veleposlanika pa nismo imeli. Za ta čas lahko povem, da je bil politično najzahtevnejši v celotni moji karieri doslej. Bil sem na čelu veleposlaništva v Nemčiji v letu 2012, 2013, ko nam je pretila trojka, to je bilo tisto obdobje, ko so vsi govorili, da bo Slovenija bankrotirala. Svetu smo razlagali, da se pri nas ne bo ponovil ciprski scenarij. Ko je vse normalno, težko prideš v kabinet Angele Merkel in njenih svetovalcev. Jaz sem bil tam kar pogosto, ampak ne na lastno željo, na njihovo, oni so me klicali. Stric nemške evrovizijske zmagovalke Lene Meyer-Landrut, Nikolaus Meyer-Landrut je bil glavni svetovalec Angele Merkel za EU zadeve, drugi pa je bil Christoph Heusgen, svetovalec za zunanjo politiko, in vsekakor ena največjih kapacitet v Evropi. On je pomenil več kot ministri. Res izjemen človek. In takšne sogovornike je bilo treba prepričati, da Slovenija ne bo propadla.«

Saša Burgermeister, Matjaž Marko
Matej Fišer
Prekmurka in prekmurski zet veljata za prvi diplomatski par v bilaterali.

Kje si ti dobival informacije?

»Iz Slovenije, seveda, iz pristojnih resorjev, vendar moraš te stvari, ki jih dobiš od doma, tudi sam dobro preštudirati v širšem kontekstu in predvsem prepričati sogovornika. Bilo je tudi nekaj improvizacije. V tako zahtevnih primerih vsekakor pomaga tista utrjenost iz domače Bistrice in Ruš, ko si s prijatelji skočil z zapuščenega partizanskega bunkerja v Dravo in moral živ priplavati iz nje, čeprav nisi vedel, ali se v vodi skriva kakšno železo, na katero bi se lahko nasadil. Te, lahko rečemo ulične izkušnje, so koristne tudi v najbolj resnih razmerah. V teh primerih ne smeš zmrzniti, čeprav so na drugi strani resnično vrhunski sogovorniki. Za tem je bila imenovana veleposlanica Marta Kos, ki je predlagala, da ostanem še dodatno leto in prevzamem funkcijo njenega namestnika. To je bila neprecenljiva izkušnja, ogromno sem se naučil. V Nemčiji smo bili tako skupaj pet let.«

V Berlinu ste bili tudi dobra družba, veliko mladih.

Saška: »Seveda, tam smo se kar srečevali. V tistem času je bilo v Berlinu tudi veliko Slovencev, tudi iz Prekmurja, npr. Saša Šavel, ki je prav tako imela majhno hčerko, in veliko drugih, ki so živeli tam ali pa redno prihajali na obiske.«

Po Berlinu ste se vrnili v Slovenijo in sledil je Zagreb.

Matjaž: »V Ljubljani sem se potem od 2014 do 2017 ukvarjal z nasledstvom po SFRJ, to je bil primer Ljubljanske banke. Ta primer pa je bil strokovno, pravno, izjemen izziv in dokaj dobra podlaga za kasnejše nadaljnje delo v Zagrebu. Temeljil je na sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice, znani kot 'primer Ališić', ki smo jo morali implementirati. Sodeloval sem z Ano Polak Petrič, eno najboljših mednarodnih pravnic v Sloveniji. Tako parlamentu kot javnosti je bilo treba pojasniti, da to moramo narediti, obenem pa smo vsako aktivnost zagovarjali v sekretariatu Sveta Evrope. V Strasbourg smo hodili vsakih štirinajst dni in razlagali, kaj delamo. Pri vseh korakih te sodišče in Svet Evrope spremljata. Mislim, da smo to opravili zelo dobro in tudi v evropskih institucijah dvignili ugled Slovenije. Do takrat je imela Slovenija na Evropskem sodišču za človekove pravice kar veliko število nerešenih zadev, sedaj pa na tem sodišču in v Svetu Evrope uživamo ugled in veljamo za verodostojnega partnerja.«

Se v diplomaciji tudi veliko govori o lobijih?

