vestnik

(KOLUMNA) Juhuhu, šalalala je tu!

Štefan Kardoš, 2. 9. 2022
Nataša Juhnov
Fotografija je simbolična.
Aktualno

Po golem naključju sem prejšnjo kolumno pisal ob koncu šolskega leta in jo naslovil z Juhuhu, počitnice so tu!, zdaj pa spet pišem te vrstice ob koncu počitnic, zato razmišljam, da bi prispevku po analogiji dal naslov Juhuhu, šola je tu! Ampak kako bi to prenesla ušesa bralcev – učencev, staršev, učiteljev? Nevtralno kot pri prvem naslovu ali morda kot privoščljivo ironijo, če ne že kar sadističen sarkazem? Vprašanje je seveda retorično.

Česa se torej ne veselimo, ko konec avgusta govorimo o šoli, v čem je problem?
Najbrž se ne zdi samo meni, da je v zahodnem svetu prežemajoča in glavna družbena vez že dolgo hedonizem, nekaj torej, kar temelji na načelu ugodja. In priznajmo si, načelo ugodja je neko tako univerzalno, prvobitno načelo, v katero smo se vsi rodili in po katerem hrepenimo vse življenje od trenutka, ko so nam začeli odtegovati stvari, ki bi lahko pripadale samo nam. Zato ni bolj naravne stvari od želje po tem prvotnem stanju, šola pa ni ravno beseda, ki bi jo povezovali s tem pojmom. Seveda ugodju ni sovražna samo šola, začelo se je že prej: Ne smeš tega, ne smeš onega, moraš to, moraš ono. Ali pa: Brez muje se še čevelj ne obuje!; Kdor ne dela, naj ne je!; Brez potu ni medu!; Delaj in moli! In tako naprej, do novih in novih, vedno bolj zapletenih naukov, ki vsi po vrsti poudarjajo, da primarno človeško načelo ugodja ni tudi edino in sploh ne poslednje načelo. Nazadnje te začnejo prepričevati, da je preveč ugodja pravzaprav največja nesreča. Da imajo konci tedna, prazniki in počitnice smisel le, če so prej trdi delovni dnevi. In podobne strašne filozofijade, zaradi katerih je potem ob začetku šolskega leta zelo težko iskreno zavpiti Juhuhu, šola je tu! Šola je emanacija vseh teh pridig in strašenj.

No, je bila. Kajti kot pravimo stari, svet ni več to, kar je bil, in tudi šola ni več to, kar je bila. Nekoč se je v šoli zapovedovalo in prepovedovalo, ugovorov niso trpeli, zdaj ni več tako, zdaj se vljudno prosi in predlaga, zdaj se resnice povedo na šaljiv način, od Besede, ki je bila nekoč temelj sveta, pa je prišlo do opaznega premika k tako imenovanim neverbalnim spremljevalcem besede, sličicam, lalala melodijam, emotikonom in podobnemu. No, pa saj se tudi z vseh mogočih prižnic ne naznanja več Delaj in moli!, ampak Delaj in se zabavaj!, pridige so brez besed, nadomestile so jih podobe in triakordna glasbena spremljava. Kako bi si šola lahko zatiskala oči pred tem in ostala prostor discipline in torture, prilagoditi se je morala novi družbeni stvarnosti in dobiti uka željne in neželjne učence na svojo stran z drugačnimi metodami in sredstvi. Današnji učitelj tako ve, da se čevelj lahko obuje tudi brez muje, zgolj z igro. In prav zato je zares čudno, da v tem času ni slišati več vzklikov Juhuhu, šola je tu!, šola bi v teh modernih časih morala biti le nadaljevanje počitnic z drugačnimi sredstvi.

Samotestiranje
Pixabay
Fotografija je simbolična.

Zakaj je tako, je mogoče lepo ponazoriti s primerom, ki ga je za ilustracijo razlike med tradicionalno in moderno vzgojo nekje navedel najbolj znani slovenski filozof (navajam po spominu): Družina se neke nedelje odloči, da bo obiskala babico. Otroku to ni všeč, saj bi raje ostal doma in se igral z vrstniki na igrišču. Starše zato vpraša, zakaj vendar mora tudi on k babici. Primer tradicionalne vzgoje bi bil očetov glasen enobesedni odgovor: »Zato!« Primer moderne vzgoje pa bi bil mamičin igrivo zvit odgovor: »Pa saj veš, da bo babica žalostna, če te ne bo.« Otrok potem vzklikne: »Juhuhu, gremo k babici!« Se vam morda zdi otrokovo veselje ob vzkliku v drugem primeru bolj iskreno od tistega v prvem? Seveda ne, otroku je vseeno, ali na igrišče ne more zaradi samovolje avtokratskega očeta ali zaradi maminega vzbujanja občutka krivde. In tako je tudi s šolo, počitnice so počitnice, šola šola, z igro ali brez.

Problem, zakaj se mnogi ne veselijo 1. septembra, se zato mora skrivati nekje drugje. Najbrž v imenu. Na besedo šola se že od Marije Terezije nalagajo številni neprijetni spomini, ta institucija sploh ni zabavna. Spremeniti bi bilo torej treba njeno ime. Mu dodati kakšen zlog, spremeniti samoglasnik. Pritakniti bi mu morali igrivo-zabavni značaj moderne šole, dodati melodičnost in šaljivost, hkrati pa bi moralo malo spominjati tudi na tisto staro šolo, da ne bi prišlo do popolnega pretrganja vezi s tradicijo. Koliko nepotrebnih travm bi bilo s tem 1. septembra prihranjenih učencem, dijakom, staršem, učiteljem in profesorjem!