V fotografskem svetu se je znašel, ko je bil star 25 let. »Uradno sem slepa oseba, ne slabovidna, slepa. To, da imam okvaro vida, vem že vse življenje, ker sem pri štirinajstih letih dobil diagnozo, ki je pojasnila mojim staršem in vsej okolici, zakaj se ponoči med hojo zaletim v drevo, padem v vodo in ne vidim popolnoma nič, niti zvezd,« razloži Čeak. Pravi, da se še danes spominja, kako mu je pri štirinajstih letih zdravnica postavila diagnozo. »Branko, imaš genetsko okvaro mrežnice, pripravi se, čez dve ali tri leta boš popolnoma oslepel. Jaz sem se vsemu temu nekako ognil, ohranjam svoj vid, kolikor ga še je. Imam tudi zožen vidni kot in Svetovna zdravstvena organizacija določa, da kar je pod 10 stopinj vidnega kota, pade v kategorijo slepote.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Uspešna pomurska veterana na državnem prvenstvu
Na Ptuju je bilo državno atletsko prvenstvo veteranov v dolgih metih. V kategorijah od 35 do 85 let je nastopilo več kot 60 atletov.
Seveda si težko predstavljamo, da bo tak človek sploh fotografiral, kaj šele, da bo fotografiral najhitrejši šport na svetu, Red Bull Air Race. »Želeli so narediti z letali nekaj takega, kot je formula ena v avtomobilizmu. Zdaj pa si predstavljajte, da imate tak vidni obseg..., jaz sploh nisem videl letal (smeh). Ulegel sem se na tla, in ko sem videl, kam merijo z objektivi, sem jim sledil in tako fotografiral. Ker pa nisem ujel skoraj nobenega letala (smeh) in ker so se mi zdele tudi tiste fotografije, na katerih so letala bila, čisto brez vrednosti, sem šel k organizatorjem. Rekel sem jim, da če želijo privabiti ljudi, sponzorje, kogar koli že, morajo ljudi spustiti v perspektivo pilota.« Prepričal je organizatorja, da ga je spravil v zrak in nekaj let fotografiral eno ali dve tekmi na sezono. »Vedno sem iskal drug motiv. Ne kot tisti angleški fotografi, ki so fotografirali letala in jim je bil cilj, da posnamejo letalo čim bližje. Sam sem iskal nekaj, kar je bilo malo drugačno. To me je začelo zanimati pri fotografiji – neka zgodba, tok dogodka. Zato se zelo težko predstavim kot fotograf. Mene bolj kot fotografija zanima proces, kako fotografija nastane.« Zato vsaka Brankova fotografija nastaja od 12 do 26 ur. »Jaz gradim zgodbo, dodajam podrobnosti, neke porednosti (smeh).«
Na vprašanje, kako je potem sploh našel fotografijo, odgovori: »Fotografija je našla pot do mene. Veliko sem namreč potoval, saj sem bežal od prekletstva svojega vida. Kljub temu da ponoči ne vidim prav nič, veliko fotografiram zvezde. Nekaj prvih projektov na začetku svoje poti sem delal prav ponoči – šel sem v nacionalne parke in bil tam včasih po ves teden. Sam. Fotografiral sem na srednji format, tako da fotografij sploh nisem videl. Šele ko sem se vrnil domov, sem jih razvil.«
V letalstvu je Branko Čeak srečal tudi Petra Podlunška, najuspešnejšega slovenskega akrobatskega pilota do zdaj, ki je osemkratni državni prvak v akrobatskem letenju. Je pa tudi prvi slovenski pilot, ki je nastopal v svetovnem prvenstvu Red Bull Air Race, pred tremi leti je postal del elitnega razreda Master. Podlunšek in Čeak sta pred 15 leti začela sodelovati profesionalno – eden v letalu, drugi za fotografskim aparatom. Od tedaj sta, pravita, zelo dobra prijatelja, ki veliko in rada delata skupaj. Peter Podlunšek je ob odgovoru na naše vprašanje, zakaj je prav Čeak njegov tako ljubi prijatelj, najprej malo počakal in nato rekel: »Ker je unikat, čisti unikat. Po srcu in po strokovnosti.«
