vestnik

Intervju s Šimundžo: Kakšen je najboljši Murin strateg zasebno? 

Tomo Köleš, 26. 4. 2018
Nataša Juhnov
Šimundža zadnja leta z družino živi v Hočah.
Aktualno

46-letni Ante Šimundža je trener, ki je neločljivo povezan s soboško Muro. V tej sezoni že tretjič v svoji karieri vodi črno-bele, pristaši domačega kluba pa si verjetno ne morejo predstavljati uspešnejšega stratega na Murini klopi. Zdi se, da je soboška ekipa pod njegovim vodstvom zanesljivo na poti v prvo ligo. Tokrat se nam priljubljeni trener razkriva tudi z bolj zasebne plati, s kakršne ga doslej morda še niste poznali.   

Vas moti, če vas kdo od navijačev ali novinarjev kliče Ante, kot da bi vas osebno poznal, čeprav vas v resnici ne?
»Z navijači je drugače. Oni so tisti, ki po tekmi izražajo svoje mnenje. Ali je to pozitivno ali negativno, je odvisno od same tekme. Odnos je tu malce drugačen. Navijač je tisti, ki pride na tekmo z dušo in srcem – govorim seveda o Murinih navijačih – in podpira svojo ekipo. Po tekmi so pa različna čustva. Navijač ni plačan za to, da pride na delo. On ni službeno na tekmi, ampak je tu za podporo klubu, in tudi plača vstopnico, da pogleda to tekmo. Tako da je komunikacija z navijači popolnoma drugačna kot z novinarji.«
Ste se tega reda in discipline, ki ga kot trener zahtevate od igralcev, držali tudi kot igralec?
»Vsak športnik ali človek, ki se ukvarja s športom, potrebuje za normalno delovanje svojega telesa red in disciplino. Enostavno iz preprostega razloga, ker moraš vzdrževati svoje telo. Brez discipline, reda in trenažnega procesa tvoje telo začne hitreje pešati in ne dohajaš več svojih vrstnikov ali konkurentov. Vsi športniki na svetu, ki so zelo uspešni, ali pa od tega živijo, imajo disciplino in red."
Delno sem vas to vprašal tudi zato, ker vaše korenine izvirajo iz Dalmacije, kjer naj bi bili ljudje bolj ležerni. Morda pa je to samo stereotip?
»Ne, ni. (smeh) Ne bom rekel, da je to, da so ljudje v Dalmaciji ležerni, normalno, ampak pri 30, 35 ali 40 stopinjah Celzija na soncu je težko funkcionirati. Na severu Nemčije je na primer to popolnoma drugače. Vsak se prilagodi podnebju, v katerem živi. In iz tega za Dalmacijo res izvira ta stereotip ležernosti, vendar to ne pomeni, da ne moreš biti discipliniran, delaven in da ne potrebuješ reda.«
Ste takšni tudi v zasebnem življenju?
»V zasebnem življenju delujem po načelu, da se stvari, ki jih ne moreš narediti boljše ali ki jim ne moreš dati svoj maksimum, raje niti ne loti. Mene na primer zelo moti površnost. Če vem, da bom neko stvar lahko opravil le površno, se osebno raje niti ne spravljam k temu. In to nekako pričakujem tudi od ljudi ali svoje družine. Tu se lahko potegnejo neke vzporednice z redom in disciplino, nikakor pa se pri tem ne gre v ekstreme, da se razumemo. Normalno je, da pri naši hiši ni vse pospravljeno kot iz škatlice. Za to bolj skrbi žena. Jaz in moja sinova smo tisti, ki nas moja žena malce »lovi« glede tega. Naše razmišljanje je namreč, da je v hiši, kjer je vse kot iz škatlice, videti, kot da v njej nihče ne živi. Malo pa le mora biti »razmetano«, da se vidi, da je nekdo tam doma. (smeh)


