Rihtarič je po profesiji zgodovinar, leta 2002 je doktoriral v Celovcu, leta 2016 pa še na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Zaposlen je bil kot profesor in tudi ravnatelj na ljutomerski gimnaziji, od leta 1995 do 2013, ko se je upokojil, pa je bil direktor Ljudske univerze Gornja Radgona. Med drugim je predsednik Zgodovinskega društva Gornja Radgona. Njegovo področje raziskovanja je zlasti prva polovica dvajsetega stoletja na območju Spodnje Štajerske, Ljutomera in Gornje Radgone.
Nemci in most
Na predavanju je predstavil nekaj zanimivosti in dejstev o kraju, ki domačine in obiskovalce spremljajo na vsakem koraku, a jih ti ne opazijo oziroma jih ne problematizirajo. Tako na primer obstaja napaka pri nagrobnem napisu na grobu Antona Trstenjaka. Ob nazivu, dr., so mu namreč pozabili dodati še en d – bil je namreč dvojni doktor, doktor filozofije in teologije. V zvezi z njim je Rihtarič odkril še eno zanimivost. V krstni knjigi župnije sv. Petra v Gornji Radgoni iz leta 1906 je bil Trstenjak zaveden kot Antonius Terstenjak. Šele leta 1985 je zabeležena sprememba imena v Anton Trstenjak. To je zanimivo predvsem zato, ker se je Trstenjak v svojih delih, npr. v delu Med ljudmi iz leta 1955, kot je ponazoril Rihtarič, že podpisal kot Trstenjak in ne Terstenjak.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Spoznajte zgodbo družine Kofjač, ki na Petanjcih vsako leto vzgoji 10 tisoč vrtnic
Vrtnica velja za kraljico med cvetlicami. Obstajajo številne vrste in sorte, barve cvetov imajo različne pomene. Z njihovo vzgojo se že več desetletij ukvarjajo v petanjskem podjetju Flores, kjer so nam ob obisku predstavili svoje delo, zakonitosti sajenja vrtnic in naredili skomine po tem, da si gremo poleti ogledat bujno cvetoče rastline.
Prav tako so doktorski naziv na kipu, ki je postavljen v Aleji velikih, pozabili pripisati Francu Vebru. »Čeprav je moral Veber po vojni zapustiti univerzitetno službo, mu niso vzeli doktorata,« je povedal Rihtarič. Opozoril je še na eno zmoto v Aleji velikih. Tam namreč stoji tudi kip Janeza Akvile, gradbenika in slikarja iz 14. stoletja, čigar delo lahko vidimo v Martjancih, Velemeru, Ženavcih in avstrijski Radgoni, nikakor pa Akvila ni povezan z Gornjo Radgono, zato se postavlja vprašanje, zakaj so mu v Aleji postavili kip.
Zmota obstaja tudi v zvezi s spomenikom, ki stoji pred stopniščem, ki vodi do cerkve. Govorilo naj bi se namreč, da gre za kužno znamenje, kar pa ni res. To dokazuje sicer zelo slabo vidno besedilo na desni strani spomenika v starejši nemščini, ki pravi, da če si na tem mestu zmolil pet očenašev, si dobil odpuščanje za 1000 let. Prav tako kroži napačna zgodba o spomeniku na Grajski cesti. Milan Kocuvan naj bi besedilo v latinščini, ki ga najdemo na tem spomeniku, prevedel in zapisal, da je na mestu, kjer je spomenik, gornjeradgonska kraljica (čeprav so tukaj bili samo grofje) padla s konja.
