Pri urejanju zbirke ju je ves čas spodbujal tudi razkriški župan Stanko Ivanušič. Zbirka je vključena v tematsko turistično pot Razkriški kot, ki je prejela že večkrat najvišja priznanja v akciji Moja dežela – lepa in gostoljubna.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Ponoči lahko živo srebro pade pod ničlo, preti pozeba
Ponoči se lahko tudi v Pomurju zaradi jasne noči temperature spustijo pod ledišče.
Na njihovi domačiji je bilo, pravi Jožica, ohranjenih veliko starih predmetov, tako iz zgodovine ljudske obrti kakor tudi uporabnih gospodinjskih predmetov. »Čevljarji so bili moji predniki že pred stotimi leti. Starši so mi pripovedovali, da so popravljali in izdelovali čevlje doma, popravljat pa so jih hodili tudi od hiše do hiše po Šafarskem, Razkrižju, Gibini in okolici. Takrat si mnogi niso mogli kupiti novih čevljev in so jih popravljali in krpali, dokler se je le dalo, tako imamo v naši zbirki tudi take, pri katerih se vidi, da so bili velikokrat v rokah čevljarja.« V zbirki imata tako vojaške čevlje kakor tudi čevlje za delo in praznik. »V čevljarski zbirki je tudi veliko starega orodja, od kopit do klešč in natezalk. Tega je bilo še precej ohranjenega v kraju in okolici. Malo pa je bilo starih čevljev, saj so z njimi, ko so dokončno odslužili, kurili. Običajno so jih uporabljali, dokler niso popolnoma razpadli, kar je lahko bilo tudi več desetletij. To priča o kakovosti materiala, pa tudi čevljarskega dela,« dodaja Branko.
Jožičin oče Vinko je bil rudar v Murskem Središču in Presiki. »Ob delu v rudniku je v prostem času še kopal vodnjake, kar pa takrat ni bilo tako enostavno kot danes, ko imajo sodobno opremo in hitro ugotovijo, kje je voda. Takrat je bilo treba najti vodo in pogosto so 'zdenčarji' kopali zaman. To je bil nevaren poklic in se je pri delu zgodilo precej nesreč, saj je bilo pogosto treba kopati globoko v zemljo, tako kot tudi v rudarstvu.« V družini je bilo šest otrok in delo v rudniku je bilo premalo, da bi dovolj zaslužil.
V muzeju dimnikarstva, ki je edini v Sloveniji, pravi Branko, si lahko obiskovalci ogledajo veliko fotografij, delovne opreme in drugih predmetov, ki so jih uporabljali dimnikarji nekoč. Dimnikarski poklic je opravljal v Ljubljani. Precej predmetov v zbirki je rešil pred tem, da bi jih vrgli na odpad, potem ko je eno od ljubljanskih dimnikarskih podjetij po osamosvojitvi Slovenije šlo v stečaj. Takrat so ga sodelavci, pravi, čudno gledali, zakaj zbira to staro opremo. Ob čevljarski in dimnikarski zbirki je v sosednjem prostoru še zbirka predmetov, ki so jih uporabljali v gospodinjstvu, in pohištva. To so lončene posode, petrolejke, likalniki in drugo.
Jožica in Branko Gašparič imata ob svoji domačiji na Šafarskem v lesenih brunaricah bogato zbirko predmetov iz zgodovine dimnikarstva in čevljarstva, na dvorišču pa še maketo vodnjaka s prikazom, kako so nekoč kopali vodnjake.
Pri urejanju zbirke ju je ves čas spodbujal tudi razkriški župan Stanko Ivanušič. Zbirka je vključena v tematsko turistično pot Razkriški kot, ki je prejela že večkrat najvišja priznanja v akciji Moja dežela – lepa in gostoljubna.