Matjaž: »Veliko se govori o lobijih, tudi na evropski ravni. Moja teorija je, da ste novodobni lobi Prekmurci. Tudi ko se srečate v tujini, se takoj prepoznate in si tudi pomagate. Dober primer tega je bila pandemija, ko je bilo veliko Slovenk in Slovencev po svetu in so zaradi različnih ukrepov držav ali letalskih družb ostali brez možnosti vrnitve v domovino po normalnih poteh. Tisoče ljudi je bilo zunaj, diplomati pa smo bili na dežurnih telefonih in reševali stvari po svojih močeh in postopkih. Ko je pa Prekmurec ostal nekje, pa so začeli zvoniti telefoni iz cele Evrope.«

Saška: »Tako smo reševali kuharja in njegovo ženo iz Prekmurja, ki sta ostala v Maroku. Takrat so klicali vsi, ki te poznajo, in tudi tisti, ki poznajo nekoga, ki te pozna. V to akcijo so bila poleg vseh tet, sosedov in prijateljev vključena še veleposlaništva v Parizu, mi na Dunaju, Varšava in Bukarešta, tako da je potem evakuacija potekala iz Marakeša čez Bukarešto na Malto in od tam v Benetke.«

Matjaž: »Prekmurci imate vrhunsko konzularno zaščito. Če bi bil del kateregakoli drugega 'lobija', ne bi prišel tako hitro domov.«

V Zagrebu so otroci šli v šolo in vrtec.

Saška: »Vpisali smo ju v hrvaško šolo in vrtec in imamo zelo dobre izkušnje. Diplomati imajo možnost otoke vpisati v lokalne šole in vrtce, v veliko primerih pa se poslužujejo mednarodnih. Mi smo se odločili za lokalne, ker nekako bolje spoznajo kulturo države, če so tudi v njihovem izobraževalnem sistemu. Da lahko, kljub selitvam, živita čimbolj običajno otroško življenje.«

Matjaž: »Hrvaška je država, s katero imamo najbolj izrazita odprta vprašanja, če se tako izrazim, vendar je napačno mišljenje, da jih rešuje diplomacija. Diplomacija gotovo pomaga in razlaga stališča kolegom iz drugih držav, a reševanje problemov poteka med obema prestolnicama. Delo diplomata na Hrvaškem je po eni strani velik strokovni izziv, a daleč od tega, da bi bilo vse osredotočeno na vprašanja meje in Ljubljanske banke. Zelo me je veselilo delo s slovensko manjšino ter ukvarjanje s kulturnim področjem. Pri tem sem rad iskal partnerstva z institucijami in civilno družbo izven Zagreba. Hrvaška je razdeljena na županije, neke vrste pokrajine, in tam ljudje zelo cenijo, ko jih obiščeš in z njimi pripravljaš različne projekte. Delo z manjšino je zelo pomembna diplomatska naloga. Malo ljudi v Sloveniji ve, da imamo na Hrvaškem slovensko manjšino, a je ta številčna in aktivna. Predvsem v Kvarnerju in Istri, pa tudi v Zagrebu, Varaždinu, Osijeku in Dalmaciji. Tudi Avstrija je podobno razdeljena, vendar so tukajšnje zvezne dežele hkrati tudi centri politične moči z možnostjo samostojnega odločanja, kar se je videlo tudi sedaj v korona krizi, ko so sprejemali in izvajali drugačne ukrepe od tistih, ki jih je predpisala zvezna oblast.«

Saška: »Jaz sem se med mandatom v Zagrebu vrnila tudi v službo na ministrstvo, tako da sem bila nekaj dni na teden v Ljubljani.«


Iz Zagreba sta šla na Dunaj, tokrat kot diplomatski par, Saška kot konzulka in Matjaž kot ekonomski svetovalec. Diplomatski par, to je redkost v slovenski diplomaciji.

Matjaž: »Na bilateralni ambasadi mislim, da tega še ni bilo, ker so to dokaj majhne ambasade. Je pa v Bruslju kar nekaj parov, tam je sicer na treh slovenskih predstavništvih veliko ljudi. Midva na neki način prebijava led na tem področju. Nekatere druge države take napotitve bolj podpirajo in se poslužujejo različnih kombinacij. Trenutna nemška veleposlanika v Slovenija sta zakonca in se izmenjujeta na funkciji vsakih osem mesecev. V času, ko smo bili v Zagrebu, sta podobno delovala francoska veleposlanica in veleposlanik, prav tako partnerja. Diplomatski par je nenazadnje za državo tudi cenejša rešitev, ker so stroški nižji, potrebujemo eno stanovanje, šolanje otrok je enotno, ni nadomestil za brezposelnega partnerja in ostalih stroškov. Ni nujno, da sta oba diplomata, lahko je kateri od partnerjev administrativno osebje ali kaj drugega. Na tem področju, tudi na področju družinske politike v diplomaciji, so nekatere države bolj fleksibilne, druge pa spet manj. Upava, da bo najin primer pokazal, da je možno dobro delovati tudi na takšen način.«

Tako Avstrija kot Hrvaška sta sosednji državi. Kako se lahko primerja delo v Avstriji in na Hrvaškem?

