vestnik

Kam je izginilo 139 tisoč prašičev?

Timotej Milanov, 6. 4. 2021
sta
Dr. Aleš Kuhar: "Slovenski potrošniki na domačih policah zamenjujemo doma pridelano surovino in hrano z uvoženo, kar je milo rečeno nenavadno.”
Aktualno

Agrarni ekonomist Aleš Kuhar predstavil študijo slovenske oskrbne verige z mesom

Študija slovenske oskrbne verige z mesom, ki jo je opravil Aleš Kuhar, agrarni ekonomist in profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, je izpostavila marsikatero zanimivost domačega agroživilskega trga. Kuhar, ki je ugotovitve pred kratkim predstavil na tako imenovani mesni konferenci, dogodku v organizaciji Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri Gospodarski zbornici Slovenije, se je pri tem dotaknil vseh treh področij reje in pridelave mesa v državi.

Na prvem mestu je prašičereja, ki je po Kuharjevih besedah zgodovinsko gledano panoga, ki je v Sloveniji doživela velik pogrom. Nekoč je bila to ena najpomembnejših kmetijskih panog v državi, danes pa je Slovenija na tem področju povsem nepomemben igralec. Pri tem se obseg proizvodnje še naprej dramatično zmanjšuje. Kuhar ugotavlja, da je v Sloveniji še vedno opazno vztrajanje pri manjših rejah z enim prašičem ali dvema, največkrat v za to neprimernih prostorih. To je po njegovih besedah izredno nesodoben način reje in nenavadno za sodobno državo, kot je Slovenija. Tudi sicer je tovrstna »hobi reja«, kot jo sam imenuje, močno razširjena, saj ima 90 odstotkov prašičerejskih kmetij manj kot devet prašičev. Poslovni model prašičereje v Sloveniji se je skozi leta spremenil, zmanjšalo se je število plemenskih svinj na račun povečanja prašičev v pitanju, kar je po besedah Kuharja posledica uvoza pujskov. »Zdaj se počasi spet vrača v Slovenijo celotni cikel reje.« Kot je znano, dogovor o vstopu sektorja svinjskega mesa v shemo Izbrana kakovost določa, da morajo potrošnikom zagotavljati svinjsko meso doma skotenih, rejenih in zaklanih živali.

tropovci, miran-rengeo, industrijska-konoplja, kmetovalec, prašičereja, kmetijstvo
Nataša Juhnov
Nekoč je bila prašičereja ena najpomembnejših kmetijskih panog v državi, danes pa je Slovenija na tem področju povsem nepomemben igralec. Pri tem se obseg proizvodnje še naprej dramatično zmanjšuje, ugotavlja Kuhar.

Leteči prašiči

Pri tem je Kuhar predstavil zanimiv fenomen slovenskega trga svinjskega mesa, na katerega so naleteli ob tem, ko so preučevali potencial trga v zvezi z načrti za vstop sektorja v omenjeno shemo. V letu 2019 je bilo po uradnih podatkih v Sloveniji zaklanih okoli 250 tisoč prašičev, uvoženih pa 86 tisoč tekačev, kar pomeni, da je bilo v skupnem številu zaklanih živali skoraj 164 tisoč doma skotenih prašičev. Ampak tega leta je bilo po uradnih podatkih v Sloveniji 303 tisoč doma skotenih pujskov. Kam je torej izginilo 139 tisoč domačih prašičev? Poleg prašičev za lastno porabo na kmetijah gre po oceni Kuharja v vsaj polovici primerov za tako imenovane “leteče prašiče”, ki se v državi prodajajo na črno in za neevidentiran zakol, česar po njegovem mnenju v današnjem času v državi ne bi smelo več biti. 

V Sloveniji je že od leta 2015 manj kot petina prašičev in svinjskega mesa slovenskega porekla. Torej se očitno predelovalcem kljub domnevni naklonjenosti potrošnikov do domačega mesa to bolj izplača prodajati v tujini. To pa po mnenju Kuharja ni nujno slabo, saj je pri izvozu predelanega mesa že všteta dodana vrednost teh izdelkov, kar je boljše od izvoza živih živali.

1f0dd6936926f71cd766a1aeb1ffbb5b
Nataša Juhnov
Aleš Kuhar: "Slovenija ima res zelo dobre možnosti, tudi veliko znanja, da bi vzpostavila delujoče verige reje visokokakovostnega goveda na trajnostno-intenzivirani način."

