vestnik

Kmetije večje, dohodek vse manjši. Kje pa so mladi kmetje?

Janez Votek, 8. 1. 2020
Nataša Juhnov
Kmetijstvo. Slika je simbolična.
Aktualno

Brez neposrednega financiranja razvojno-raziskovalnega dela na kmetiji tudi mladih kmetov ne bo. Statistični podatki o posesti pomurskega kmetijstva so izredno ugodni.

Statistični podatki, ki jih objavlja Statistični urad RS, so za pomursko kmetijstvo spodbudni. Spodbudni v smislu rasti obsega kmetijske posesti in s tem pričakovane večje ekonomske učinkovitosti in večjega dohodka kmetij. Statistični kazalniki pa so lahko zelo varljivi.

Znotraj sektorja so mladi kmetje, ki premorejo znanje in so razvojno usmerjeni, vendar imajo zaprte finančne pipe za dostop do javnega denarja, namenjenega razvoju. Če ga že dobijo, se morajo prilepiti na »slamnate raziskovalce« iz akademske sfere, ki požrejo velik del tega denarja.

V Pomurju je bilo leta 2000 11.810 kmetijskih gospodarstev, leta 2010 8890 in leta 2016 7914. V obdobju šestih let se je število kmetijskih gospodarstev zmanjšalo za 3896 ali dobro tretjino. Kmetijska površina, ki jo je imelo v obdelavi kmetijsko gospodarstvo, je bila leta 2000 velika 5,6 hektarja, leta 2010 pa 7,2 hektarja ali skoraj za hektar več od slovenskega povprečja, ki je bilo 6,4 hektarja. To potrjuje pospešeno koncentracijo obdelave kmetijskih zemljišč na družinskih kmetijah, in to predvsem v ravninskem delu Prekmurja. V primerjavi z desnim bregom reke Mure levi breg šele v zadnjih dvajsetih letih doživlja »naravno agrarno reformo«, ki se kaže v koncentraciji posesti. Delež kmetijskih gospodarstev, ki imajo deset hektarjev kmetijskih zemljišč ali več, je na državni ravni leta 2000 znašal 12,7 odstotka, do leta 2010 se je povečal na 15,3 odstotka. V istem obdobju se je delež takih kmetijskih gospodarstev v Pomurju povečal z 10,6 odstotka leta 2000 na 15,5 odstotka leta 2010. Na tej ravni je Pomurje primerljivo s Slovenijo in dosega podobne trende. Realno pa se ekonomska moč družinskih kmetij krepi. V nasprotju z drugimi regijami v Pomurju aktivna kmečka gospodarstva povečujejo površino kmetijskih zemljišč. Čeprav je bilo v regiji leta 2018 še dve tretjini kmetijskih gospodarstev s površino kmetijskih zemljišč do pet hektarjev (kar je malo več kot desetina vseh malih kmetij v Sloveniji). Na drugi strani pa je 2300 kmetij ali 34 odstotkov imelo od šest do 50 hektarjev površin, kar je desetina vseh srednje velikih kmetij v Sloveniji. Približno pet odstotkov ali 338 kmetijskih gospodarstev obdeluje več kot 50 hektarjev kmetijskih zemljišč ali dobro tretjino vseh na državni ravni. Pri trem je treba upoštevati, da imata pri tem pomemben delež dve veliki kmetijski gospodarstvi.

7c19ab98076d295893794610f2090c75
Nataša Juhnov
Žetev. Slika je simbolična.

Glede na ekonomsko moč ali delež pomurskega kmetijstva znotraj slovenskega kmetijstva vzbuja skrb gibanje števila kmetijskih gospodarstev z ekološkim kmetovanjem. Po letu 2000, ko je bilo 23 kmetijskih gospodarstev z ekološkim kmetovanjem, jih je bilo leta 2010 40, leta 2019 pa 93, kar je 3,2 odstotka vseh kmetijskih gospodarstev z ekološkim kmetovanjem v Sloveniji. Pri teh podatkih je treba upoštevati še nekatere druge dejavnike, ki pomurskemu ekološkemu kmetovanju dajejo drugačno težo. Na državni ravni je prevladujoč del ekološkega kmetovanja usmerjen v živinorejo. To je zaradi naravnih danosti za kmetovanje in ugodnih finančnih učinkov (subvencije) s kombinacijo različnih ukrepov za območja s težjimi razmerami za kmetovanje tudi razumljivo. Za pomursko ekološko kmetovanje pa je značilno, da so vanj vključeni skoraj v celoti »poljedelci«, in to ne glede na velikost kmetije. Realno Pomurje na ravni ekološkega kmetovanja ne bi smelo zaostajati za slovenskim povprečjem, če bi optimalno izkoristilo za kmetovanje celotno regijo oziroma njen potencial.

V primerjavi z drugimi deli Slovenije za Pomurje velja, da doživlja hitrejše zaraščanje kmetijskih zemljišč na območjih, kjer je intenzivno kmetovanje oteženo, gre za območje Goričkega. Goričko več nima človeškega potenciala za obdelovanje in vzdrževanje krajine. Po drugi strani pa ostaja nezanimivo za kmetije, ki povečujejo obseg svojih obdelovalnih površin.