Matjaž: »Delo v sosednjih državah je vedno specifično in zahtevno. Dinamika dela je na visoki ravni. Ko se nekaj zgodi v Sloveniji ali v sosednjih državah, sledi vedno zelo hiter odziv na eni ali drugi strani. Če se kaj zgodi na Danskem, kar je povezano s Slovenijo, imaš kakšen dan časa za odziv, ko pa se zgodi v Zagrebu ali na Dunaju, pa se pričakuje takojšnja reakcija. Diplomat, ki se odpravlja na Hrvaško, se zaveda, da bo njegovo službovanje bolj ali manj obremenjeno z nerešenimi vprašanji med državama. Ko zjutraj odpreš časopis, pogosto prebereš kaj kritičnega o Sloveniji. Mediji pomembno vplivajo na odnose med državama, še posebej med ljudmi. V stiku s hrvaškimi kolegi in prijatelji pa ugotoviš, da so odnosi v veliki večini povsem normalni. Tudi v Avstriji je podobno. V večini primerov tečejo stvari zelo gladko in izvrstno sodelujemo, posebej na gospodarskem področju, s katerim se največ ukvarjam, potem pa naletiš na področja, kjer leta in leta ne moremo narediti koraka naprej. Na primer, ko gre za pravice slovenske manjšine v Avstriji ali kontrole na mejnih prehodih, ki jih Avstrija izvaja, čeprav smo v schengenskem prostoru. Dobro vem, da je zadnje zelo težavno tudi za dnevne migrante iz Prekmurja in Štajerske, ki delajo v Avstriji.«

Oba sta preizkusila tudi konzularno delo, Matjaž v Berlinu, Saška na Dunaju.

Matjaž: »Konzularna služba je na zunanjem ministrstvu včasih podcenjena, kar je neupravičeno. Gre za zelo odgovorno službo, kjer ne smeš narediti napake oziroma so napake takoj vidne. V konzulari je dela zelo veliko in hkrati je to delo tudi zelo zanimivo. Za dobro opravljeno delo si nagrajen z najlepšim plačilom – zadovoljstvom in hvaležnostjo ljudi, ki si jim pomagal. V Nemčiji smo na primer obiskovali društva in ljudem pomagali reševati čisto konkretne težave. Tukaj pomaga tudi pravno znanje, ker so v veliko primerih ljudje, ki so dolgo izven države in niso v stiku z aktualnimi predpisi. To so za nas majhni, konkretni nasveti, ki ljudem olajšajo življenje. Za konzularo moraš biti človek, s stiki s konkretnimi ljudmi pa se tudi obogatiš. Skupaj sva se udeleževala družabnih srečanj, kjer je bila Saška pogosto v središču pozornosti, saj je v izseljenski skupnosti veliko Prekmurcev in so takoj povezali, kdo je od kod in čigav. Bil je tudi zanimiv primer, ko so bili zdomci na obisku doma v Prekmurju in so v gostilni Pri Anji v Puconcih spraševali, kje je hiša od konzulove žene.«


Delo konzula v zadnjem letu na Dunaju?

Saška: »V zadnjih letih smo priča nenehnemu višanju števila slovenskih državljanov v Avstriji. Na zadnjih volitvah je bilo v slovenski imenik vpisanih več kot 15.000 slovenskih volilnih upravičencev, živečih v Avstriji. Pandemija je ohromila potovanja, tako da je tudi zaradi tega več ljudi urejalo administrativne zadeve pri nas na veleposlaništvu. Oglašali so se tako osebno kot po telefonu in elektronski pošti. Tukaj so vprašanja tako glede spreminjajočih se predpisov glede zajezitve koronavirusa, prehodov meja, dokumentov in vsega drugega. Pri tem vsekakor pomaga, če imaš neko pravno znanje, govoriš slovensko, nemško, ni pa malo primerov, ko so ljudje navdušeni, da se lahko pogovarjajo tudi po domače.«

Dunaj-panorama-jpg
Vir: Student.si
Dunaj, fotografija je simbolična.


Kako otroci sprejemajo nenehne selitve in nova okolja?

