vestnik

Kako privlačno je Pomurje za mlade?

BESEDILO Maja Hajdinjak, 20. 5. 2018
fotografija Osebni Arhiv
Karmen Janžekovič
Aktualno

Pomurska regija ima v zadnjih letih neslaven sloves odseljevanja mladih. Razlog je predvsem v pomanjkanju delovnih mest.  

Beg možganov je pereč problem, ki se pojavlja že vrsto let, zadnjih nekaj let pa se je drastično povečal. Eden večjih razlogov je zagotovo globalizacija sveta in s tem številna odprta vrata znotraj EU in širše. Ne le v Pomurju, temveč na splošno v Sloveniji se število mladih, ki se izseljujejo, vztrajno povečuje. Po zadnjih podatkih Statističnega urada republike Slovenije (SURS) se je leta 2016 skupno izselilo 15.572 prebivalcev Slovenije, od tega jih je bilo 69% starih med 25 in 64 let. Za primerjavo so zanimivi podatki do leta 2006 – če vzamemo npr. leto 2005, se je iz Slovenije izselilo 8605 prebivalcev, kar je skoraj polovica manj kot po zadnjih podatkih iz leta 2016. Leto 2006 se tako po podatkih kaže kot "prelomno leto" v smislu povečanega števila izseljevanj – takrat se je izselilo 13.749 prebivalcev, torej skoraj 5000 več kot samo leto dni prej. Zanimivi so tudi podatki izobrazbene strukture izseljenih. Leta 2016 je bilo med izseljenimi iz Slovenije 20% ljudi z osnovnošolsko ali nižjo izobrazbo, 55% s srednješolsko in 25% z višje- ali visokošolsko izobrazbo, od tega kar 156 doktorjev znanosti. Pomurje velja tudi za regijo z najnižjim odstotkom najmlajšega prebivalstva v Sloveniji (13%), kar je še en podatek, ki kaže na to, da se mladi iz te regije izseljujejo, prebivalstvo pa stara. Povprečna starost v Pomurju je namreč 44,5 let, povprečje v Sloveniji pa 42,9 let. Tukaj je tudi najnižji delež prebivalstva z višje- oziroma visokošolsko (20%) in najvišji delež z osnovnošolsko izobrazbo (22%) v Sloveniji. Za konkretnejše podatke o migracijah mladih smo poskušali poiskati informacije na vseh štirih pomurskih upravnih enotah, vendar nam na nobeni od njih niso mogli dati konkretnih podatkov, saj namreč ne vodijo evidenc in statistik. Na UE Lendava so nam podali le splošen vtis − ugotavljajo, da na območju njihove upravne enote številka konstantno pada. To ugotavljajo predvsem na podlagi analize upravičenosti dela posameznih krajevnih uradov znotraj upravne enote, za katero spremljajo število prebivalcev.
Pomurje ima po podatkih SURS tudi najslabšo gospodarsko razvitost v državi, kar je eden glavnih razlogov za izseljevanje, predvsem visoko izobraženih mladih. Pomemben dejavnik je tudi višina dohodka. Izobražen kader pač ne vztraja v regiji z majhno plačo in slabimi zaposlitvenimi možnostmi, če lahko za boljše pogoje migrira v sosednjo regijo. Notranje selitve med regijami so pogoste, veliko je vsakodnevnih. Tok selitev iz Pomurja je največji v univerzitetna središča, med glavnimi sta Maribor in Ljubljana, kjer se mladi izšolajo in pogosto tudi ostanejo zaradi zaposlitve. Po raziskovanju smo našli tudi te zanimive ugotovitve: takoj po vstopu Slovenije v EU se je v Pomurje več ljudi priselilo kot odselilo, kar lahko pojasnimo s tem, da so se raziskovalci, ki so prej živeli v tujini, vrnili domov in poskušali tukaj uspeti. A že leta 2009 beležimo izseljevanje – krive so bile takratne gospodarske razmere −, številka pa od takrat naprej raste.
Mladi kot pogost razlog navajajo slabe zaposlitvene možnosti in manjše plače. Rešitev se tako nakazuje v tem, da bi kot prvo mladim omogočili višješolsko izobraževanje v domači regiji – in s tem mislimo na potrebam gospodarstva potrebne programe, možnost zaposlitve po končanem študiju in delovno okolje s pozitivno klimo. Podjetja bi morala mladim intelektualcem nuditi primerne osebne dohodke, možnost napredovanja in dodatnega izobraževanja, urediti infrastrukturo in stanovanja, da bi lahko razvili uspešno družinsko in družabno življenje.

