vestnik

(INTERVJU) Tomaž Zaman je prišel živet v Kobilje in od tam vstopil v računalniško sceno sveta

Majda Horvat, 25. 1. 2022
Shutterstock
Trg programerskih storitev deluje tako, da se programer prijavi na objavljen projekt na spletu in napiše svoje kompetence, izkušnje, navede certifikate, torej da se čim bolje oglašuje.
Aktualno

»Ko v tujini predavam in pokažem Slovenijo na belem ozadju, v šali večkrat rečem: jaz živim tukaj na robu, naprej padeš dol. Ampak to ne bi smel biti problem. Danes je svet majhen, saj imamo 'instant' dostop do skoraj vsega,« pravi podjetnik, programer in inovator.

Tomaž Zaman je z ženo Jerico živel v okolici Ljubljane, ko pa sta dobila otroka, so ju ženini starši povabili na Kobilje, saj so tu imeli na voljo veliko večji prostor za bivanje, kot sta ga imela sama. Preštela sta prednosti in slabosti selitve, in ker je bilo več prednosti, so se pred dvanajstimi leti preselili. Takrat sta bila dvojčka, prva od zdaj štirih otrok, stara približno pol leta. Tu pa se je Tomaž Zaman srečal z največjo težavo, kako bo lahko kot računalniški programer kaj zaslužil v regiji, ki je bila v primerjavi s preostalo Slovenijo glede informacijske tehnologije precej šibka, prav tako ni bilo povpraševanja po znanju, ki ga je lahko sam ponudil. Priložnosti je začel iskati na internetu, jih tudi našel in ustvaril izjemno podjetniško zgodbo. Ta sicer še traja, a z nekim novim začetkom, ki spet veliko obeta.

Pot do uspeha sploh ni bila preprosta, a morda prav zato, ker je za premagovanje ovir terjala nepopustljivost, v ustvarjalnem smislu koristna. V tem smislu je regijsko odročno in prikrajšano Kobilje potisnilo Tomaža Zamana v računalniško sceno svetovnih razsežnosti, ki pa ga ni pričakala odprtih rok. Naletel je na ponudbo poceni storitev programerjev iz manj razvitih delov sveta, s katerimi, čeprav strokovnjak na svojem področju, ni mogel tekmovati. »Zelo hitro sem dojel, da je 'fora' v tem, da se moraš znati prodati, da lahko dobiš stranke.«

fc3f8217f81e1738077685b8bffd5dc5
Nataša Juhnov
Tomaž Zaman je z ženo Jerico živel v okolici Ljubljane, ko pa sta dobila otroka, so ju ženini starši povabili na Kobilje, saj so tu imeli na voljo veliko večji prostor za bivanje, kot sta ga imela sama.

Trg programerskih storitev deluje tako, da se programer prijavi na objavljen projekt na spletu in napiše svoje kompetence, izkušnje, navede certifikate, torej da se čim bolje oglašuje.

»Tako sem spoznal Pera Esbensena iz Danske, ki mi je dajal dve leti kruh na mizo. Imel je agencijo, ki je takrat delala spletne strani, mene pa je najemal prek interneta, da sem mu razvijal rešitve. Zelo dobro sva poslovala, jaz sem razmeroma dobro zaslužil, ugodno pa je bilo tudi zanj, saj je standard v Sloveniji še vedno bistveno nižji kot na Danskem. Po dveh letih pa sem začel razmišljati, kako ne bi prodajal le svojega časa, saj je čas vsem omejen. Prišel sem na idejo, da bi s partnerjem naredila konkurenčni portal tistemu, na katerem sva se spoznala, in rešila bistveno težavo, ki jo je ta imel. Z mojega vidika je bil problem v tem, da sem moral s svojo ponudbo konkurirati cenovno ugodnejšim programerjem, na primer iz Indije ali Pakistana, težava najemnika pa, da ko je objavil projekt, se je usul plaz ponudb programerjev, med katerimi velika večina sploh ni izpolnjevala pogojev. Mi temu rečemo, da šele ko vržeš ob steno, vidiš, kaj na njej ostane. Predlagal sem torej, da bi naredila tak konkurenčen portal, s katerim bi rešila ta problem, in sicer s predhodnim preverjanjem kompetenc programerjev.«

Ustvarili ste torej neke vrste sito, s katerim ste prej preverili, kaj ponudniki res znajo.

