vestnik

Kenija: Dežela, ki te nahrani

Sanja Vičar, 1. 8. 2018
Sanja Vičar
Z domačinkama na ulicah Mombase. Deklica Selma kot tudi njena mama sta po besedah te prvič videli »belega človeka«.
Aktualno

Dežela, ki te ne pusti lačnega; ne kulture ne narave, ne zapustiš je s praznim želodcem. Ne ostaneš lačen ne blišča ne bede. Na majhnem prostoru ponuja največje kontraste.

Vroč in vlažen tropski zrak ob sestopanju z letala te opomni, da si sredi zime prispel v poletje in da si zagotovo v Keniji. To so najini prvi občutki ob prihodu v deželo tam spodaj. Po sedemnajsturnem potovanju s postanki v Istanbulu in Nairobiju sva z mamo prispeli v mesto ob Indijskem oceanu, Mombaso. Na letališču naju je pričakal taksist z najinimi imeni, in potem ko sva se nastanili v hotelu na glavni aveniji Moi Avenue, sva se lotili raziskovanja tega obmorskega mesteca, ki je že v prvem stoletju kot mestna država oblikovalo trgovske odnose z Arabci, srečali pa so se tudi z islamom, ki je prevladujoča religija na obalnem območju Kenije.


»Mzungu, karib«

Trgovski odnosi s svetom so še danes dobri; vsakodnevno namreč iz Mombase odhajajo ladje na tridnevno pot, kar omogoča trgovsko izmenjavo med Kenijo in Zanzibarjem. Tako prihaja do izmenjave čaja, olja, kave in široke palete začimb. Ladje izplujejo iz pristanišča v starem delu Mombase, kjer stoji znameniti Fort Jesus, utrdba, ki je bila v preteklosti namenjena obrambi mombaškega pristanišča. Fort Jesus je bil edina utrdba, ki so jo vzdrževali Portugalci, in tako je prepoznana kot prvi dokaz uspešnega poskusa prevlade Zahoda na obali Indijskega oceana. Fort Jesus je tudi nekakšen vhod v stari del mesta. Predstavil nama ga je lokalni vodnik, ki naju je »zahaklal«, ko sva sestopili s tuk-tuka in tako postal najin vodnik po starem delu mesta za dve uri. Čeprav sprva malce skeptični, ali naju bo dejansko peljal po mestu, sva bili na koncu, ob tem da sva za dve uri vodenja plačali 40 dolarjev, polni informacij. Turistom naj ne bi bilo dovoljeno, da sami hodijo po mestu zaradi možnosti ropov ali napadov domačinov. Popeljal naju je do tovarne sandal, ki je v bistvu sestavljena iz dveh majhnih sob, kjer ročno izdelujejo znamenite sandale.



Pot nas je vodila po ozkih, na trenutke konkretno blatnih ulicah, kjer smo bili priča prodaji zelenjave in sadja kar na tleh, bosonogim otrokom, mladim fantom, ki so se zdolgočaseni naslanjali na svoja motorna kolesa, in ženskam, ki so na glavah v rumenih kantah od olja iz novega dela mesta prenašale vodo, saj v starem delu ta ni pitna. Sprehodili smo se mimo mošeje iz 16. stoletja, ki je najstarejša v mestu in še stalno delujoča, mimo številnih trgovinic, od koder sva nenehno slišali »mzungu, karibu« oziroma »dobrodošli belki«, s čimer so naju hoteli privabiti k sebi in prodati, kar je mogoče prodati. Tako nakupi v mombaških trgovinicah kot tudi nakupi na masajski tržnici pod drevesi v Nairobiju so naju velikokrat nasmejali, saj resnično nikoli nisi vedel, kolikšna cena te čaka; lahko kupiš košaro za kruh za 100 dolarjev ali ročno izdelane natikače za pet dolarjev. Izbira je tvoja.


Sanja Vičar, kulturologinja in sociologinja, se že od malih nog rada potepa po svetu. O sli po potovanjih pravi: »Če hodiš in vedno greš do konca, lahko odkriješ izjemne ljudi in življenja. Vredno se je potruditi in vztrajati do konca, pa čeprav je cesta včasih preveč prašna ali luknjasta.«


V Mombasi je obvezen obisk Jumbe la Mtwane, kar v svahiliju pomeni velika hiša sužnjev, gre pa za nekdanje suženjsko pristanišče; večina stavb, ki so danes le še ruševine, datira v 15. stoletje. Leta 1982, med vladanjem prvega predsednika samostojne Kenije Joma Kenyatte, so bile ruševine zaščitene kot državni spomenik in danes naj bi bile turistična atrakcija, čeprav le malokateri turist zaide na tiste prašnate poti, ki vodijo do danes prepoznavnih štirih mošej, grobnice in nekaj hiš ob Indijskem oceanu.

Bog je narava

Po treh dneh Mombase, mesta, kjer stoji en sam prometni znak, sva se odpravili v Maji Moto Eco Camp, ki leži na območju nacionalnega parka Maasai Mara. Luknjasta avtocesta in prašne poti, kjer so mimo nas drvele črede zeber in so nas nemoteno opazovali gnuji ter gazele, so imele svoj cilj ob vročem izviru, čemur v svahiliju pravijo maji moto. V kampu sva dobili vodnika, Masaja Ngurumo, ki je bil z nama naslednje tri dni, ko smo obiskali tamkajšnjo šolo in uživali ob zvokih afriških pesmi, ki so nam jih zapeli učenci, se bojevali na masajski način ter plesali njihove tradicionalne plese, ki jih izvajajo ob večerih ter se z njimi zahvalijo naravi za vse, kar jim daje. Masaji namreč ne priznavajo nobenega boga, zanje je bog narava, ki jim daje hrano in življenjski prostor. Na sprehodu do šole smo imeli možnost spoznati masajsko družino in vstopiti v njihovo bivališče, manjato, hiško z majhno lino za dotok svetlobe, ognjiščem, dvema ležiščema za moža in ženo ter prostorom za kozo. Nič kaj veliko bivališče, ampak ob pogledu na prebivalce vidiš, da jim pomeni življenje.


Najino potovanje sva zaokrožili s tridnevnim potepanjem po Nairobiju, kjer sva se znova »spopadali« s prepovedmi fotografiranja na ulicah, rentgenskimi pregledi ob vstopih v trgovine, restavracije in hotele, z gručami moških, ki so sredi dneva trumoma odhajali z molitve v glavni mošeji, jedli pico za sedemnajst dolarjev, se skušali »skriti« pred kriki mzungo na vsakem koraku, barantali na tržnici, se izpostavljali smrti vsakič, ko sva prečkali cesto (ne poznajo namreč prehodov za pešce). Skratka, uspelo nama je zaobiti tistih nekaj malo znamenitosti, ki jih premore »neturistični« Nairobi.