Upadanje dohodka

Statistični podatki o posesti pomurskega kmetijstva so izredno ugodni. Temu primerni so tudi ekonomski učinki oziroma pridelki v prehranski bilanci države. V pridelavi poljščin in zagotavljanju več kot 70-odstotne samooskrbe z žiti je delež pomurskega kmetijstva ključen. Prav tako zagotavlja več kot dvotretjinski delež pridelave krmnih žit. V nekoliko slabšem položaju je na področju živinoreje, čeprav ima ta še vedno pomemben delež pri ustvarjanju kmetijskega dohodka. Ne nazadnje se je »preživeli« del panoge prašičereje ohranil v Pomurju razen reje avtohtonega krškopoljskega prašiča. In zakaj ob tej moči ne zaznavamo pozitivnih ekonomskih učinkov v celotni regiji? Pomursko kmetijstvo je podobno kot kmetijstvo v razvitih evropskih državah že drugo leto zapored utrpelo celo padec faktorskega prihodka na kmetijo. Realno se srečuje z negativnimi rezultati poslovanja pri strateških poljščinah.

217d8e83148b2728d72b60140793613e
Nataša Juhnov
Prehransko varnost nekega naroda zagotavljajo majhne in srednje velike kmetije.

Kmetijska zakonodaja

To je verjetno eden od razlogov, da je bila osrednja tema kmetijstva v minulem letu predlagana sprememba kmetijske zakonodaje. Ta naj bi bila ugodna za družinske kmetije in bi jim zagotavljala enakopravnejši položaj pri najemanju državnih kmetijskih zemljišč. To je sprožilo konflikt znotraj kmetijstva. Če parafraziramo, so se spopadli sovhozniki s kolhozniki. Ne glede na to, kdo bo v tem boju uspešnejši, se bo boj za zemljo nadaljeval tako ali drugače. V sedanjih ekonomskih razmerah za kmetijstvo je v ozadju boj za subvencije. Te so edino zagotovilo za preživetje veleposestva ali družinske kmetije. Do večjih subvencij pa je mogoče priti le s povečevanjem ekonomije obsega. Pri sedanjem prelivanju akumulacije iz primarnega sektorja v predelovalno industrijo ne pomagata ne specializacija ne prestrukturiranje in dvigovanje produktivnosti na hektarju kmetijske zemlje. Poslovni izid bo še naprej negativen. Tu smo pri ključni točki kakovosti pridelka. Če na produktivnost gledamo skozi oči etablirane agrarnoekonomske stroke, bo začela trpeti kakovost pridelane hrane. Hkrati je res, da tej logiki sledi tudi del »kmečkega stanu«, ki ima v rokah moč, saj sedi v mehkih foteljih najmočnejše nevladne organizacije – zbornice.

Na evropski ravni so se kmetje že dvignili na noge in s traktorji zasedli nekatere evropske prestolnice. Oblastem jasno sporočajo, da je nadaljevanje liberalnega fundamentalizma v kmetijstvu nevzdržno. Hkrati so se že začeli odzivati na predlagan evropski zeleni dogovor.

Ne kaže prezreti tudi dejstva z druge strani. Tudi velika posestva počasi izgubljajo na področju, kjer so bila nekoč (še v času socializma) primerljiva s posestvi zahodne Evrope in veliko boljša od posestev na Vzhodu, to je vlaganjih v razvoj in kadre. Velik del teh podjetij je kadrovsko šibkih, o razvojnih oddelkih pa ni več ne duha ne sluha. Razlaga je preprosta, »to se ne izplača«. Izplača pa se takrat, ko jih prizemlji kaka kriza. Letošnje leto bo prelomno, saj se bo definirala kmetijska politika za naslednjo finančno perspektivo. Na nacionalni ravni še ni jasnih obrisov, kaj bo imelo težo v razvoju kmetijstva. Glede na sestavo novih posvetovalnih teles aktualne ministrice se lahko zgodi, da bo »razvojni denar« pristal v cvetličnih rastlinjakih in tropskih vrtovih.

Razvoj zasebnih kmetij

Problem pomurskega kmetijskega sektorja je tudi to, da mu pokrajina ne zagotavlja več možnosti za nekontrolirano rast – v smislu povečevanja produktivnosti. V kmetijstvu je vse več omejevalnih dejavnikov, pri čemer ne mislim na administrativne, ampak naravne. Pomurje preprosto ni več regija, v kateri bi bilo mogoče kmetovati brez kakovostnih razvojnih rešitev za upravljanje omejevalnih dejavnikov. S tem bi se regija lahko učinkovito spopadla, vendar bi bilo nujno preusmeriti tok sredstev, namenjenih razvoju. Znotraj sektorja so mladi kmetje, ki premorejo znanje in so razvojno usmerjeni, vendar imajo zaprte finančne pipe za dostop do javnega denarja, namenjenega razvoju. Če ga že dobijo, se morajo prilepiti na »slamnate raziskovalce« iz akademske sfere, ki požrejo velik del tega denarja.