Mladi o privlačnosti Pomurja razmišljajo različno. Karmen Janžekovič je 23-letna študentka arhitekture na dunajski univerzi, doma s Pertoče: »Sedaj, po štirih letih življenja na Dunaju sem se končno premaknila, da spoznam življenje in kulturo na malo drugačen način – trenutno sem na izmenjavi v Granadi. Počutim se svobodna, potujem in trenutno mi spontano odločanje, kje in kaj bom, zelo ugaja. Se pa vedno rada vračam v Prekmurje in Zagreb k svojim najbližjim in mislim, da ima Prekmurje v sebi veliko skritih biserov. Mene osebno privlačijo mirne noči in iskanje navdiha v naravi. Se mi pa zdi kulturno dogajanje kar neraznoliko in mislim, da Prekmurje že dolgo zelo stagnira in še vedno ne ponuja dosti možnosti za mlade. Ko prihajam domov, je to zame oddih od vsega. No, mogoče tudi sama ne dam priložnosti, da odkrijem še več kar dom ponuja. Rada bi se vrnila za malo dlje časa, ampak šele zdaj sem začela raziskovati in upam, da se še ne bo končalo tako hitro. Vsak kraj ti nekaj da in nekaj vzame, ampak spomini ostanejo. Naslednja postaja je Basel, kdaj in kam pa naprej, pa še sama ne vem in me sploh ne zanima.« Damaris Bongarz iz Gornjih Slaveč je prav tako odšla čez mejo, v Gradec, kjer živi in študira: »Že v gimnazijo sem šla v Maribor, torej iz Pomurja. Všeč mi je bilo v mestu, saj povsod prideš peš ali s kolesom in ne kot pri nas doma, kjer se moraš do najbližjega kina peljati 30 minut. Po maturi sem šla za 2 leti v Tanzanijo in imam same dobre izkušnje, tako da vsakemu, ki ima možnost, priporočam, da gre kamor koli. Trenutno sem že tretje leto v Gradcu, kjer študiram. V Prekmurje se rada vračam za kakšen vikend, zame je kot mala oaza za sprostitev. Ne vem, če se bom kdaj preselila nazaj, saj dom bolj povezujem z osebami kot pa z okoljem. Se bom pa zmeraj rada vračala.« 21-letni študent farmacije iz Trnja, Primož Raščan, pa je eden od tistih, ki bi se radi vrnili v Pomurje: »Zaradi vsakotedenskih migracij v Ljubljano zaradi študija sem Prekmurju in domači vasi še bolj predan. Tam se sprostim, preprosto boljše se počutim. Tudi po koncu šolanja bi se najraje zaposlil v Prekmurju, če pa me bo poklicna pot vodila stran od Prekmurja, stran od Slovenije, pa se bom domov zagotovo vrnil kasneje. Če ne drugače, bom pa upokojenske dni preživel v Prekmurju. Kot pravijo – povsod je lepo, a doma je najlepše.« Pomurje ne izkorišča svojih potencialov, pa meni Peter Gomboc, mladi zaposleni iz Večeslavec: »Ljudje se odseljujejo preprosto zato, ker ni pametnega dela. Konkretno na Goričkem ni niti infrastrukture, da bi lahko sploh kakšna podjetja vlagala denar v nove obrate. Edino, kar po moje lahko reši Goričko, je turizem, ker imamo neverjetno naravo, katere pa se večina ne zaveda. Povečati bi se morala turistična ponudba, najti bi se morali pravi ljudje, ki bi znali to tržiti … S tem bi se povečalo število gostov, občine bi imele več denarja, ki bi ga lahko vlagale v nove investicije. Osebno sem nekaj časa živel v Gradcu, ker sem pač imel možnost za dobro plačo in nisem želel delati doma za tistih 