vestnik

Ivan Žitek iz Rakičana je bil prvi, ki je letel nad Mursko Soboto

Mark Krenn, 2. 10. 2022
Attila Zsitek, Hosszupereszteg
Družina Žitek: Marija, sin Jožef in Ivan. Beltinci, okrog leta 1924. Fotografijo hrani Attila Zsitek, Hosszupereszteg (Madžarska)
Aktualno

Najprej poletel z Josipom Benkom, kasnejšim veleindustrialcem, nato pa vzletel še z lekarnarjem Belo Bölcsem. Oba sta prvo letalsko izkušnjo bolj slabo prestala, so znali povedati očividci

»Zaradi vojne sicer ni prvič, da se nad našim mestom pojavi kakšno letalo, zato smo ga že kdaj imeli priložnost videti, toda kljub temu je v petkovih jutranjih urah zvok letala, ki je krožilo nad nami, na prosto privabil veliko množico ljudi. Vzrok za veliko zanimanje je tičal v dejstvu, da je tokrat letalo pilotiral eden izmed domačinov. Janez Žitek se je že v času miru izkazal za izredno dobrega in zanesljivega strojnega mehanika in dejstvo, da je bil v času vojne odgovoren za letalski servis, je njegove sposobnosti verjetno le še stopnjevalo. Njegovi nadrejeni o njem govorijo z največjim spoštovanjem. Odličen pilot je v popoldanskem času občinstvu, ki se je zbralo v velikem številu, s svojo predstavo dal razvedrilo, v katerem so zelo uživali. Žitkov virtuozni let je občudovalo okrog 400 gledalcev, in ko se je vračal na matično letališče, so ga domačini pospremili z iskrenimi in srčnimi pozdravi.« (Časopis Muraszombat és vidéke, 2. 6. 1918, prevod iz madžarskega jezika.) Časopisna novica omenja Ivana Žitka iz Rakičana, avstro-ogrskega vojaškega pilota in prvega Prekmurca, ki je letel nad domačo pokrajino.

Domačinka iz Rakičana Klara Lajnšček je Ivanovemu nečaku Francu Žitku iz Rakičana enkrat v 60. letih 20. stoletja podrobno opisala dogajanje tistega dne. Tako naj bi bil Ivan Žitek v petek, 31. maja 1918, nad Mursko Soboto priletel iz smeri severovzhoda. Z njim je letel višji avstro-ogrski letalski častnik. Pristala sta na polju – ledinsko ime Plese – nedaleč od rakičanskega pokopališča v smeri Murske Sobote. Žitek je po pristanku in daljšem pogovoru z domačini vzletel ter v zraku nad Mursko Soboto in Rakičanom izvajal razne akrobatske manevre in zahtevne figure.

Potem je na panoramsko vožnjo vzel še dva ugledna meščana. Najprej je poletel z Josipom Benkom, kasnejšim veleindustrialcem, nato pa je vzletel še z lekarnarjem Belo Bölcsem. Oba sta prvo letalsko izkušnjo bolj slabo prestala, so znali povedati očividci.

Ivan Žitek je v Mursko Soboto predvidoma priletel z dvosedežnim letalom Hansa-Brandenburg z vojaškega letališča pri Sombotelu, ki je bilo pet kilometrov severno od mesta. Za potrebe avstro-ogrskega letalstva so ga uredili leta 1915. To je bilo matično letališče 4. avstro-ogrske nadomestne letalske eskadrilje, pri kateri je konec vojne dočakal tudi Ivan Žitek.

janez-žitek, prvi-prekmurski-pilot
Zsuzsanna Zsitek
Fotografija vojaškega pilota Ivana Žitka iz pilotske izkaznice z zaporedno št. 41, ki jo je izdala Madžarska letalska zveza (Magyar Aero Szövetseg), 10.2.1916 Fotografijo hrani Zsuzsanna Zsitek, Zalaegerszeg (Madžarska)

Prekmurci v avstro-ogrskih letalskih enotah

V času prve svetovne vojne so v sestavi avstro-ogrskih letalskih sil leteli vsaj trije Prekmurci. Poleg Ivana Žitka še najbolj znan in odlikovan pilot iz teh krajev Štefan Hozjan iz Brezovice in Štefan Kuzmič (rojen v okolici Murske Sobote). 

