vestnik

Kako se je biser spremenil v pesek

A. Nana Rituper Rodež, 25. 4. 2020
Nataša Juhnov
Balkon bi se lahko kmalu zrušil, če ga ne bi podprli. Foto Nataša Juhnov
Aktualno

Nekoč so bile na tleh perzijske preproge in na oknih žametne zavese, zdaj pa ruševine prerašča bršljan

Gradovi in dvorci po Prekmurju pričajo, da je bilo nekoč pri nas po različnih krajih živahno dvorsko in grajsko življenje. Poleg večjih in bolj znanih gradov se ob slovensko-madžarski meji v Prosenjakovcih med drevesi nekdanjega parka skrivajo ostaline razkošne stavbe ali dvorca Matzenau. Z bršljanom poraščeni ostanki zidu, balkon in grb so le bleda slika tega, kar je nekoč bil. Ker se lahko objekt podre, je mogoče le od daleč opazovati bivališče družine Matzenauer, ki je v teh sobanah nazadnje živela. Pomemben je tudi zato, ker je tukaj leta 1920 za mizo mednarodna komisija odločala o poteku slovensko-madžarske meje, kot so ga potem tudi ratificirali.

Grof Carl von Matzenauer, po rodu nemški Čeh, je dvorec kupil leta 1910 od Denesa Craigherja barona Jakelskega, da bi se v te kraje preselil s svojo družino. Na Goričkem je našel miren kraj za okrevanje bolehne žene Marije Terezije, kakor so mu svetovali zdravniki. To je bila grofova druga žena, s prvo je imel dva sinova, z drugo pa pet otrok, v tem dvorcu sta se rodila dva, Emerik in Marija Mercedes. Karl, kot so mu rekli, je bil svetovljan, popotnik, polkovnik, vojaški ataše, izredni poslanec in ministrski veleposlanik, ki je kot konzul služboval v Vatikanu, Peruju, Liberiji in Rusiji. Prejel je tudi več državnih odlikovanj, za njegove zasluge in delo mu je rimski papež Leon XIII. podelil plemiški naslov.

prosenjakovci, dvorec, graščina-matzenau
Nataša Juhnov
Dvorec je imel 26 sob, bil je bogato opremljen s stilskim pohištvom, na stenah so visele slike, na tleh so bile perzijske preproge in velika okna so zastirale velike žametne zavese. Foto Nataša Juhnov

Pogum za domovino

Enonadstropni dvorec je bil zgrajen v začetku 19. stoletja v neoklasicističnem slogu, za katerega je značilno posnemanje stare grške in rimske umetnosti. Pročelje je oblikovano kot rimsko svetišče, polstebri ob oknu so v jonskem slogu, okna na sredini pa krasijo levje glave in domneva se, da so delo beneških mojstrov. Kovinsko balkonsko ograjo so verjetno dodali v poznejšem obdobju. Zanimiva sta tudi grba, ki ju še lahko vidimo nad balkonom. Na enem piše Virtuti pro patria, kar pomeni Pogum za domovino. Pripadal naj bi kneginji Olgi Wrede, poročeni z baronom Karlom Simbschnom, njegov pa je levi grb. Velika verjetnost je, da je prepoznavno podobo temu gradu dala ravno Olga, ki je bila v drugi polovici 19. stoletja njegova lastnica.

V dvorcu je bilo 26 prostorov, največja soba je bila namenjena gostom, v posebni sobi je imel grof, ki je pisal tudi knjige, svojo pisarno in knjižnico, se spominja Karolina Zrim, vnukinja grofa Matzenauerja, ki danes živi v Prosenjakovcih in je napisala knjigo Moji spomini na družino Matzenauer. Dvorec je bil bogato opremljen s stilskim pohištvom, na stenah so visele slike, na tleh so bile perzijske preproge in velika okna so zastirale velike žametne zavese. Imeli pa so tudi veliko zbirko orožja, nagačenih živali, saj je bil grof lovec, in različnih spominkov, ki jih je prinašal s svojih potovanj.

prosenjakovci, dvorec, graščina-matzenau
Nataša Juhnov
Nad balkonom sta dva grba, desni pripada lastnici Olgi Wrede, levi pa baronu Karlu Simbschnu. Olga naj bi dvorcu v drugi polovici 19. stoletja dala prepoznavno podobo. Foto Nataša Juhnov

Dvorec so izpraznili, predmete raznosili

Zrimova, ki je nekaj otroških let preživela v dvorcu, se spominja, da so se med drugo svetovno vojno v dvorcu naselili ruski vojaki in ga spremenili v bolnišnico. Ves inventar dvorca s pohištvom, porcelanom, priborom, slikami, obleko so izpraznili, kar so našli, pa so raznosili okoliški prebivalci. Ko so se vojaki umaknili, se je v popolnoma prazen in razdejan dvorec naselila grofova hčerka Marija Mercedes s svojimi štirimi otroki in bratom Emerikom. Kmalu se je v dvorec naselila še jugoslovanska vojska. Po vojni je bilo celotno premoženje Karla Matzenauerja – dvorec, zemljišča in gozdovi – nacionalizirano, potomci pa so lahko tu živeli do smrti njegove hčerke. Emerika, piše, so usmrtili po koncu vojne v bližnjem gozdu. Ko se je družina izselila, nihče ni več prav skrbel za dvorec in do danes ga je dodobra najedel zob časa.

prosenjakovci, dvorec, graščina-matzenau
Nataša Juhnov
Z bršljanom poraščeni ostanki zidu, balkon in grb so le bleda slika tega, kar je nekoč bil dvorec Matzenau. Foto Nataša Juhnov

Dvorec se podira, smiselno je obnoviti fontano

Dvorec Matzenau stoji v Občini Moravske Toplice, kjer so nam povedali, da je stavba z zemljiščem danes v zasebni lasti dedičev in občina ne more vlagati v zasebno lastnino. »Ni nam vseeno za usodo tega čudovitega dvorca, ki pa je žal postal smrtno nevaren, zato smo ga morali umakniti iz promocijskega gradiva,« nam je povedala Mojca Breščak, višja svetovalka za projekte. Občina pomaga, kolikor lahko. Lani si je dvorec ogledal konservatorski svetnik Miran Ježovnik iz mariborske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Ocenil je, da je gradbeno stanje objekta slabo, saj prihaja do večjih samorušitev, gibanje v okolici pa je celo smrtno nevarno. Zato je občina postavila opozorilne table, da je dostop do ruševin le na lastno odgovornost. Podprli so tudi balkon, ki bi se sicer slej ko prej zrušil.

Po nasvetih Ježovnika bi bilo treba vso vegetacijo ob zidovih ustrezno odstraniti, za primerno zaščito odstraniti vse ruševine iz notranjosti, nato pa primerno zaščititi vrh zidov, kar je zelo zahteven in drag poseg. Predlaga, da bi obnovili fontano v parku pred objektom in s tem preprečili uničenje. V parku je, kot piše Matzenauerjeva vnukinja v svojih spominih, nekoč stal vodomet, okrog katerega so stale smreke in okrasno grmičevje, poleg številnih mogočnih dreves in oblikovanega grmičevja in rož je skozi park vila tudi pot, po kateri je vozila kočija.

Dvorec Matzenau je danes še en dokaz, kakršnih po naši državi ni malo, kako se biseri lahko spremenijo v pesek ali v kup ruševin ter namesto bogate in slikovite zgodovine ostanejo le trpki spomini in nostalgija.