500 evrov. Domov v Prekmurje sem se vrnil kratek čas zaradi osebnih razlogov in ker nisem želel sam plačevati visoke najemnine. Sem pa takoj začel iskati stanovanje drugje, najprej v Avstriji, vendar ker so povsod cene zelo visoke, sem raje kupil stanovanje v Mariboru. Zakaj nisem ostal na Goričkem? Preprosto zato, ker se mi ne da vsak dan voziti 40 minut v eno smer delat in ker imam v Mariboru avtocesto, po kateri pridem zelo hitro v službo. Pa tudi med tednom je na Goričkem kar dolgočasno, jaz imam raje mestni hrup in dogajanje. Imam pa v načrtu, da se enkrat vrnem.« Saša Osojnik s Cankove je prav tako zamenjala svoj domači kraj za študij v tujini: »Velikokrat se začnemo zavedati, da je doma najlepše šele, ko za nekaj časa odrinemo v svet in spoznamo prednosti in pasti življenja v tujini. Kot študentka v Gradcu sem od domače Cankove oddaljena le dobro uro, pa vseeno velikokrat pogrešam utrip Prekmurja in predvsem domače, meni ljube ljudi. Zaradi vseh naravnih lepot in domačih ter prijateljev bi se po eni strani takoj vrnila nazaj v Prekmurje, po drugi strani pa se zavedam, da karierne možnosti niso tako velike kot v Gradcu ali v katerem drugem avstrijskem ali nemškem mestu. Bega me morda tudi to, da zakaj sem se trudila s tujim jezikom in študijem, ki mi je vzel veliko več časa in energije, kot podoben v Sloveniji, in bi to zdaj "zavrgla" s tem, da bi se vrnila v Prekmurje, kjer morda tega potenciala ne bi mogla v popolnosti izkoristiti. Je pa res, da Prekmurje skriva še veliko potenciala − tako turističnega kot tudi gospodarskega, ki pa ga Prekmurci velikokrat ne znamo izkoristiti.« Kot še pove, se ji Pomurje kot regija za mlade ne zdi najbolj »svetleča« − ampak »kdo pa lahko to spremeni, če ne mi mladi? Vedno vsi tarnamo, kako nič ni v redu, spremenimo pa nič. Menim, da bi vsi morali postati bolj ponosni na kraj, od koder prihajamo, bolj samozavestni, da bi si upali stopiti iz svoje cone udobja in poskusili spremeniti stvari na bolje. Ker če uspeva Avstrijcem, ki imajo identične naravne danosti, zakaj ne bi nam?« Doda tudi, da bi morali podpirati lokalno – ker če bomo cenili sebe, nas bodo začeli tudi drugi. Saša je imela letos v sklopu Best of south Europe štipendije in prakse priložnost spoznati ljudi s samega vrha Sparkasse. »In vsi so z nami delili nasvete, naj bomo ponosni na to, od kod prihajamo, na svoje lokalno okolje. In da ko boste starejši, uspešni, vedno poskušajte temu okolju dati nekaj nazaj. Ker od tam ste prišli in tam so temelji, na katerih ste lahko gradili naprej.« Sama meni, da tisti, ki so »malo pogledali« čez svoj prag, najbolj znajo ceniti domovino. »Meni je Prekmurje, Cankova, daleč najlepše. Ravno je bila na obisku kolegica s Finske … in tako ona kot drugi, ki so že bili pri nas, pravijo, kako je tu lepo, kako so hiše urejene, vse pokošeno, polno rož.«
Mladi imajo torej Pomurje radi, vidijo njegove potenciale in cenijo njegovo lepoto. Na odgovornih inštancah pa je, da z razvojno strategijo poskrbijo, da se bodo mladi v Pomurje tudi zares želeli vrniti.