Letalske enote so za svoje delovanje potrebovale tudi pomožno letalsko osebje (mehaniki, mizarji, kolarji in fotografi), ki je servisiralo letalne naprave in skrbelo zanje. Za eno letalsko stotnijo z osmimi letali je bilo predvideno okrog 160 podčastnikov in vojakov, ki so skrbeli za letalski servis. Tako je v pomožnih letalskih enotah avstro-ogrskega letalstva po razpoložljivih podatkih služilo nekaj več kot trideset prekmurskih mož, predvsem strojnih ključavničarjev in mehanikov ter mizarjev. Omenjam samo nekatere.

Mirko (Imre) Červek (rojen leta 1891) iz Rakičana se je izučil za ključavničarja in puškarja. Leta 1913 je bil vpoklican v 18. madžarski kraljevi pehotni polk. Boril se je na vzhodni in soški fronti. Kot puškarja ga med vojno premestijo k letalskim enotam. Tu je napredoval do vodje letalskih orožarjev. Zaradi uspešnih inovacij pri delovanju letalskih strojnic je prejel pohvalo avstrijskega cesarja Franca Jožefa: »Na predlog njihove kraljeve apostolske visokosti se pohvali Imre Cservek, vodja oddelka letalskih orožarjev. Njegova viteška drža je zgled.« (Iz uradnega naznanila avstro-ogrske vojske, junija 1916.)

Ludvik Žalig (rojen leta 1892) iz Murske Sobote je bil kot izučen strojni mehanik leta 1914 vpoklican k letalskim enotam v Aspern, kjer se je izučil za letalskega mehanika. Bil je vzdrževalec letal Aviatik B. II in Hansa-Brandenburg. Kasneje se je usposobil za vzdrževanje licenčnih letal.

Mihael Kocet (rojen leta 1886) iz Gaberja je bil izučen mizar. V začetku vojne je bil poslan v 8. letalsko stotnijo, kjer se je usposobil za vzdrževalca letal.

Tudi Andrej Krenn (rojen leta 1890) iz Fikšinec je bil izučen mizar. Leta 1913 je bil vpoklican k 83. cesarsko-kraljevemu pehotnemu polku. Po začetku vojne je bil premeščen v letalske delavnice v Dunajskem Novem mestu. Kot letalski mehanik je bil konec novembra 1918 demobiliziran s činom naddesetnika (Zugführer).

Ignac Bejek (rojen leta 1896) iz Kapce je bil po vpoklicu v 83. cesarsko-kraljevi pehotni polk leta 1915 razporejen med pomožno letalsko osebje manjšega vojaškega letališča pri Dunaju. S svojo logistično enoto je sodeloval pri transportu sestreljenih avstro-ogrskih letal do njihovega matičnega letališča.

Že omenjeni pilot Štefan Kuzmič je bil verjetno leta 1917 vpoklican v 76. cesarsko-kraljevi pehotni polk. Konec junija 1918 je končal pilotsko šolo na fronti. Avstrijski letalski klub mu je izdal pilotsko izkaznico 28. 6. 1918 (zap. št. 2268). 3. septembra 1918 je bil razporejen v 61. letalsko (lovsko) stotnijo. Letel je nad italijanskim bojiščem. Vojno je končal v činu desetnika. Podatke o njem še pridobivam.

Marko Ličina, kustos Muzeja novejše zgodovine Slovenije, ki se že vrsto let ukvarja z raziskovanjem avstro-ogrskega vojaškega letalstva, mi je povedal, da je v avstro-ogrskih letalskih enotah v času prve svetovne vojne služilo in letelo nekaj manj kot sto letalcev – pilotov in izvidnikov –, rojenih na območju današnje Slovenije.