»Tako je. To sito smo bili mi. Drugo, kar smo s tem dosegli, je vzdrževanje nekega razmerja med povpraševanjem in ponudbo. Gre za problem povezovanja, katerega reševanje časovno sploh ni omejeno. To nalogo podjetje, iz katerega sem izstopil maja 2021, uspešno izvaja še danes. Ob mojem odhodu smo imeli v sistemu 35 tisoč strank in 23 zaposlenih, in to na globalni ravni.«

Kaj za vas pomeni globalno?

»Z vseh celin. S Perom sva se spoznala na portalu, ki omogoča in spodbuja decentralizirano programiranje, torej delo od doma. To je bilo vedno v naši krvi in te osvobodi nekih zahtev. Če na primer potrebuješ strokovnjaka za neko stvar in če ga lahko najdeš kjer koli na svetu, je 'bazen' bistveno večji, kot če bi jih iskal v Prekmurju ali drugod v Sloveniji, kjer jih morda sploh ni.«

Tomaž Zaman
Osebni arhiv
Tomaž Zaman

Vam je bilo morda čudno, ko smo zaradi epidemije in dela od doma v nekaterih poklicih skoraj otrpnili?

»Morda je to edini pozitiven vidik te epidemije. Vedno sem zelo zagovarjal delo od doma, če se le da. Tudi sam sem se nekoč vozil iz Litije na delo v Ljubljano, vsak dan eno uro tja in eno nazaj. To je bil zame skozi okno vržen čas, popolnoma neproduktiven za kar koli. Zato sem vesel, da je več ljudi spoznalo, da je lahko delo od doma učinkovito. Velika slabost takšnega dela pa je po osebnih izkušnjah pomanjkanje socializacije.
V prejšnjem podjetju smo to reševali tako, da smo enkrat ali dvakrat na leto zaposlene pripeljali na skupno srečanje za en teden. Sam sem po naravi ekstravertiran in mi zelo manjka poslovni človeški stik. Intelektualno sem rad obkrožen z ljudmi, ki se ukvarjajo s podobnimi stvarmi, kot se sam. To sem v času pred epidemijo zadovoljeval s pogostim obiskovanjem konferenc po svetu in na nekaterih sem tudi predaval.«

O čem ste predavali?

»O našem delu in pristopu. Ko smo vzpostavljali platformo za povezovanje, smo se odločili za sistem, ki se mu reče wordpress. To je odprtokodna rešitev za objavljanje spletnih vsebin. Wordpress pokriva več kot 30 odstotkov spletnih strani in lastniki potrebujejo vzdrževanje, razvoj, registracije domen in drugo, s čimer se ukvarjajo programerji.
Kmalu se je razvedelo, kaj naše podjetje počne, in tudi programerji, ki so delali pri nas, so bili z našim pristopom zelo zadovoljni. Konkurenca je namreč vedno dajala večji poudarek zadovoljstvu strank, mi pa smo zadevo obrnili in dejali, da mora biti zadovoljen ponudnik, torej programer. Se pravi, da če bo zadovoljen programer, bo delal dobro in spoštoval roke, seveda pa ga je treba za delo tudi dobro plačati in mu dati kreativno svobodo. Stremeli smo k temu, da jim je bilo omogočeno zacveteti v poslu. Tako so bile zelo zadovoljne tudi stranke, saj je bilo pritožb zelo malo.«

V kratkem času ste na računalniški sceni ustvarili uspešno in odmevno podjetniško zgodbo. Zakaj ste jo zapustili?

»Veliko ljudi me to sprašuje, toda prišel sem do točke, ko me zadeva ni več stimulirala. Prišli smo do točke, ko je treba vse karte staviti na rast podjetja, kar pa mene osebno ne veseli. Ne razumite me narobe. Jaz sem zagotovo kapitalist in rast je nekaj dobrega tudi v knjigah, toda na neki točki se ustavi v smislu intelektualne stimulacije, vsaj zame osebno. Jaz sem programer in rad delam z računalniki, medtem ko je rast podjetij, ko dosežejo neko razvojno točko, samo še vprašanje marketinga. Tega pa sam ne želim delati.
S postavitvijo neke platforme sem rešil problem, strežniki, za katere sem pred odhodom skrbel, delujejo, vse te tehnične stvari so bile bolj ali manj dobro rešene. To je nekako tako, kot da sem zgradil muzej, nekdo drug pa mora zdaj privabiti ljudi, da si ogledajo, kaj je v njem.«

V katero smer ste naredili nov ustvarjalni korak?