Saška: »Moja želja je vedno bila, da otroka čutita tako Prekmurje kot Dravsko dolino kot domači kraj, saj zaradi načina življenja ne moreta ustvarjati občutka pripadnosti določenemu okolju. To za Prekmurje najprej pomeni, da moraš biti 'native speaker'. Vsi ostali jeziki, s katerimi se srečujeta, pa so enakovredni jeziki. Danes sta oba tekoča govorca prekmurščine z vznožja Goričkega in navijata za Muro. Mislim, da je s tem velik del vzgojnega procesa zaključen.«

Imaš izkušnje s skoraj vsemi oblikami, ki jih lahko ima ženska v diplomatskem življenju. Na začetku si bila dekle diplomata, on v tujini, ti doma, potem partner brez otrok na misiji, noseča, rodila v tujini, spremljala otroke v vrtec in šolo, sedaj sta oba na veleposlaništvu, vsak v svoji vlogi. Lahko rečemo, da imaš neke vrste celostno izkušnjo ženske v diplomatskem življenju. Kako se lahko ženska v tem življenju samouresniči, da ne ostane zgolj žena diplomata?

Saška: »Gre za dinamičen poklic, ki v slovenski diplomaciji, v kateri so predstavništva po svetu maloštevilčna, zahteva izjemno prilagodljivost, iznajdljivost in visoko stopnjo tolerance. Kljub privlačnosti poklica sem se po diplomi odločila za delo v odvetništvu, saj je bila želja po delu v pravosodju razlog za izbiro študija prava. Da je selitev v Berlin kot soproga diplomata zame pomenila velik korak, sem na srečo ugotovila šele tam. Čeprav je odločitev temeljila na temeljitem razmisleku, se realnost vedno razlikuje od pričakovanj. Deset- ali večurne delavnike v odvetništvu, življenje v znani sredini, številne prijateljske in družinske pristne stike je zamenjala samota. In tudi samota v Berlinu zna biti naporna. Na tvoje vprašanje lahko odgovorim naslednje, da sem v času vseh naštetih zamenjav krajev bivanja in življenskih vlog (mati, nezaposlena soproga, gospodinja, delavka) ugotovila, da svojo samouresničitev ali celo vrednost preveč vežemo na opravljanje dela, mogoče zaslužek. Da kakor hitro ima posameznik, par ali družina dovolj sredstev za kakovostno preživetje, samopotrditev skozi plačano delo ni več potrebna. Pri sebi me je presenetilo, kako zelo me je dejstvo, da nimam več klasične službe, sodelavcev, poklicnega življenja na splošno za določen čas ohromilo. Da sem morala ponovno preizprašati svoje želje in vrednote ter se pomiriti z dejstvom, da je to pot, ki sem si jo sama izbrala, ter da je ta pot kljub zapletenosti prelahka, da bi me onesrečila. Čas, ki sem ga preživljala kot soproga diplomata v tujini, jemljem kot darilo, saj sem bila neobremenjena s službo in sem lahko svoj čas posvetila družini, spoznavanju okolja in ljudi v mestih, kjer smo živeli, ter stvarem, ki me veselijo. Naučila sem se, da v življenju nimam načrtov in da imam čim manj pričakovanj, saj se je večkrat potrdilo, da ima vse, s čimer se srečaš, dobro in slabo plat. In prej ali slej tudi mine. Hvaležna sem za vse izkušnje in za dejstvo, da sem bila v vseh teh svojstvih zdrava in deležna neizmerne podpore moža, staršev in ožjih prijateljev iz mladosti. Jaz sem šla v diplomacijo, ker gre za poklicni in življenjski izziv ter v našem primeru uskladitev družinskega življenja s poklicnim. Sicer mi je v Ljubljani na MZZ zelo ustrezalo delo v pravni službi, ki se razlikuje od dela na političnih sektorjih MZZ. Sem pa vedno bila mnenja, da je konzularno področje tisto, ki me privlači v tujini, saj rada delam z ljudmi. Konzularna služba je tudi neka zmes prava in stika z zelo različnimi ljudmi in življenjskimi situacijami, ki jim jih lahko pomagaš rešiti. Pri tem je največje zadovoljstvo, ko lahko komu učinkovito pomagaš. V večini primerov se jim zdijo stvari izjemno kompleksne, imajo tudi neko distanco do državnih organov, za nas pa je to vsakdanje delo in v večini primerov rutina. S človeškim pristopom lahko narediš zelo veliko in tudi to je podoba države, ki jo v tujini predstavljaš.«