Od ključavničarja do lovskega pilota

Ivan Žitek (v rojstno matično knjigo vpisan kot Zsitek Ivan) je bil rojen 21. maja 1893 v Rakičanu kot prvi otrok Štefana in Marije (dekliško Györek). Ivanov mlajši brat Franc je bil rojen leta 1899. Umre v Rakičanu leta 1961.

Ivan Žitek je osnovno šolo končal v Murski Soboti, kasneje se je izučil za strojnega ključavničarja in končal vajeniško šolo okrog leta 1912. Bil je vsestransko tehnično nadarjen. Zanimali sta ga sodobna znanost in svetovna politika. Govoril naj bi nekaj tujih jezikov, ki se jih je naučil v času vojne.

Konec leta 1914 je bil vpoklican v 83. cesarsko-kraljevi pehotni polk, ki se je že od avgusta tega leta s tremi bataljoni boril na vzhodni fronti proti Rusom. V času prve svetovne vojne je bilo v 83. cesarsko-kraljevi pehotni polk vpoklicanih nekaj več kot 5000 Prekmurcev. Ivan Žitek je bil vpoklican v I. bataljon tega polka, ki je imel poveljstvo v Sombotelu. Po številu vpoklicanih gre za najštevilnejšo prekmursko enoto v avstro-ogrski vojski, ki je sodelovala v bojih. Konec leta 1915 ga že kot letalskega mehanika v Dunajskem Novem mestu zaradi izkazanih tehničnih znanj vpokličejo v pilotsko šolo. Madžarska letalska zveza (Magyar Aero Szövetseg) mu je 10. februarja 1916 podelila pilotsko licenco in pilotsko izkaznico z zap. št. 41. Ta podatek je bil 1. marca 1916 objavljen tudi v madžarski letalski reviji Az Aero. Madžarska letalska zveza je do konca vojne podelila okrog 400 pilotskih licenc, medtem ko jih je avstrijska v istem času nekaj nad 2000. V splošnem lahko govorimo, da je bilo med prvo svetovno vojno v zraku nekaj več kot 2500 avstro-ogrskih letalcev (pilotov in izvidnikov), ki so leteli na vzhodni, romunski in soški fronti ter na srbskem in italijanskem bojišču.

Desetnik (korporal) Ivan Žitek je bil avgusta leta 1916 iz nadomestnih letalskih enot prerazporejen v 32. letalsko stotnijo (FLIK 32), kjer je ostal do 6. oktobra 1916, ko ga nadrejeni pošljejo na dodatno usposabljanje.

Začetne izvidniške polete je opravljal z letalom Albatros. 32. letalska stotnija je od 15. avgusta 1916 do 2. februarja 1917 opravljala letalske naloge na romunski fronti (matično letališče Caransebeș), potem jo premestijo na soško fronto, kjer ostane do oktobra 1917 (poraz italijanske vojske v 12. soški bitki). Do konca vojne je 32. letalska stotnija opravljala bojne in izvidniške naloge na razširjenem italijanskem bojišču.

Ivanov sin Jožef Žitek iz kraja Gerce na Madžarskem je Janezu Mataju, raziskovalcu prekmurskega letalstva, v pismu s 4. decembra 1981 na osnovi pričevanj svojega očeta poslal krajši itinerar Ivanove letalske poti v avstro-ogrskih letalskih enotah. Posredovane informacije so v nekaterih dejstvih identične s podatki iz arhivskih virov, pridobljenih v Vojnem muzeju na Dunaju, in podatki iz razpoložljivih strokovnih letalskih publikacij. Nekateri podatki, ki jih je navajal sin Jožef, pa ne vzdržijo kritične presoje oz. jih za zdaj ne moremo potrditi.