Govedoreja neizbrušen diamant

»Govedoreja je neizbrušen diamant slovenskega agroživilstva glede na potencial, ki ga ima država z naravnimi in geografskimi danostmi,« meni Kuhar. To, da v Sloveniji ne vzpostavimo delujočih konkurenčnih vertikal, od reje do predelave in naprej do kupca, je po njegovih besedah znak, da nekaj ne delamo prav. »Slovenija ima res zelo dobre možnosti, tudi veliko znanja, da bi vzpostavila delujoče verige reje visokokakovostnega goveda na trajnostno-intenzivirani način. Imamo veliko travnih površin, nimamo pa vertikale.« Z vidika reorganizacije verige in ponudbe v zadnjih dvajsetih letih na tem področju ni bilo narejenega kakovostnega premika. Na drugi strani Kuhar ugotavlja, da je sicer prišlo v zadnjih letih v govedoreji do pozitivnega strukturnega preskoka in so se reje v povprečju zelo povečale, majhne reje z do deset pitanci pa so ugašale. Danes je več kot tretjina govejega mesa in mesnih izdelkov, ki jih zaužijemo v Sloveniji, iz uvoza.

Piščančji file
Dreamstime
Tudi piščančji fileji, ki jih uvozimo iz Italije, so v veliko primerih neprimerne kakovosti za slovenske standarde, opozarja Kuhar, a se potem to meso znajde v gostinsko-turističnem sektorju.

Na trgovskih policah neugledni piščanci

Tudi pri reji perutnine je za Slovenijo značilna specifična struktura. Tako 86 odstotkov kmetij redi perutnino v jatah, manjših od 50 živali. Samo slabi trije odstotki rejcev imajo več kot 10 tisoč živali, kar je, kot pravi Kuhar, osnovna vstopna jata za profesionalne reje v Evropski uniji. Pri vseh treh velikih perutninskih podjetjih v državi je po opažanju Kuharja kljub napetostim v verigi možno zaznati zavedanje pomena skupnega dela rejcev in predelovalcev. »Sodnik, ki odloča o tem, ali neki izdelek obstane na polici, je na koncu potrošnik. Če je navajen dobivati visoko standardno kakovost slovenskega porekla po sprejemljivi ceni, bo to njegova stalna izbira.« A na domačem trgu je tudi veliko perutninskega mesa dvomljive kakovosti iz uvoza, zaradi česar Kuhar sklepa, da prihaja na hrvaškem trgu do nekih pritiskov v panogi. Od tam namreč prihaja prek velikih trgovskih verig na naše police meso v neuglednem formatu. »Ne morem razumeti ambicij trgovca, ki takšno meso postavi na police. Gre za hlajeno perutninsko meso v ogromnih dvokilogramskih vakuumskih vrečah. Tega pri nas nismo videli že zelo dolgo.« Tudi italijanski piščančji fileji so v veliko primerih neprimerne kakovosti za slovenske standarde, se pa potem to meso znajde v gostinsko-turističnem sektorju. »Zelo malo slovenskih gostincev in turističnih sistemov je resnih zaveznikov slovenskega porekla mesa.«

Uvažamo in izvažamo enako hrano

V letu 2019 je Slovenija izvozila več kot 72 tisoč ton, uvozila pa slabih 108 tisoč ton mesa in mesnih izdelkov. Pri čemer je zanimivo, da uvažamo in izvažamo enake prehranske izdelke. »Slovenski potrošniki na domačih policah zamenjujemo doma pridelano surovino in hrano z uvoženo, kar je milo rečeno nenavadno,« pravi Kuhar. Največ – petina mesnega izvoza gre na Hrvaško, poleg Avstrije in Italije pa so pomembni tudi drugi trgi na območju nekdanje Jugoslavije. Pri izvozu prednjači belo meso. Zelo močen trg pri izvozu mesnih izdelkov je Kosovo, kjer je Slovenija ohranila ugled dobre proizvajalke hrane. K temu naj bi po anekdotah prispevali tudi tamkajšnji zdravniki, ki naj bi svetovali uživanje slovenskih živil. Iz Avstrije, Hrvaške in Italije pa največ mesa tudi uvozimo, pri tem prevladuje svinjsko meso. Pri uvozu mesnih izdelkov prednjači Hrvaška, na eni strani zaradi izdelkov, ki imajo pri nas ikonični status, na drugi pa tudi zaradi posledic lastniških sprememb največjega slovenskega trgovca.