vestnik

(Izpoved bolnice z rakom) »Srečna sem bila, ko so mi postavili diagnozo«

Marina Vrbnjak, 8. 4. 2020
Marina Vrbnjak
Šestintridesetletna Gabrijela Rogan iz Matjaševec je lanskega novembra premagala raka limfatičnega sistema.
Aktualno

Šestintridesetletna Gabrijela Rogan iz Matjaševec je lanskega novembra premagala raka limfatičnega sistema. Danes ljudem sporoča, naj si vzamejo čas zase in se naučijo reči ne.

Srečali sva se v Gornji Radgoni, kjer je imela do postavitve diagnoze lani svoj frizerski salon. Prišla je nasmejana, saj je, kot pravi, srečna, da živi.
Rak limfatičnega sistema ali Hodgkinov sindrom je sicer manj znan med ljudmi, zanj pa je značilno, da so prvi simptomi lahko podobni prehladu, zato bolniki neredko odlašajo z obiskom zdravnika.
»Konec decembra 2018 sem zbolela za prehladom in šla k zdravniku, kjer je krvna slika pokazala povišano vrednost levkocitov. Potem ko je prehlad minil, pa se je pojavilo srbenje po celotnem telesu,« je začela pripovedovati. »Vem, da si ljudje to težko predstavljajo, a bilo je neznosno,« doda še vedno z malce groze v očeh. Sledili so obiski zdravnikov, dermatologa in bioenergetikov, a nihče ni našel pravega vzroka, vsi pa so, kot pove, imeli svojo diagnozo.

gripa_prehlad
Profimedia
Začelo se je s prehladom.

Diagnoza – Hodgkinov sindrom v zadnjem stadiju
»Za zmanjšanje vrednosti levkocitov sem preizkusila vse antibiotike, zaradi srbenja sem prejemala infuzije, še posebej pa me je prizadelo, ko mi je dermatolog rekel, da imam garje,« se spominja. Štiri mesece kasneje, aprila, ji je nenadoma zatekel obraz, zato je odšla k zobozdravniku, a ta ni ugotovil vnetja. Zdravnik jo je nato poslal k pulmologu in rentgenski pregled pljuč je pokazal nepravilnosti. Levo krilo je bilo večje in zasenčeno. Pod nujno so jo poslali na preiskave v Maribor. »Potem pa šok, CT je pokazal več večjih tumorskih formacij v pljučnem predelu. Takrat sem se zamislila. Sina imam, ki bo imel valeto, jaz pa ne bom mogla plesati z njim. Hčerko, ki bo imela maturantski ples, a je ne bom videla.« To ji je dalo moč in zagon.
V Mariboru so potem opravili več preiskav, a ostajali »v megli«. »Vse dokler junija nisem pobrala vseh papirjev in sama odšla na onkološki inštitut v Ljubljano, se naročila na pregled in punkcijo bezgavk.« Tam je končno dobila diagnozo. »Hodgkinov limfom v četrtem stadiju, na katerega sem že prej zdravnike opozarjala, saj sem zaradi svojih težav prebrala marsikaj. Bila sem srečna – srečna zato, da nisem nora, ampak končno vem, da imam raka, ki ga bom premagala,« se spominja z grenkobo, ker bi skoraj morala na psihiatrično zdravljenje, saj so menili, da so njene težave duševnega izvora.

gabrijela-rogan, hodgkinov-sindrom
Marina Vrbnjak
"Bila sem srečna – srečna zato, da nisem nora, ampak končno vem, da imam raka, ki ga bom premagala,« se spominja z grenkobo, ker je skoraj pristala na psihiatričnem zdravljenju.

Kemoterapije je sprva prenašala dobro. Slabosti ni imela, ves čas pa je ostajala pozitivna in svoje tedenske obiske na onkološkem inštitutu jemala kot »oddih«, kjer si je odpočila in skoraj vedno izpraznila vse avtomate s hrano. V tem času se ji je namreč močno povečal apetit, zato se je zredila za petnajst kilogramov. »Do tretje kemoterapije sem bila kot rožica, potem pa so mi začeli izpadati lasje. Pojavile so se mi tudi težave s krvjo, odpadle so mi obrvi, trepalnice, tudi nohti na nogah. Po šesti kemoterapiji so se pojavile še težave z mišicami, ki me spremljajo še danes,« pojasni. Srbenje je na srečo prenehalo že po prvi kemoterapiji. Kot pove, jo je najbolj predramilo dejstvo, da je bila v tistem času na oddelku najstarejša. Hodgkinov sindrom namreč velja za raka mladih. »Povedali so, da k razvoju pripomore izgorelost, padec imunskega sistema. Zbolijo tako fantje kot dekleta, po navadi okoli dvajsetega leta.« Novembra je zmagala. Raka je premagala brez obsevanj in dosegla remisijo.
Življenje doma se je obrnilo na glavo
Doma se je po postavitvi diagnoze marsikaj spremenilo. »Zavedala sem se, da imam dva otroka, hkrati pa skrbim še za dedka in babico. Prva misel je bila – potrebujejo me, zato se moram boriti in bolezen premagati,« pove. Za moža je sprva ni tako skrbelo, čeprav se je na koncu izkazalo, da je prav on njeno bolezen najtežje prenašal. »Popolnoma se je zaprl vase in še več časa posvetil delu – z mislijo, da če me ne vidi in ne komunicira z mano, te bolezni ni. To me je zelo prizadelo,« iskreno pove. Skupaj sta se nato spoprijela s tem in težavo premagala. »Naše življenje se je popolnoma obrnilo. Prej smo bili zaradi službe zelo malo skupaj. Kot frizerka sem živela bolj za stranke in dejstvo je, da te nekaj mora udariti po glavi, da to spremeniš,« se spominja.

zavesa4
shutterstock
Ni se skrivala za štirimi stenami, ampak je o bolezni govorila.

Danes je zato na prvem mestu družina, ki ji je tudi neizmerno hvaležna za vso oporo in pomoč. »Enako tudi vsem bližnjim in prijateljem,« poudari.
Nepravi prijatelji so izginili
Zaradi bolezni se ni skrivala med štirimi stenami. »O bolezni sem govorila. Tudi v trgovino sem šla z masko, da zaščitim sebe, kar so nekateri zelo kritizirali.« Opazila je, da so se je nekateri ljudje začeli izogibati, predvsem ker niso vedeli, kako komunicirati z njo. »Nepravi prijatelji so izginili, s pravimi pa smo se zbližali,« mi še pove in doda, da jo najbolj moti prav to, da se ljudje, ki zbolijo, zaprejo vase in o tem ne govorijo. »Tudi okolica ne ve, kako naj se odziva. Sama si želim, da se to spremeni, zato bi bila vesela, če bi se v Pomurju ustvarila kakšna skupina ali se izvajale delavnice, kjer bi se bolniki lahko sestajali, družili, delili izkušnje.« To je trenutno na voljo samo v Ljubljani, ki pa je preveč oddaljena.
»Zamislite se nad sabo in si vzemite čas zase. Sebe je treba dati na prvo mesto. Najpomembneje je, da znaš kdaj povedati tudi besedo ne in začneš ceniti malenkosti, na katere, ko si zdrav, sploh ne pomisliš,« še pove Roganova.