Tako Jožef omenja, da naj bi Ivan po prihodu v 32. letalsko stotnijo na romunskem bojišču letel kot izvidnik. Pri enem od izvidniških poletov naj bi bil sestreljen nad južnimi Karpati nedaleč od kraja Bozovici (zahodna Romunija). Po enomesečnem okrevanju se je vrnil v svojo letalsko stotnijo. Septembra leta 1916 naj bi že opravljal bojne polete kot lovski pilot. Zaradi svoje drznosti in uspešno izvedenih letalskih akcij na romunskem bojišču naj bi bil odlikovan. Domnevno je prejel dve srebrni medalji za hrabrost (Jožef se spomni nekaterih medalj – križcev, ki jih je videl v očetovi omari v Gercah).

V začetku februarja 1917 je bila 32. letalska stotnija premeščena na soško fronto. Ivan Žitek naj bi sredi februarja 1917 nad Trstom sestrelil dve italijanski letali. Za to dejanje naj bi bil odlikovan. Za zdaj te informacije ni moč potrditi. Vse kaže na to, da je bil Ivan Žitek spomladi leta 1918 premeščen v 4. nadomestno letalsko eskadriljo z matičnim letališčem pri Sombotelu. Konec vojne naj bi dočakal s činom poročnika. Tako sin Jožef Žitek (ki je v času druge svetovne vojne tudi sam služil pri madžarskih letalskih silah) Janezu Mataju decembra 1981.

Klara Lajnšček iz Rakičana je Ivanovemu nečaku Francu Žitku med drugim povedala še, da naj bi Ivan Žitek med letoma 1920 in 1922 letel nad vzhodnim Prekmurjem z enim od članov razmejitvene komisije, ki je določala mejno črto med Kraljevino SHS in Kraljevino Madžarsko (verjetno kot pilot takratne Kraljevine SHS).

Povojno življenje in selitev na Madžarsko

25. julija 1920 se je Ivan v Beltincih poročil z Marijo Dragovič (rojena 22. marca 1901 v Murski Soboti). Del družine se je kasneje preselil v Beltince. Družina Dragovič je v začetku 20. stoletja še živela na pristavi »Korrong a Mayorban« (na tem mestu stoji danes stavbni kompleks Agroservisa). Ivanov tast Mihaly Dragovics se je na Szaparyjevem posestvu ukvarjal s pridelavo sira.

Leta 1921 se je Ivanu in Mariji v Beltincih rodil sin Jožef (1921–1997), po selitvi na Madžarsko v kraju Letenye sin Attila in v kraju Gerce še tretji sin Istvan.

V Imeniku članstva obrtnikov 1925–1947 Lendava (hrani Pokrajinski arhiv Maribor) najdemo podatek, da je imel Ivan Žitek med letoma 1920 in 1925 (tega leta je bil izbrisan s seznama) v Beltincih prijavljeno ključavničarsko obrt.

Po letu 1925 se je družina Žitek iz Beltinec preselila v kraj Letenye na Madžarskem. O vzroku selitve ni natančnejših podatkov. Ivanov nečak je od svojega očeta slišal, da naj bi bil razlog selitve politične narave. Zaradi socialističnih idej naj bi ga preganjala takratna oblast Kraljevine SHS. Enako je bilo tudi kasneje na Madžarskem.

V Letenyu je Ivan odprl avtomehanično delavnico. Ivanov vnuk Attila Zsitek ml. (rojen 1952) iz kraja Hosszupereszteg na Madžarskem mi je povedal, da družinsko ustno izročilo omenja nenavaden in tragičen dogodek, ki se je zgodil v tem kraju. Ivanovo soprogo je namreč v Letenyu zalezoval neki domačin. Ob poskusu nasilnega vstopa ga je Marija z Ivanovim revolverjem ustrelila skozi vhodna vrata. Domnevno je ta domačin zaradi strelne rane kasneje umrl.

V časopisu Borsod vármegye Hivatalos Lapja z dne 18. septembra 1930 lahko preberemo, da je poveljstvo madžarske kraljeve državne policije iz Nagykanizse prepovedalo vožnjo Ivanu Žitku z osebnim avtomobilom, ki sicer ni bil registriran na njegovo ime, registrskih oznak 62-281. Odvzeto mu je bilo tudi prometno dovoljenje. Ivan je bil takrat eden od redkih Prekmurcev, ki so obvladali letenje z lovskim letalom, vožnjo z osebnim avtomobilom in motornim kolesom.