Kaj je potem vaš hobi, ko vam ga vaš trenerski čas dopušča?
»Košenje trave doma. V tem res uživam, saj me lepo sprošča. Sicer nimam dosti, za kakšno urico in pol dela, tako da to počnem nalahno in sproščeno. Veselijo me tudi sprehodi s psom, igranje tenisa, samo življenje z družino in podobne stvari.«
Ne da bi to prej vedel, sem si vas res predstavljal kot človeka, ki ima doma prav gotovo vsaj enega psa.
»Natančneje rečeno psico. Je labradorka, ime ji je Cani in je Italijanka. Ker smo bili pri hiši trije fantje, si je žena zaželela psičko, da je tako prišlo še malo več ženskega pridiha k nam. (smeh). Sam sem si kot majhen fant vedno želel imeti psa, vendar smo stanovali v bloku, zato starši niso bili za to. Ker si je psa želel tudi eden od mojih sinov, smo se že prej dogovorili, da bomo gotovo nabavili psa, ko se preselimo v hišo. In to se je tudi uresničilo.«
Je vaše stalno bivališče še vedno v Mariboru?
»Ne več. Zadnjih pet let so to Hoče, prej pa je bil to res Maribor.«
Kam pa hodite na dopust z družino? Kateri je vaš najbolj priljubljen cilj?
»Če bi moral izbirati, je Dalmacija prav gotovo eden od ciljev, v katerem uživam. Tamkajšnja narava in morje sta okolje, v katerem se počutim izredno domače. Je pa moj čas za dopust konec maja in začetek junija, seveda če imam službo. Lani, ko sem bil prost, smo si pred tem privoščili lep dopust z družino. Drugače pa si ga delimo. V začetku junija gremo skupaj, v te toplejše države, Turčijo, Grčijo, Portugalsko, kamor je pač možno iti za pet ali šest dni. Potem pa se začne delo in je z mojim dopustom konec. V zimskem dopustu pa je na prvem mestu smučanje. Družina pa vmes seveda še lahko gre na dopust v Dalmacijo, kjer jim dela družbo še veliko število družinskih prijateljev.«
Sta z ženo res tako zelo pozorna na svojo prehrano in pijačo, kot se govori?
»(smeh) Vsekakor razmišljamo o tem, da pijemo veliko tekočine. Vsi smo poučeni o teh stvareh. Imamo normalno prehrano, vsega po malem, da bi pa šli v ekstreme, to pa ne. Žena je vegetarijanka, ni pa veganka. Se pravi, da je ribe, mleko, sir in podobne stvari. Sam si pa tudi z veseljem včasih privoščim kakšen zrezek.«


Zdaj ste že tretjič trener Mure. Kako vi, ki prihajate s štajerskega konca, sedaj doživljate Mursko Soboto kot mesto v primerjavi s tem, ko ste ga prvič obiskali?
»Ostajam včasih tudi tu. Vidim, da imate nekaj novih krožišč. (smeh) Ljudje so ostali isti. Še vedno so dobrosrčni, nasmejani, prijazni, komunikativni, pripravljeni pomagati. Jaz nisem imel tu nikoli težav. So spoštljivi do dela, ki ga opravljamo na igrišču, obenem pa so tudi zahtevni, kar je super. Zelo sem ponosen na to, da so me Prekmurci, Sobočani oziroma ljudje, ki navijajo za Muro, vzeli za svojega. Po drugi strani pa tudi čutim neko odgovornost, da te visoke kriterije, ki smo si jih zastavili, tudi dosežemo. Tudi jaz čutim spoštovanje do tega mesta, v katerem se počutim zelo domače. Ko prihajam sem, nimam občutka, da grem v drugo mesto. Popolnoma enako domače se počutim v Mariboru, Hočah ali Murski Soboti.«
O tem, ali je pričakoval, da bo Muri kazalo tako dobro, ali bo ostal njen trener, tudi če se uvrsti v prvo lige in še veliko več pa v tiskani izdaji Vestnika, v prilogi Pen.