»Resnica je čisto drugačna in čudi me, kako je lahko nekdo, ki je imel klasično gimnazijo in torej znal latinsko, tako napačno prevedel besedilo. Tam namreč piše, da sta grof Wurmbrand (Wurmbrandi so bili predzadnji graščaki gornjeradgonskega gradu) in njegova žena, rojena Auersperg, leta 1795 dala zgraditi most, ki je povezoval dva bregova ene dolinice. Spomenik je torej postavljen v spomin na tadva, ki sta dala zgraditi most.«
Napake se najdejo tudi na informativnih tablah v Gornji Radgoni. V enem od zapisov o drugi svetovni vojni piše, da je nemška vojska 6. aprila 1941 prišla v Gornjo Radgono čez leseni most. Dejstvo je, da lesenega mostu čez Muro takrat ni bilo več, saj ga je februarja 1929 podrl led, naslednje leto pa je bil zgrajen železobetonski most. Ta most so Nemci ob umiku leta 1945 razstrelili in obstaja fotografija, ki je bila objavljena v glasilu Zgodovinskega društva, na kateri stojijo tri osebe na porušenem mostu: na sredini je Rihtaričev oče, levo in desno od njega pa sta dva ujetnika, nemški in madžarski. To fotografijo imajo tudi na razstavi v muzeju v avstrijski Radgoni, kjer pa piše, da so na fotografiji trije partizani, kar je napaka.
Grad, dvor ali dvorec
Rihtarič je opozoril še na eno pogosto napako, ki se pojavlja tudi v strokovnih krogih. Gornja Radgona namreč ni enako Radgona. »Ko v stroki govorimo o Radgoni, mislimo na avstrijsko Radgono, torej današnji Bad Radkersburg, Gornja Radgona, Oberradkersburg, pa je ta naša, slovenska.« Obstaja tudi knjižica v nemščini in slovenščini, kjer piše, da sta bili Radgona in Gornja Radgona do konca prve svetovne vojne eno mesto, ki je bilo upravno in politično povezano. »To ni res. Avstrijska Radgona je spadala v okraj Radkersburg, skupaj z okrajem Cmurek pa v okrajno glavarstvo Radkersburg, dočim je Gornja Radgona bila svoj okraj, skupaj z okrajem Ljutomer pa je spadala v okrajno glavarstvo Ljutomer. Šlo je torej za napačno tolmačenje.«
Še ena napaka obstaja na informativni tabli, ki stoji ob vznožju stopnic, ki vodijo na grajski hrib. »V stroki natančno ločimo, kaj je grad, kaj dvor in kaj dvorec. Grad mora biti na hribu, dvor in dvorec pa stojita na ravnini. V Gornji Radgoni imamo torej grad, na tej informativni tabli pa je v nemščini zapisano Schloss, kar pomeni dvorec. Ustrezno bi bilo torej Burg,« tako Rihtarič, ki je obenem dodal, da je tudi soboški grad poimenovan napačno in bi moral biti pravzaprav dvor ali dvorec, kot je pravilno poimenovan npr. dvorec Rakičan.
Ob koncu predavanja je Rihtarič predstavil še zanimiv mit o tem, da naj bi obstajal tunel pod reko Muro, ki naj bi vodil v avstrijsko Radgono. »Za ta mit sem prvič slišal v 3. razredu, ko so moji sošolci šli na ogled gradu; sam nisem šel, ker sem šel na trgatev. Naslednji dan so mi v šoli pripovedovali, da jim je grajski hišnik Strniša pokazal luknjo, ki naj bi predstavljala vhod v ta tunel.«
Osebni arhivV muzeju v avstrijski Radgoni pod to fotografijo napačno piše, da so na njej trije partizani.
O mitu pišejo tudi nekateri avstrijski zgodovinarji. Ti omenjajo tri možne točke, kjer bi lahko bil vhod v tunel na avstrijski strani – prva možnost naj bi bila gostilna Gasthaus zum Türkenloch, druga župnijska cerkev Janeza Krstnika, tretja pa Wurmbrandova hiša pri t. i. slovenski cerkvi. "Ko smo v zgodovinskem društvu opisovali gornjeradgonski grad, smo prišli do podatka, da je na gornjem dvorišču pod arkadami plošča, kjer je napisano: 'Hier befindet sich ein Brunn'. Gre torej za studenec, ki je globok 57 ali 59 m, kar ustreza globini podtalnice oziroma reke Mure."
