vestnik

(KOLUMNA) Bonboni na sodišču

Ines Baler, 22. 6. 2022
Nataša Juhnov
Fotografija je simbolična.
Aktualno

V preteklih desetletjih se je zdelo, da so primeri nasilja, streljanja, nošenja orožja v šolo nekje daleč od nas, od pregovorno varne Slovenije. Ampak zdi se, da je tudi v državi na sončni strani Alp vse več odklonskih ravnanj, kakršnih ne bi smelo biti.

Nedavno se je končalo zvezdniško sojenje stoletja, kot so poimenovali sodni proces, v katerem sta si na nasprotnih straneh stala ameriška filmska igralca Johnny Depp in Amber Heard. Ta je nekdanjega moža tožila zaradi družinskega nasilja, on pa je njej očital, da ga je v uvodniku enega od časopisov obrekovala. Odmevno sojenje je trajalo šest tednov, v živo so ga prenašali na televiziji, ker je sodnica presodila, da bi zaradi velikega zanimanja javnosti za proces sicer lahko pred sodiščem nastal kaos. Dnevno so se krajši izseki govorov, reakcij, pogledov in druge informacije pojavljali tudi na družbenih omrežjih. Tik tok, instagram, youtube. Kar koli si pogledal, vedno si naletel na to sago. Čeprav je bila tema sojenja nasilje, pereča tema današnjega časa, so prenosi povzročili, da je vse skupaj postalo preveč populistično. Ni bilo pomembno, kaj se je pravzaprav dogajalo, bolj je bilo zanimivo, zakaj Depp celo sojenje ni niti enkrat pogledal nekdanje žene, kateri filmski zvezdniki podpirajo njega ali njo, kaj imata oba oblečeno, kako je Amber zavijala z očmi, koliko ljudi je pred sodiščem pozdravilo zvezdnika franšize Pirati s Karibov, ali je odvetnica Deppa tudi zasebno povezana z njim, zakaj ima njegov zagovornik na mizi vedno bonbone in podobno.

depp heard
Reuters
Nedavno se je končalo zvezdniško sojenje stoletja, kot so poimenovali sodni proces, v katerem sta si na nasprotnih straneh stala ameriška filmska igralca Johnny Depp in Amber Heard.

Vsak si je lahko o tem ustvaril svojo sliko, dejstvo pa je, da je sodobna družba vse bolj prepredena z nasiljem. Fizičnim, psihičnim, verbalnim ... Nedavno smo spet lahko le odkimavali z glavo, ko smo v medijih brali in poslušali o streljanju na eni od šol v Teksasu v Združenih državah Amerike. Videli prizore, ko so starši pred šolo čakali, da jim sporočijo, kje je njihov otrok, ali je še živ, koliko je žrtev. Ob tem pa se spet čudili tamkajšnji zakonodaji, ki omogoča, da prebivalci z lahkoto pridejo do orožja. Puško, pištolo in drugo orožje lahko v trgovini kupiš pri 18 letih, medtem ko lahko vozniški izpit opravljaš šele, ko jih dopolniš 21. Banalno je, da lahko tam, kot da greš v trgovino po mleko, jajca ali sladkor, kupiš še pištolo in jo prosto nosiš brez posebnega dovoljenja. Pa ne kaže, da bi se zakonodaja, kljub pozivom številnih in kljub strelskim pohodom, ne samo v šolah, tudi v cerkvah, na javnih krajih in drugod, zaostrila. 

vida-vidi, kolumna, vida-toš, nasilje
Pixabay
V preteklih desetletjih se je zdelo, da so taki in podobni primeri nekje daleč od nas, od pregovorno varne Slovenije.

Spomnim se, da sem bila v drugem razredu osnovne šole, ko se je 11. septembra 2001 v New Yorku zgodil napad na dvojčka. Pri šolski uri smo se morali sošolci in sošolke postaviti v vrsto in smo imeli minuto molka za vse žrtve terorističnega napada. Takrat se verjetno niti nismo dobro zavedali, kaj se je zares zgodilo. V preteklih desetletjih se je zdelo, da so taki in podobni primeri nekje daleč od nas, od pregovorno varne Slovenije. Ampak zdi se, da je tudi v državi na sončni strani Alp vse več odklonskih ravnanj, kakršnih ne bi smelo biti. Aprila je osnovnošolec v šolo v Žužemberku prinesel pištolo, ki jo je našel v omari pokojnega sorodnika, mesec pozneje se je nekaj podobnega zgodilo na Štajerskem. Devetošolec je v šolo prinesel pištolo, sicer plastično. Toda plastična igrača ali ne, v devetem razredu, pri 14 ali 15 letih, bi moral imeti človek že toliko razuma, da bi vedel, da se s takimi stvarmi, sploh v luči strelskih pohodov, ne gre šaliti. Slovenijo sta v tem letu pretresla tudi dva samomora učenk, ki sta klonili pod težo vrstniškega nasilja. Posameznik si težko predstavlja, kako druga oseba doživlja zbadljivke, norčevanje, kako se spoprijema s problemi. In po tragičnih dogodkih si lahko le zamišljamo, kako je moralo biti dekletoma, da nista videli drugega izhoda in prezgodaj končali svoje življenje.

31c40f96f2b6d5e233344de81cbd6d4a
Nataša Juhnov
Otroštvo današnjih otrok je popolnoma drugačno od tistega, kot smo ga imeli mi, ki smo v poznih dvajsetih ali zgodnjih tridesetih letih.

Otroštvo današnjih otrok je popolnoma drugačno od tistega, kot smo ga imeli mi, ki smo v poznih dvajsetih ali zgodnjih tridesetih letih. Zelo zgodaj jim je odobren dostop do svetovnega spleta, in ker še ne vedo prebirati med dobrim in slabim, med varnim in nevarnim, lahko hitro zaidejo v temne plati spleta, pa tudi življenja. V Sloveniji je na splošno vedno več nezadovoljstva, umorov in ubojev znotraj družin, nasilnih napadov, izgredov, ne tako daleč stran pa divja še vojna. Morda bi se zato morali lotiti ozaveščanja o teh grozodejstvih, iskanju pomoči in izhodov. Otrokom je treba dati dober zgled, nekateri starši pa bi tudi morali znati svojim potomcem postaviti meje. Prevečkrat se namreč zgodi, da starši ob neprimernem vedenju otrok, izrečenih žaljivkah na račun drugih le zamahnejo z roko in pogledajo stran, namesto da bi jim povedali, da to ni prav. Če meje niso postavljene že zgodaj, si pač mislijo, da lahko počnejo vse in jim nihče nič ne more.