Leta 1931 se je družina Žitek znova selila. V kraju Gerce na Madžarskem, 18 kilometrov vzhodno od mesta Sarvar, je Ivan kupil starejšo stanovanjsko hišo. Za stanovanjskim poslopjem je sezidal delavnico, kjer se je med drugim ukvarjal z mletjem žita. Domačini so ga poznali pod vzdevkom »masiniszta« (mašinist ali strojnik). Ko je Attila Zsitek ml. enkrat v 80. letih 20. stoletja obiskal Ivanovega sina Jožefa v Gercah, mu je ta pomenljivo prišepnil, da je bil njegov ded (Ivan Žitek) velik »šaman« oz. ljudski vrač. Ti naj bi se med drugim ukvarjali tudi s hipnozo.

Jožef je v domači delavnici izdeloval sprehajalne palice s sprožilnim mehanizmom, s katerimi je opremljal okoliške divje lovce. On in brat Attila sta izdelovala tudi zapletene variacijske ključavnice, ki jih ni bilo moč odpreti brez upoštevanja točno določenega zaporedja obratov ključa.

Družinsko ustno izročilo velike Žitkove družine omenja tudi zgodbo o tem, kako je Ivanov sin Jožef po koncu druge svetovne vojne tihotapil melaso – viskozno snov, ki nastane pri rafiniranju sladkornega trsa ali sladkorne pese v sladkor – čez zahodno mejo z Avstrijo. Domnevno se je s tem preživljala vsa družina.

Ivan Žitek, prvi Prekmurec, ki je letel nad Mursko Soboto, je umrl 6. oktobra 1939. Kot vzrok smrti je v mrliški matični knjigi navedena tuberkuloza. Pokopan je na katoliškem pokopališču v Gercah na Madžarskem. Po njegovi smrti se je Marija leta 1941 vnovič poročila s Sandorjem Horvathom. Umrla je 16. januarja 1960.

07
Vir fotografije: Tolnai Világlapja, september 1916
Štefan Hozjan. Vir fotografije: Tolnai Világlapja, september 1916

Štefan Hozjan največkrat odlikovan

Lovski pilot avstro-ogrskih letalskih sil Štefan Hozjan s činom štabnega narednika leta 1916. Ta portret Štefana Hozjana v slovenski vojaški literaturi in medijih še ni bil predstavljen. Vestnik ga objavlja prvi.

Štefan Hozjan je največkrat odlikovani slovenski letalec v prvi svetovni vojni, ki je letel v sestavi avstro-ogrskih letalskih enot. Rodil se je 19. septembra 1894 v Brezovici pri Veliki Polani. V Lendavi se je pri mojstru Schafhauserju izučil za strojnega ključavničarja. Leta 1913 odide na prostovoljno služenje vojaškega roka. V začetku leta 1914 je končal šolo za letalske mehanike v Aspernu v Avstriji. Po končanem šolanju ga premestijo v Dunajsko Novo mesto, kjer je bilo največje vojaško letališče takratne Avstro-Ogrske.

Po drznem dejanju prilastitve in vzletu z letalom, ki ga je kot mehanik servisiral, za »kazen« prejme pisni ukaz o premestitvi v pilotsko šolo avstrijskega vojnega letalstva. 20. oktobra 1914 je pridobil letalsko licenco in pilotsko izkaznico (zap. št. 175). Bil je usposobljen za letenje v enosedežnem bojnem letalu. S pripisanim mnenjem nadrejenih, da gre za mirnega in zanesljivega pilota.

