V šoli, ki jo je sprva obiskovala v Vučji vasi, potem pa v Križevcih, ji je bilo zaradi prirojene okvare vida zelo težko. »Sicer sem si hitro zapomnila stvari, a mi je bilo res težko. Nisem videla na tablo, kljub temu da sem sedela v prvi vrsti. Imela sem zelo močna očala, veliko so mi pomagale tudi učiteljice. Takrat sem lahko o povečevalnem steklu ali prilagojenih računalnikih samo sanjala, saj nisem imela čisto nič, edino močno svetilko tik pred nosom. Šola je bila zame muka.« Z otroki in družbo ni imela problemov. »Svoje slabovidnosti nisem pretirano poudarjala in tako v osnovni šoli kot gimnaziji sem imela res dobre prijateljice, ki so mi bile v veliko pomoč. Tako pri učenju kot pri vsem drugem.« Slavinčeva je obiskovala gimnazijo v Ljutomeru, saj si je kasneje želela študirati. Zanimala jo je le književnost. »Že to, da sem šla v gimnazijo, je moja zdravnica zelo presenečeno, skoraj negativno sprejela in mi strogo odsvetovala študij.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Zadnja faza prevzema APMS. Maučec Ciganova in Banfi sta se umaknila v dosedanjo hčerinsko družbo
Leta 2020 med epidemijo koronavirusa se je začel pohod na soboško podjetje Avtobusni promet (AP) Murska Sobota, ko sta Bernardka Maučec Cigan in Franc Banfi s pomočjo 1,6-milijonskega kredita investicijske skupine MSIN odkupila poslovne deleže preostalih družbenikov v družbi Papilio. Ta si lasti več kot 55-odstotni delež družbe Linija, ki ima danes v rokah skoraj 68-odstotni lastniški delež v AP Murska Sobota. Maučec Ciganova in Banfi sta tako prek družbe pooblaščenke, ki je bila ustanovljena ravno z namenom »preprečitve sovražnega prevzema«, prišla do nadzornega deleža v AP Murska Sobota.
Po uspešno opravljeni maturi se je zato usposobila za telefonistko, opravila tudi strojepisni tečaj in delala kot pomožna administratorka in telefonistka.
Sogovornica, ki si zdaj pisanje in branje lajša z računalniško tehnologijo, je od malega rada brala, je pa tudi od nekdaj že dobro pisala. »Pri spisih v šoli sem bila vedno dobra, so mi pa vedno pomagale učiteljice, predvsem Manje Mikl se spomnim, da mi je bila v veliko pomoč.«
Z leti se je nabralo veliko pisanja, za zdaj ima besedila doma v predalu, je pa od nekdaj sanjala, da bi kdaj kaj tudi izdala. »Pišem tako, kot čutim in vidim, in imam to potrebo, da dam v tekst tudi sebe. Z očmi sicer vidim omejeno, a očitno imam še neke druge – lahko bi jim rekli – duhovne oči. In si pomagam tako, da gledam tudi s temi.« Mogoče je prav to ključno, doda, da ljudje, ki imajo prizadet vid, svet čutijo oziroma gledajo z nekimi notranjimi očmi. »Je pa res, da mora človek imeti tudi neko širino in seveda besedni zaklad.« Pa tudi neverjetno voljo, da kljub omejitvam nenehno napreduje. »Rada berem vse, mogoče malo manj moderno literaturo, bolj so mi všeč klasični teksti.« Te zdaj lahko dobi v elektronski ali avdio obliki in lahko knjige posluša. V elektronski knjižnici zveze društev slepih in slabovidnih je kar nekaj literature, tako slovenske kot tuje, a pravi, da si je slepi želijo še več. »Tega je že kar nekaj, a še zdaleč ne dovolj, saj so s 'pretapljanjem' v zvočno ali elektronsko obliko povezani stroški.« Rada se sprehaja, predvsem v temi, čeprav takrat ne vidi popolnoma nič. Živi s kužkom Benijem, ki ji pomaga. »Midva obhodiva celoten Ljutomer. Jaz rečem samo 'Beni, greva k prijateljici' in že me pelje.« Je tudi mama dveh otrok in nobeden nima problemov z vidom. Vesela je, da je hčerka po njej podedovala umetniško žilico, saj kot diplomirana vzgojiteljica študij nadaljuje v smeri terapije z umetnostjo. Sin pa je računalničar.