Bograč, ki danes velja za tradicionalno prekmursko jed, je v naše kraje prišel iz Madžarske. Tam so ga po nekaterih pričevanjih kuhali nomadi, ki so se ustalili pri naših vzhodnih sosedih. Ob prazniku svetega Štefana so se družili in iz mesa, ki so ga imeli, in iz zelenjave v kotlu nad ognjem kuhali to golažu podobno jed. Ime je dobila prav po posodi (bogracs), v kakršni so jo kuhali.
V pomurskih gostilnah so bograč začeli kuhati dokaj pozno. Kot se spominja Janez Kuhar iz Puconec, ki je bil vrsto let upravnik hotela Diana, je jed prvi na jedilni list v motelu Čarda uvrstil Karel Černjavič, dolgoletni direktor hotela Zvezda, h kateremu je omenjeni motel spadal. »Čarda je preprosta vaška krčma na Madžarskem. Po tem vzoru je bila zgrajena tudi soboška Čarda, ki je bila za Pomurje v takratnih časih velika atrakcija. Kot se spominjam iz pogovorov z mojo že pokojno ženo Anico, ki je bila vodja Čarde, so imeli tolikšen naval gostov, da vseh velikokrat niso mogli sprejeti. Ko sem jo peljal v službo in jo potem prišel iskat, sem se tudi na lastne oči lahko prepričal o tem. Morda je bil tudi to razlog, da so na jedilni list uvrstili bograč,« nam ob našem obisku v Puconcih razlaga Kuhar.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Simona Klemenčič v knjižnem prvencu piše o zlaganosti politike in izpraznjenosti človeka
Roman Hiša brez ogledal se dotika tudi prekmurskega prostora.
Kot še pripoveduje, so v tukajšnji Čardi bograč stregli na tradicionalen način, v posebnih kotličkih, ki jih je Černjavič posebej za to uvozil iz Madžarske. »Zraven so bile špiritove tablete, ki so jih dajali pod kotliček in jih prižgali, tako pa je bila jed ves čas topla. Imeli so kotličke za eno porcijo in takšne za dve. Natakarji so gostu pripravili krožnik in pribor, predenj pa so na mizo postavili kotliček z jedjo. Gost si je nato sam postregel, kolikor je želel,« opisuje Kuhar.
Od Čarde k Zvezdi in naprej k Diani
Od leta 1904 tudi pri Kuharjevih v Puconcih deluje gostilna, ki jo je postavil Janezov dedek. Dejavnost je nato prevzel njegov oče, kasneje še mama, sedaj gostilno vodi njegova hčerka. »Tudi v naši gostilni, ki vsa ta leta deluje neprekinjeno, se bograč nikoli ni kuhal. Mama je vedela za to jed, vendar ni bilo takšnih gostov, ki bi jo jedli, zato je nismo kuhali. Tudi ko sem bil na praksi pri Zvezdi, to je bilo med letoma 1954 in 1955, se v pomurskih gostilnah o bograču nikomur še sanjalo ni. Kot že rečeno, se je vse spremenilo takrat, ko so ga začeli kuhati v Čardi.«
Potem ko je jed med Prekmurci in tudi Pomurci pridobivala priljubljenost, se je Černjavič odločil prirediti tudi tekmovanje v kuhanju bograča. »Žena mi je takrat pripovedovala o tem. Povedala mi je, da bodo imeli tekmovanje, pa ji najprej nisem verjel. Niti si nisem mogel predstavljati, kako naj bi to potekalo. Potem mi je razložila, da bodo kuhali v večjih kotličkih, približno za deset porcij, in da bo tekmovanje potekalo na dvorišču pri Čardi, vse pripravljene jedi pa bo ocenila strokovna komisija. Ko je prišel ta dan, sem si iz radovednosti tudi sam ogledal dogajanje.«
Bogračiada je leto ali dve potekala na omenjeni lokaciji, nato se je preselila pod stoletne kostanje pri Zvezdi v Murski Soboti. Večji prostor je pritegnil več tekmovalcev, tudi več radovednih obiskovalcev, ki so jed posamezne ekipe lahko tudi poskusili.
Leta 2011 se je bogračiada preselila k hotelu Diana. Ta družba je postala tudi lastnik blagovne znamke Bogračida in jo zaščitila pri Uradu za intelektualno lastnino. »Kot vidite, se je vse začelo v Murski Soboti. Lendava je sicer postala svetovna prestolnica bograča, kar je tudi prav. Podpiram to, da se kulinarika razvija, da se nadgrajuje, ne nazadnje se na ta način tudi varuje, vendar je prav izpostaviti pobudnika tekmovanja v kuhanju bograča ter povedati, da se je vse začelo v Murski Soboti,« nam 85-letnik pove o razlogih, zakaj se je odločil o bograču in bogračiadi spregovoriti za naš časopis.
Sam se kot tekmovalec nikoli ni udeležil bogračiade, spominja pa se, da so vrsto let zavzeto tekmovali njegovi prijatelji Viktor, ki je bil v preteklosti vodja strežbe pri Zvezdi, Inka, ki je bila tam tajnica, in Jožica, kuharica v Čardi. »Bogračiada je res promocija prekmurske kulinarike. Mi štirje, ki smo bili tako ali drugače vpeti v to zgodbo in smo še med živimi, vemo povedati nekaj stvari o izvoru tekmovanja,« nam je še izpovedal Janez Kuhar, ki je vso svojo poklicno pot posvetil gostinstvu.