Dodeljen je bil 11. avstro-ogrski letalski stotniji (11. Flik/Fliegerkompanie), ki je delovala na vzhodni fronti. Med 18. 1. in 28. 3. 1915 je trajalo rusko obleganje trdnjavskega mesta Przemysl (na skrajnem vzhodu današnje Poljske). 11. letalska stotnija je z obleganim mestom vzpostavila prvi zračni most v zgodovini vojnega letalstva. Letalci so vojaštvu in civilnemu prebivalstvu dostavljali hrano, zdravila in pošto. Štefan Hozjan naj bi po nekaterih virih 21. 3. 1915 opravil zadnji polet z avstro-ogrskega vojaškega letališča Hureczko (3 km vzhodno od Przemysla), tik preden so ga zavzeli Rusi.

Iz njegovih dnevnikov letenja je razvidno, da je v naslednjih mesecih opravljal izvidniške naloge in fotografiral ruske pehotne položaje. Hozjan je bil edini Slovenec, ki je letel v omenjeni stotniji. O njegovih letalskih podvigih pišejo dnevni časopisi v Ljubljani, Budimpešti, na Dunaju in Kleklove Novine v Murski Soboti.

Julija leta 1916 je bil po krajšem uradnem postanku v Mariboru dodeljen 19. letalski stotniji, ki je delovala v Vipavski dolini z matičnim letališčem na Ajševici pri Gorici.

19. letalska stotnija je veljala za eno od najboljših letalskih enot v avstro-ogrskem vojnem letalstvu. Opremljena je bila z dvosedežnimi letali Hansa-Brandenburg in lovci znamk Fokker in Albatros.

Štefan Hozjan je nad Doberdobom 28. 7. 1916 s svojim enosedežnim lovcem Fokker sestrelil dve italijanski letali znamke Voisin V, vendar je bil tudi sam huje ranjen. Za to dejanje je na predlog nadvojvode Jožefa Avgusta konec oktobra leta 1916 prejel zlato medaljo za hrabrost. To je bilo najvišje odlikovanje, ki ga je v avstro-ogrski vojski lahko prejel navaden vojak ali podčastnik. Poleg zlate medalje za hrabrost je prejel tri srebrne medalje za hrabrost I. stopnje, eno srebrno medaljo za hrabrost II. stopnje in bronasto medaljo za hrabrost. Za 12 tednov, preživetih na fronti, je prejel Karlov četni križec. Dosegel je vsaj tri letalske zmage (eno na vzhodnem ter dve na italijanskem bojišču). Februarja 1917 je dobil denarno nagrado v višini 2000 kron iz finančnega sklada ministrstva za obrambo Avstro-Ogrske, ki mu jo je za izjemne vojaške dosežke dodelilo uredništvo madžarskega časopisa Est.

V času bolniškega dopusta se je v Osijeku 11. 2. 1917 poročil s Hermino Denczi, s katero sta imela tri otroke. Oktobra 1917 se je vrnil v 19. letalsko stotnijo, vendar je zaradi kroničnih zdravstvenih težav poletel šele 11. novembra 1917. Januarja 1918 je bil premeščen v 51. letalsko stotnijo z matičnim letališčem v Ajdovščini, vendar v tem času ni več opravljal bojnih poletov. Junija 1918 so Hozjana znova premestili, tokrat v rezervno letalsko enoto v Dunajskem Novem mestu. 3. julija 1918 mu je bil podeljen čin častniškega namestnika. Po razpadu Avstro-Ogrske se je za kratek čas vrnil domov v Lendavo. Živel je v Lendavskih Goricah (hiš. št. 246). S pomočjo tete, ki je živela v Chicagu, se je okrog leta 1921 z družino odselil v ZDA. Tam je ob delu diplomiral na tehniški univerzi in postal strojni inženir. Umrl je leta 1949. Pokopan je v kraju Evergreen Park (zvezna država Illinois) v bližini Chicaga.

Osebni arhiv
Fotografija iz zapuščine Ivana Žitka. Nadvojvoda Friedrich (v plašču) s poveljstvom 32. letalske stotnije, v kateri je letel Ivan Žitek. Pozimi 1917/1918 na italijanskem bojišču v okolici Asiaga. Foto osebni arhiv Marka Krenna
Kaj zdaj berejo drugi