»V smer strojne opreme. Do tega je prišlo iz ljubezni do mehanskih tipkovnic, s tem da gre zdaj za nove tipkovnice na temelju starih. Na začetku so bile tipkovnice zelo robustne, pred časom, ko sem kupoval računalnik za osebno uporabo, pa me je presenetilo pomanjkanje kakovostnih tipkovnic. Torej nekega dobrega vmesnika med mano in računalnikom.
Tipkovnico rad primerjam z avtomobili. Tudi avtomobil nižjega cenovnega razreda nas bo pripeljal z Goričkega v Piran, ampak v avtu višjega cenovnega razreda se bomo peljali bistveno lepše in pri tem uživali. Občutek na telesu, ali če to preslikam na prste pri tipkovnici, je bolj prijeten. Zaradi dobre tipkovnice delamo manj napak pri pisanju in tudi akustično mora biti zadovoljiva. Mene zelo moti cenen plastičen zvok. Prav tako je za takšne tipkovnice potrebne veliko plastike, nad čimer se je treba zamisliti tudi z vidika varovanja okolja.«

Torej na trgu niste našli tipkovnice, ki bi zadovoljila vaša pričakovanja, in potem ste rekli ...

»Malo bom raziskal po internetu in hitro našel skupnost navdušencev nad mehanskimi tipkovnicami, sodobnimi, ampak delujočimi na starih principih. Zelo hitro sem še ugotovil, da ima tudi ta posel problem, da so zadeve zelo tržno nišne in da ljudje za možnost boljših tipkovnic ne vedo. Zato se čutim poklicanega, da ljudi o tem ozaveščam. V tem čutim novo poslanstvo in izziv, da takšno tipkovnico izdelam sam.
Zaradi kapitala iz prejšnjega podjetja si lahko privoščim, da bom sam izdelal začetno serijo teh tipkovnic in nato izmeril, v kolikšnem času jih bom lahko prodal. Ustrezno temu bom lahko dajal nova naročila svojim podizvajalcem. Narejen je že prvi prototip tipkovnice in za drugega čakam še na neke dele. Prototipi so narejeni in proizvaja se prva serija teh tipkovnic.«

8c530866f4856dc333a996095ccb70ba
Shutterstock
Regijsko odročno in prikrajšano Kobilje je potisnilo Tomaža Zamana v računalniško sceno svetovnih razsežnosti, ki pa ga ni pričakala odprtih rok.

V sodelovanju s proizvajalci, ki ste jih našli na globalnem trgu?

»Ne. Namenoma sem pristopil z nasprotne strani. Večina komponent je danes narejenih na Kitajskem in epidemija je razkrila pomanjkljivost tega, saj se je čakanje nanje zelo podaljšalo. Druga težava je quality control, torej zagotavljanje kakovosti. Tako kot v prejšnjem podjetju tudi tukaj želim imeti top kakovost, in to brezkompromisno. Da torej za tipkovnico izberem najboljše materiale, kar jih je, in da je vse na njej popolno. Taka tipkovnica mora vzdržati življenje človeka. Hkrati pa mora biti modularna, kar pomeni, da če je treba, se katera od komponent lahko zamenja. Gre za produkt, nad katerim želim imeti sam popoln nadzor.
Tako je podizvajalec za rezkanje aluminija iz Sevnice, tiskano vezje mi dizajnira gospod, ki sicer živi na Nizozemskem, ampak je Slovenec, v Sloveniji naročam tudi vijake. Edino bakrena plošča za stikala je iz Španije, dodelamo pa jo v Sloveniji. Zadnji vidik takšne usmeritve, ki tudi ni zanemarljiv, pa je, da s tem spodbujam lokalno gospodarstvo.«

Kako vas sprejemajo v domačih poslovnih krogih, ko jim poveste, da ste s Kobilja?

»Velika večina je presenečenih, da sem iz Prekmurja. Ko v tujini predavam in pokažem Slovenijo na belem ozadju, v šali večkrat rečem: jaz živim tukaj na robu, naprej padeš dol. Ampak to ne bi smel biti problem. Danes je svet majhen, saj imamo 'instant' dostop do skoraj vsega. Mislim, da moramo v Sloveniji zrasti v glavah, v zavedanju, da je svet majhen in da imamo vsi potencial za več. Treba je pogledati naokoli, se pogovarjati in deliti znanje ter izkušnje, pa lahko vsi pridemo na višji nivo. Tudi sam poskušam ljudem predstavljati veličino in obenem majhnost tega sveta.«

Kakšna bo pot nove tipkovnice po potencialu iz velike Slovenije v majhen globalni svet?

»Naredil bom vse, da bo čim bolj uspešna. Spet sem našel zanos, ki sem ga imel v prejšnjem podjetju, in spet ne spim. Tudi pri prvem podjetju pet let nisem mogel spati zaradi vseh idej. To me veseli in to me tišči naprej.«